Po poteh zabavne glasbe na Domžalskem

Jože Skok, neumorni zbiralec in ljubitelj zgodovine zabavne glasbe na Domžalskem, je pred kratkim izdal že drugo knjigo, ki se odlikuje z bogastvom zbranega dokumentarnega in fotografskega gradiva. V knjigi so zapisi o ustvarjanju na področju zabavne glasbe v šestdesetih, sedemdesetih in osemdesetih letih avtorja Jožeta Skoka, ki je nadaljevanje prve knjige ZABAVNI ANSAMBLI NA DOMŽALSKEM, ki je izšla novembra 2020. Knjiga »Po poteh zabavne glasbe na Domžalskem« ima 250 strani in je opremljena z 180 barvnimi in črno belimi fotografijami ter kopijami raznih rokopisov. Izdana je bila novembra 2022.

V pogovoru na dogodku »Srečanja z ustvarjalci«, ki je potekal v ponedeljek, 23. januarja 2023, v Knjižnici Domžale, je avtor knjige Jože Skok dejal: “V knjigi je zajet čas, ko smo polni mladostnega zanosa spremljali delovanje glasbenih skupin in posameznikov na domžalskem koncu naše lepe dežele. Vsak po svoje so pripomogli, da smo ob takrat aktualni glasbi uživali, se družili in se imeli lepo, saj je bilo okolje z glasbo tedaj dobesedno zasičeno.”

Pogovor je vodila Cveta Zalokar, udeležilo pa se ga je kar nekaj nekdanjih članov skupin, ki so delovali v tistih časih. Pogovor so strnili v tri sklope. V prvem delu se je Cveta Zalokar pogovarjala z avtorjem Jožetom Skokom o predstavljeni knjigi, v drugem delu pa je moderiral Jože Skok, saj so se mu za mizo pridružili Cveto Okršlar, ki je igral v ansamblu Modri val in Nevtroni, Jože Žankar, ki je igral pri ansamblih Hrup in Brezno zla, ter Milan Kokalj, ki je igral pri ansamblih Karavan in Kovinarji.

V tretjem delu pa se je Cveti Zalokar in Jožetu Skoku za mizo pridružil prof. Tomaž Habe in Pavel Pevec, iz dvorane pa sta nekaj misli pridodala tudi Janez Cerar in Boris Kopitar. Za glasbene spomine pa je poskrbel Milan Kokalj, s petjem in igranjem na kitaro. Ves čas pogovora so se na projekcijskem platnu vrtele stare fotografije ansamblov, ki so predstavljene v novi knjigi.

Domačin Jože Skok je upokojen radijski novinar, dolgoletni dopisnik občinskega glasila Slamnik in izurjen šahist, ki se je v zadnjih letih še posebno posvečal zgodovini zabavne glasbe na širšem domžalskem območju. Konec leta 2020 je izdal prvo knjigo Zabavni ansambel na Domžalskem, v kateri je tudi prispevek Cvete Zalokar z naslovom Domžalski rock časi. Konec lanskega leta pa je izšla že njegova druga knjiga z naslovom »Po poteh zabavne glasbe na Domžalskem«. Kot je v pogovoru dejal avtor Jože Skok, mu je v dveh letih po izidu prve knjige uspelo nabrati dovolj gradiva, da starejše Domžalčanke in Domžalčane znova spomni na nadvse pestro glasbeno dogajanje na širšem domžalskem koncu.

Prva knjiga Jožeta Skoka, »Zabavni ansambli na Domžalskem«, je monografija, ki jo je izdal v samozaložbi, posvetil pa jo je glasbenemu dogajanju v Domžalah in okolici. Časovno zajema obdobje od šestdesetih do začetka devetdesetih let prejšnjega stoletja, predstavlja pa pomembnejše ustvarjalce zabavne glasbe. Knjiga ponuja zanimiv pogled na domžalsko glasbeno sceno in hkrati daje občutek, kako je bilo v različnih koncih Slovenije še preden se je domača glasbena scena razvila do sedanje ravni.

