Noč knjige z Ivanom Sivcem

Noč knjige je prostovoljni samoorganizirani vsenarodni in mednarodni projekt, ki se odvija vsako leto v več kot 170 krajih po Sloveniji, v zamejstvu in številnih državah. Letos je »Noč knjige« potekala v duhu 100-letnice rojstva Ivana Minattija,120-letnice rojstva Srečka Kosovela in Edvarda Kocbeka ter 460-letnice rojstva Williama Shakespeara. Noč knjige ima poslanstvo – obsijati pozabljeno in čudovito notranje bistvo. Povrniti upanje in zaupanje v drugega. In nas opomniti, da sveta ne spreminjamo ne z bombami ne s številkami, pač pa z zavedanjem, kdo smo – vsak zase in drug drugemu, naravi in živalim, planetu Zemlja.  

Na Svetovni dan knjige, 23. aprila, so tudi letos v številnih vaseh, mestih in deželah prižgali lučke in lučice: Noč knjige. V šolah, v knjižnicah, v galerijah, v knjigarnah, na trgih, pod krošnjami dreves.  Noč knjige se je tudi letos zgodil 23. aprila, z roko v roki s Svetovnim dnevom knjige, a ne le takrat – dogodki se bodo  vrstili ves april in sežejo tudi v maj. Eden vrhuncev bo tudi letos knjižni SEJEM NA ZRAKU, ki se zgodi v nedeljo, 12. maja, v parku Zvezda v Ljubljani.

Že enajsto leto zapored so knjige in branje na pomladni praznik knjige znova povezali vse generacije, od najmlajših bralcev do starejših, pa vse tiste vmes. Noč knjige je akcija vseslovenskih razsežnosti in k soustvarjanju ste vabljeni prav vsi, ki vam je knjiga ljuba sopotnica.  »Noč knjige Večer s pisateljem Ivanom Sivcem« se je zgodil tudi v Knjižnici Domžale –  Krajevni knjižnici Tineta Orla Trzin, 24. 04. 2024, kjer so pripravili v dvorani Marjance Ručigaj Trzin Literarni večer z Ivanom Sivcem. V polni dvorani obiskovalcev se je odvil odličen pogovor z pesnikom, pisateljem in etnologom, vse zbrane je v uvodu pozdravila vodja Krajevne knjižnice Tineta Orla Trzin Zdenka Kopač,  pogovor pa je v nadaljevanju vodila Barbara Kopač. Tako sta skupaj z Ivanom Sivcem »prečesala« njegovo novo knjigo,  ki diši še po tiskarskem črnilu, izšla je namreč dober teden dni nazaj,  z naslovom »Naplavina davnega spomina«.

V zbirki Zgodovinski romani je izšla knjiga, kakršne v slovenskem leposlovju še ni bilo. Slovenski pisatelj Ivan Sivec je zgodovino svojega tisočletnega rodu zapisal v desetih obsežnih poglavjih, vsakega pa pripoveduje eden od njegovih prednikov. Roman je ustvarjen s kančkom domišljije in na podlagi mnogih pisnih in slikovnih dokumentov, ki se naslanjajo na Družinsko kroniko družine Sivec od leta 1590 naprej. Kot je dejal pisatelj v pogovoru, je imel dosti dela, saj se je zakopal v arhive in na podlagi Nadškofijskega arhiva Ljubljana, dokumentov Matičnega urada Kamnik in obsežne strokovne literature, ki jih je pripravil dr. Rajmund Lampreht, raziskovalni zgodovinar, je izšel roman, ki  je arhetipsko pisanje, napisano, kot je dejal pisatelj, iz najsvetlejših globin Sivčeve duše. Arhivi  so, po Sivčevo, bogata zakladnica o prednikih vsakega izmed nas, izdelal si je tudi družinsko drevo, kjer je našel veliko o Sivcih od leta 1590. Povedal je tudi anekdoto, da so v arhivu že vsi govorili, ah ta Sivec, pride nad vrata noter in če bi ga vrgel nad eno okno ven, bi takoj prišel na drugo okno noter. Ampak, kot pravi pisatelj, se je splačalo biti »tečen«, saj se v arhivih res skriva pravo bogastvo. Za vsako zgodovinsko knjigo, ki jo napiše, se namreč potrudi in iz arhivov izbrska vse, kar je možno o osebah, ki jih potem opiše v knjigi. Zato pa so njegove knjige poleg pisanja bogato podkrepljene tudi z risbami in fotografijami.

Roman »Naplavina davnega spomina« ima podnaslov Od Karantanije do samostojne Slovenije. V prvem poglavju opisuje Sivčev rod v Karantaniji. V drugem življenje ob Soči. V tretjem srečanje s Celjskim grofom. V četrtem sodelovanje z Adamom Ravbarjem. V petem o nenavadni dvojni poroki. V šestem o srečanje s Prešernom. V sedmem o zlatokopu Antonu. V osmem o dedu, generalu Johanu. V devetem o očetovi ženitvi. V desetem o boju za samostojno Slovenijo. In ravno zaradi desetega poglavja, vojne za Slovenijo je Ivan Sivec zelo razočaran, saj mladi praktično o osamosvojitvi, ki je terjala tudi precej žrtev, kljub temu, da je bila vojna kratka, ne vedo skoraj ničesar. Z svojimi, tisoč letnimi sanjami o samostojni Sloveniji, ki smo si jo priborili,  pa delajo nekateri kot svinja z mehom.

