Peter Rojc, upokojeni vrtnar iz Hudega pri Radomljah, se ljubiteljsko ukvarja s prav posebno temo: rodoslovjem. Pravi, da je družinsko drevo zahvala prednikom in darilo potomcem. Na Srečanju pod slamniki, ki je v Slamnikarskem muzeju v Domžalah potekalo v sredo, 15. februarja 2023, je Peter predstavil svoje izkušnje z ljubiteljskim rodoslovnim raziskovanjem – od škatle obledelih fotografij, preko podatkov z nagrobnikov in farnih arhivov, do računalniške obdelave in kaligrafskega izrisa rodbinskega drevesa.
Vsakdo si želi vedeti, kdo so bili njegovi predniki, od kje prihajajo, kaj so počeli, kako in kje je nastal njihov priimek, kaj priimek pomeni … Polna dvorana obiskovalcev Slamnikarskega muzeja si je z zanimanjem na projekcijskem platnu ogledala stare fotografije Rojčevih, katere je pokomentiral Peter Rojc. Pogovor z njim sovpada z razstavo v Menačenkovi domačiji v Domžalah z naslovom »O grajskih vrtnarjih iz arhiva družine Rojc s Hudega pri Radomljah«, ki je odprta do sredine marca. Pogovor je vodila Cveta Zalokar.
Tema pogovora je bil način, kako se lotiti priprave in izdelave rodoslovnega drevesa – in sicer na primeru lastne Rojčeve izkušnje in njegove družine. Poudarek je bil na načinu zbiranja rodoslovnih podatkov, njihovem arhiviranju in predstavitev različnih oblik rodoslovnega drevesa. Seznanili smo se, kako lahko vsakdo sestavi družinsko drevo in na kakšen način ga obogati z dokumenti in slikami. Predstavljen je bil tudi zanimiv fond slikovnega gradiva, povezanega z družinskim drevesom avtorjeve družine.
Po besedah Petra je iskanje svojih prednikov zelo zanimivo, a hkrati zelo zamudno opravilo. Svoje prednike je iskal kar nekaj let, saj je bilo potrebno obiskati več arhivov, ki hranijo dragocene podatke o naši osebni zgodovini. Hkrati je potrebno poznati krajevno in splošno zgodovino, tuje jezike, delo z računalnikom in spletom, saj je danes skoraj vse na njem. Vtipkaš na primer ime in priimek osebe, ki jo iščeš ter približno letnico in ti že navrže nekaj zadetkov. Seveda moraš potem poiskati pravega »sorodnika«. Pri nas pa je to odvisno od primera do primera. Odvisno je od tega, kdaj so začeli v posameznem kraju pisati knjige, zato se raziskovalci svojih korenin dosti krat zakopajo v cerkvene in občinske arhive, kjer je kar nekaj stoletij nazaj slediti svojim predhodnim sorodnikom. Včasih pa je potrebno iti tudi v arhive drugih držav, saj so določeni deli našega ozemlja bili dolga obdobja pod tujo vladavino.
Peter nam je zaupal, da je dela z vsakim rodovnikom ogromno. Rodovnik narediš enkrat v življenju. To je družinski zaklad, ki ga predaš svojim potomcem, lahko tudi sorodnikom, saj gre za našo lastno zgodovino. V vsakem rodovniku srečujemo prednike, potomce in sorodnike, pa tudi botre, svake, kume … Tako je tudi on našel kar nekaj prednikov v Ameriki.
Peter pravi, da je prvo in najvažnejše priporočilo, da začnemo takoj. Motijo se tisti, ki željo po izdelavi rodovnika odlagajo na kasnejši čas. Zamujajo neprecenljive žive vire. Najpogostejše kesanje za tako početje izražamo z besedami »Zakaj si nisem zapisal vsega tistega, kar so mi pravili stari ata in stara mama, moja mama, ata, tete, strici …?« Tako se zelo hitro pozabi na svoje prednike. Stari starši in starši pomrejo, sorodstvo se »razleti« po svetu in želja v poznih letih ustvariti družinsko drevo postane vse težja.
Poleg živih virov so izgubi neusmiljeno podvrženi tudi drugi viri, kot so dokumenti, zapiski, fotografije. Peter je imel to srečo, da so bili njegovi predniki vrtnarji, fotografi in slikarji. Tako je na kar nekaj likovnih delih ohranjena dediščina vaške idile, na fotografijah njegovi predniki iz 19. in 20. stoletja, precej fotografskega materiala pa je našel tudi v arhivu fotografa Petra Nagliča iz Šmarce.
Zanimivo in poučno predstavitev izdelave družinskega rodovnika si lahko ogledate v zgornjem video. Prepričani smo, da bo navdušilo še koga, da se bo lotil raziskovanje svojega družinskega drevesa.
Avtor: Miro Pivar; Foto, video: Miro Pivar