V prvi knjižni izdaji je sodelovalo veliko sogovornikov in drugih akterjev, ki vsi seveda niso mogli priti vanjo, so pa izrazili željo, da bi tudi oni kaj povedali, tudi kaj dodali, kaj osvetlili, da bi bila zgodba še celovitejša. In to je Jožeta Skoka že zgodaj napeljevalo k temu, da je treba pripoved nadaljevati. Tudi sam je v knjigi zapisal, da se bo zgodba, ki se je začela, očitno še nadaljevala. Naslov knjige Zabavni ansambli na Domžalskem je bil sicer lokalno omejen, vendar njeno prebiranje odstira širši prostor, saj je monografija nedvomno postavljena v širše okolje.

Svetovno glasbo so fantje igrali na lokalni ravni, saj so v šestdesetih pa tudi v začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja prevladovali plesi. Tedaj namreč še ni bilo toliko koncertov kot pozneje, zato je v Jožetu tlila želja, da je treba nadaljevanje pripovedi v knjigi postaviti v širši kontekst. Skupaj z glasbeniki in člani različnih zasedb hoditi po njihovih poteh, pa stopiti tudi v različna okolja, zaposlitve in odre, kamor jih je zanesla njihova glasbena in življenjska pot. Naposled se je kar precej članov ansamblov tudi poklicno posvetilo glasbi. O zabavni glasbi je Jože Skok pogosto pisal, jo na RTV spoznaval v srečanjih s številnimi znanimi glasbeniki in izvajalci, s katerimi je opravljal intervjuje. Zelo je užival ob spremljanju prireditev in koncertov v radijskem studiu 14, pa na številnih vajah, ki prikazujejo, kako se rojeva kakovostna glasba. Jožetova strast do glasbe se kaže tudi v prispevkih o zabavnih ansamblih na Domžalskem, ki jih v nadaljevanjih lahko spremljate v občinskem glasilu Slamniku.

Cveto Okršlar, Jože Žankar in Milan Kokalj so v pogovoru dejali, da morda nekoliko mlajši bralci težje razumejo, zakaj se je glasba v 60. letih, tako globoko usidrala v spomin tedanje generacije. Z začetkom teh let in pojavom skupine The Beatles in številnih drugih, ki so jim sledile, posebno The Rolling Stones, so tudi skladbe, ki so jih najlaže poslušali prek raznih radijskih postaj. S prevladujočim Radiem Ljubljana so odpirali občutek svobode in neizmerne radosti, četudi omejene na kratek čas. Prejšnji družbenopolitični sistem je svobodo omejeval, največ so imeli problemov preko carine »prešvercat« instrumente in ozvočenja, zato so si doma pomagali z raznimi preoblikovanji starih instrumentov. Veliko instrumentov pa so tudi prenesli skrite med drugim blagom, da jih cariniki niso našli.

Cveto Okršlar je zelo zgodaj začel prepevati, tako rekoč kot otrok. Razpet je bil med službo in igranjem, skorajda profesionalnim. Zanj in posebej zasedbo Nevtroni je bilo značilno nastopanje v tujini, to pa zagotovo ni bilo preprosto. Imel je stike z znamenitimi izvajalci Marjano Deržaj, Meto Malus, Bracom Korenom, Otom Pestnerjem, Sonjo Gabršček, bil je hkrati vodja ansamblov; ta dvojna vloga pa ni bila tako enostavna. Zelo je pazil tudi na urejene odnose v ansamblu, posebej, da so bili nastopi določeni s pogodbami. Skratka, jasno so bile določene obveznosti organizatorjev oziroma naročnikov nastopa in ansambla kot njegovega izvajalca. Nevtroni so bili znameniti po spremembah oblačenja.