Spremno besedo za najnovejšo knjigo Naplavina davnega spomina je napisal dr. med. Jožef Magdič, mednarodni jungovski psihoanalitik, ki Sivčevo pisanje opredeljuje takole: »Literatura, ki je arhetipsko-globinska, je trajna. V to skupino umetnikov besede uvrščam tudi izjemnega pisatelja Ivana Sivca, ki črpa svoje ustvaritve iz arhetipske preteklosti. Sivčeva dela so zdravitelj zgodovinsko izropane slovenske duše.«

V nadaljevanju sta z Barbaro predstavila še knjigi »Moja lepa Ukrajinka« in »Vse generalove skrivnosti«. Obe knjigi, kot tudi zadnja 184., »Naplavina davnega spomina«, so izšle letos.

V zbirki Dotik srca je izšla sedma knjiga pisatelja Ivana Sivca z naslovom Moja lepa Ukrajinka. Gre za pretresljivo ljubezensko zgodbo med Ukrajinko Ólenko in Slovencem Vitom. Slednji se tik pred vojno na službeni poti znajde v Kijevu, tam pa doživi najglobljo ljubezensko izkušnjo. Osebna pripoved je pripeta na dogajanje v zvezi z nadomestno materjo, dramatično pa se zaključi v prvih dneh agresije Ruske federacije na svobodno Ukrajino. Kot je dejal Ivan Sivec, je knjigo napisal zaradi podpore Ukrajini, saj  vsi tisti uradniki v OZN, ki sedijo za mizo ter na dolgo in široko razpravljajo, kako naj bi rusko agresijo ustavili, ne naredijo ničesar. Kot kaže, nimajo nobene moči. Še naprej pa umirajo vojaki, bolničarji, civilisti, šolarji. Celo dojenčki v porodnišnicah. Človek, kakšna zver, kakšna pošast, kakšen stvor si. Ali res nimaš niti koščka srca več? Zgodba v knjigi Moja lepa Ukrajinka  je prepletena z najlepšimi verzi ukrajinskega pesnika Tarasa Ševčenka, Prešernovega sodobnika: Pred več kot poldrugim stoletjem je zapisal: „Ukrajina, Ukrajina, mati moja draga! Ko srce se nate spomni, me bridkost premaga!“

Sledila je predstavitev zgodovinske knjige  »Vse generalove skrivnosti«, kjer je pisatelj poudaril, da so odkrili v arhivih pravo senzacijo, slovenski zgodovinarji pa, namesto da bi zagrabili verodostojnost knjige, ne naredijo čisto nič. Odkrili so prvega slovenskega generala – Jerneja Basaja (1719 – 1784), torej generala iz 18. stoletja. Pisatelj Ivan Sivec je v knjigi s pomočjo dveh pomembnih slovenskih zgodovinarjev – doc. dr. Miha Šimca in dr. Rajmunda Lamprehta – v obliki biografskega romana do podrobnosti razkril doslej neznanega, a izjemno pomembnega slovenskega junaka – Jerneja Basaja (1719-1784), prvega slovenskega generala. O njem je bilo do izida tega romana napisanega le nekaj vrstic, s pomočjo doktorjev znanosti in lastnega srčnega odkrivanja preteklosti pa avtor pred bralca in tudi slovenske zgodovinarje razgrne njegovo trnovo pot vse od kmečkega fantiča do vzpona na mesto generala v Vojni krajini. Roman je pripet na izjemno živahno vojaško ozadje osemnajstega stoletja, prepleten pa je tudi z Basajevo osebno zgodbo, ki se razteza od prve nepremišljene ljubezni do fantovskega življenja, od vojaka začetnika do ženitve in smrti v objemu svojega pobratima Petra Pavla Glavarja, duhovnika in čebelarja.

Kot je dejal Ivan Sivec,  so našli v arhivih na Dunaju in v Sloveniji veliko dokumentov. Starša bodočega generala Jerneja Basaja,  oče Jernej in mati Marija sta si ustvarila veliko družino. V zakonu se jima je rodilo enajst otrok, pet hčerk in šest sinov. Od enajstih otrok so štirje umrli že v otroških letih. Posebej je v pogovoru omenil le sina Jerneja Basaja, rojenega leta 1719. Leta 1721 sta Jernej in Marija vzela v rejništvo Petra Pavla Glavarja. O njem je  nekaj več napisal v nadaljevanju knjige. Peter Pavel je postal del družine in starša sta zanj skrbela enako skrbno kot za svoje biološke otroke. Jernej Basaj je bil rojen v Vopovljah, po domače pri Jerasovih, v Občini Cerklje na Gorenjskem. General Basaj je bil doslej povsem neznana osebnost, na srečo pa so zgodovinarji in pisatelj Ivan Sivec kot prvi prišli do odkritij, kako pomembna osebnost je bil. Na Dunaju so odkrili veliko podrobnosti o rojaku iz cerkljanske fare, o tem, kako je šel k vojakom, kako je napredoval v majorja, kako se je izkazal v mnogih bitkah in na koncu, kako je prišel do naziva general in do plemiškega naslova.

Pisatelj Ivan Sivec je sestavil iz zgodovinskih dejstev živahno in berljivo pripoved, ki večplastno prikazuje  Jerneja Basaja kot visokega vojaškega častnika in pomembnega človeka. Slovenci smo bili v preteklosti odlični vojaki in celo generali. Vsa Slovenija je s to knjigo obogatena z novim pogledom na našo bogato preteklost.  Slovenska kasta zgodovinarjev, ne vseh, pa o vsem molči, namesto, da bi zagrabila z obema rokama. Ob koncu so se za bogat večer zahvalili Ivanu Sivcu, vsi skupaj pa smo za slovo zapeli na pobudo Branke Urbanije pesem »Lipa zelenela je«.

Ob koncu bogatega pogovornega večera je Ivan Sivec izdal še skrivnost, da je v tiskarni že njegova 185. knjiga, slikanica o Janezu Trdini, o njej pa več, ko bo izšla.

Avtor: Miro Pivar; foto, video: Miro Pivar