Milan Kokalj se je že zgodaj začel ukvarjati z zabavno glasbo, že v Moravčah; to je bilo zelo pionirsko obdobje, brez prave opreme, še sedaj se čudi, kako je takšen nastop sploh lahko funkcioniral. S Karavani je zelo veliko nastopal. Zelo veliko je naredil za fotografsko ovekovečenje njihovega delovanja že pokojni Silvo Vegel Sivc. Milan Kokalj se je učil harmoniko, v Karavanu pa je moral postaviti glasbeno opremo izvedb, skratka harmonije. V roke ni bilo mogoče vzeti praktično ničesar, le besedila, pa še ta po zapletenih poteh prepisovanja z radia.Tudi v narodno zabavnih ansamblih Vita Muženiča in Franceta Miheliča je moral prepevati zabavno glasbo, posebej v tujini. Včasih se zdi, da med tema dvema zvrstema glasbe ni strogih in ostrih rezov, zlasti na zabavnih prireditvah, kot so veselice ali kaj podobnega. Bil je tudi moderator nastopov.

Milanova posebna dejavnost je dekliška skupina Oda in tudi negovanje Slovenske popevke, tu gre za pedagoško delo in skrbne priprave. Z glasbo pa je okužil tudi svoje otroke, saj ima kar deset vnukov. Milanova srečevanja z Domžalami so neprestana, najprej s službo, potem z obrtno storitvijo, s številnimi nastopi, v tretjem življenjskem obdobju, pa tudi z učenjem nemščine, po svoje zabavno, ker je na nemško govorečem območju preživel kar nekaj časa.

Jože Žankar sodi v pravo generacijo rockerjev, posebej v 80 letih, pri čemer je posebej udarna tudi bas kitara, ki je rocku pisan na kožo. Na posnetkih oziroma fotografijah se vidi njegova polna osredotočenost v dogajanje, tako v Breznu zla kot tudi v Hrupu. Po knjigi Zabavni ansambli na Domžalskem so se v ožjem krogu srečevali na prijateljskih igranjih oziroma vajah, tam se je lahko opazilo njegovop izjemno poznavanje metalne ali rock glasbe, ki so jo izvajali Deep Purple, Snake, Status Quo, AC/DC, pa Chuck Berry ali The Rolling Stones. V tistih časih skoraj ni bilo mogoče priti do plošč sicer pri nas težko dostopnih skupin. Prireditev Novi rock leta 1982 je bila zagotovo posebno doživetje; tam so nastopali tudi Šank rock, pa Pomaranče, seveda vsi zelo mladi fantje. Fantje so se obnašali do njih korektno, saj Brezno zla tedaj ni bila tako znana zasedba; z njimi je tedaj nastopal tudi Dominik Kozarič iz Trzina. S Hrupom so veliko nastopali; spomni se, kako so vadili kar v ulici, ki se imenuje po Antonu Skoku; včasih, proti večeru se je iz hiše Morelovih, slišalo neko ropotanje in hrumenje, nihče pa ni vedel, da tam vadi rock zasedba. Starši so bili v tem primeru naklonjeni igranju, pa naposled tudi sosedje, saj se hiše držijo precej skupaj. Tudi v njegovem glasbeno aktivnem obdobju je bilo več manj znanih zasedb, omenjajo se denimo Lastovke, ki so igrale v Kulturnem domu v Trzinu.

Prof. Tomaž Habe je v pogovoru izpostavil delovanje tistega časa, ko je igral še sam z različnimi ansambli, večini je pomagal tudi glasbeno, saj je takrat že delal kot glasbeni pedagog. Nekaj domžalskih glasbenikov tistega časa se je podalo na pot poklicnih glasbenikov, hodili so po turnejah po bivši Jugoslaviji, kakor tudi čez mejo v drugih državah, sodelovali so na raznih glasbenih festivalih, nekateri glasbeniki pa so se ustalili v družinskem življenju in v svojih službah. Spomini še živečih glasbenikov na Domžalskem za knjigo ni bilo lahko, saj so morali obuditi spomine izpred petdeset in tudi več let, sicer na zelo prijetno obdobje svojega življenja, ki ga pač vedno ponuja mladost. Tudi avtor Jože Skok se je moral potruditi, da je lahko obudil čase, ki bi zagotovo odšli v pozabo. Pomembna je bila tudi pomoč pri nastajanju monografije »Po poteh zabavne glasbe«, saj so sogovorniki za drugo knjigo začeli brskati po zaprašenih albumih, veliko se je z leti porazgubilo, marsikaj pa je vendarle še ostalo. Žal je bilo od nekaterih problematično dobiti fotografijo iz svojih mladih let, ko so igrali v različnih ansamblih, ker se v tedanjih letih niso fotografirali. Kljub temu je nova knjiga bogato slikovno obdelana z različnimi zapisi spominov posameznih glasbenikov tistega časa. Pavel Pevec pa je v svojih spominih dejal, da so tistega časa prirejali veliko zabav, Domžale so bile tistega časa največje plesno in zabavno prizorišče, novoletni plesi, pustni plesi, košarkarji so imeli svoje plese, sodelovali so pri dobavi ansamblov na koncerte, imeli so stike z vsemi ansambli v bivši Jugoslaviji. Tistega časa so vsi najbolj znani jugoslovanski ansambli igrali v Domžalah, najbolj mu je v spominu ostalo, da je Bijelo dugme prvi nastop v Sloveniji imel v Domžalah in šele naslednji dan v Ljubljani.

Janez Cerar je povedal nekaj besed o plesih, kje so igrali in kako so doživljali tisti čas s pogledom današnjih dni. Ne gre pozabiti na same plese v hali Komunalnega centra v Domžalah, Beat glasba je bila dokaj enostavna, mnogi so znali plesati fokstrot ter valčke, polke in tvist, vendar je prav beat glasba ponudila še polnejšo svobodo domžalski in okoliški mladini. Še vedno je zelo živ spomin, kako so se imeli na znamenitih Jenkovih plesih v Festivalni dvorani v Ljubljani, občasno tudi v Grobljah pri Domžalah, igralo in plesalo pa se je skoraj v vseh vaseh v okolici Domžal pa vse do Kamnika.

Tudi Boris Kopitar je bil izredno dejaven v tistih časih kot glasbenik tako tudi na televiziji in radiu. Ko se oglasi glasba in razleže vesel smeh, ko zadoni pesem iz stoterih grl, ko se pozitivno energijo lahko začuti na vsakem korak, takrat se morajo umakniti vse tegobe tega sveta. Kot je dejal Boris Kopitar; glasba je domena srca, ali ti je všeč, ali pa ne. Sam rad reče, da če cveti sto cvetov, naj vsak naj svojega voha. Rad je med veselimi ljudmi. Rad jim zapoje in poje skupaj z njimi. Dobra družba je največji garant, da se bomo imeli lepo. Boris Kopitar je glasbi ostal zvest vse do današnjih dni.

Avtor knjige Jože Skok se je ob tej priložnosti zahvalil Knjižnici Domžale in Kulturnem domu Franca Bernika za organizacijo pogovora z ustvarjalci knjige Po poteh zabavne glasbe, slednjemu tudi za podporo pri njeni izdaji. Zahvalil se je tudi Občini Domžale, Audiu BM Slušni centri, Transportnemu podjetju Avtotehnika, Domžale, Profundisu d.o.o Domžale ter sozaložniku Megaskok d.o.o. Domžale. Zahvala gre tudi lektorju Primožu Hiengu, Studiu Mazzini Ljubljana in oblikovalki Aneji Kumar, Fotolitu Dolenc (tisk), pa tudi spletnemu portalu domžalec.si za pokrivanje omenjenega dogodka v Knjižnici Domžale.

Več pa v zelo zanimivem pogovoru v videu.

Kje se da dobiti knjigo? Prodaja poteka prek Kulturnega doma Franca Bernika, Ljubljanska 61 v Domžalah, v prodajalni Glasbila in oprema v Poslovnem centru Breza, Breznikova ulica 15, Domžale, kjer je mogoče knjigo naročiti tudi prek spleta. Ogled knjige s podatki o nakupu je možen tudi v NOVI LASTRI, Glasbeni butik, Ljubljanska 71 ter Fotokopirnici Jocopy Karantanska 22, oboje v Domžalah. Morda bo na knjiga na voljo v knjigarnah Mladinske knjige, o tem še potekajo pogovori.

Avtor: Miro Pivar; Foto, video: Miro Pivar