Neli in Karmen Zidar Kos: “Božična skrivnost”

Sestri Neli in Karmen Zidar Kos sta eni najuspešnejših slovenskih citrark, saj sta tako na državnih kot mednarodnih tekmovanjih dosegli najvišja priznanja in ocene. Poleg tega se kot glasbenici redno umetniško udejstvujeta pri različnih festivalih, projektih, seminarjih in koncertih kot solistki oz. v različnih komornih sestavih. Te dni je pri Založbi Ognjišče izšla njuna zgoščenka “Božična skrivnost” z vokalno in instrumentalno glasbo. Na zgoščenki je nekaj slovenskih, nekaj tujih skladb. Pesmi so po večini z versko tematiko, nekaj je zimzelenih in tudi svetovno znanih “Sveta noč”, “Feliz Navidad”, “Let it snow”, nekatere pa so stare, manj znane slovenske božične, kot so “O jaslice borne, lesene”, “Nebo je nocoj razsvetljeno” ipd.

Glasbenici, citrarki in pedagoginji Neli in Karmen Zidar Kos prihajata iz Spodnje Savinjske doline. Karmen živi v domačem kraju, na Ponikvi pri Žalcu, Neli pa sedaj v občini Polzeli. Že od otroških let igrata skupaj v citrarskem duetu. Kot uveljavljen sestrski citrarski duet se trudita publiki približati citre kot pester, raznolik inštrument tako v zvokovnem kot stilističnem pogledu in ga predstavljati predvsem kot koncertni inštrument. Svoje znanje predajata mlajšim, obe poučujeta citre. Karmen uči citre na Glasbeni šoli Nazarje, GŠ Sevnica in na Konservatoriju za glasbo in balet Ljubljana. Neli pa poučuje citre na glasbenih šolah Domžale in Grosuplje. Neli je od leta 2019 tudi predsednica Citrarskega društva Slovenije.

So se vajini starši tudi glasbeno udejstvovali?

Karmen: Najini starši se nikoli niso poklicno ukvarjali z glasbo, najina mama je v pedagoških vodah, pokojni oče pa je bil strojni inženir. Oba sta imela rada glasbo, oče je ljubiteljsko igral na orglice, mami se je učila v glasbeni šoli harmoniko in kitaro. Po mamini strani se je v družini veliko pelo in igralo. Najin dedek je igral harmoniko in berdo v družinskem tamburaškem orkestru, stara mama še vedno rada zapoje. Še danes skupaj kot družina Kos kdaj zapojemo. Skratka, veselje do glasbe se je začelo doma.

Kakšen je bil vajin klasičen vstop v svet glasbe?

Neli: Z glasbo sva se srečali najprej doma, potem sva obiskovali glasbeni vrtec. Kot sedemletna deklica sem pričela z učenjem klavirja na Glasbeni šoli Celje, pri devetih letih pa še s citrami. Kasneje ob koncu osnovne šole pa sem začela obiskovati pouk orgel na GŠ Celje. Karmen je šla po mojih stopinjah.

Karmen: Tudi jaz sem začela s klavirjem v Celju, kasneje sem obiskovala citre in orgle na Glasbeni šoli Fran Korun Koželjski Velenje.

Zakaj sta izbrali citre?

Neli: Po očetovi smrti smo se iz Celja preselila v mamin domači kraj, na Ponikvo pri Žalcu, kjer še danes stoji Etnološki muzej. Tam so razstavljeni predmeti iz preteklosti, ki prikazujejo način življenja na podeželju v preteklosti. Med drugim so bile razstavljene tudi citre, na katere je igral najin stari stric, dedkov brat, Stanko Kos. Inštrumenta nisem poznala, saj so bile v tistem času prava redkost v glasbenih šolah. Redkokje so se poučevale. A mene so takoj pritegnile.

Kje sta imeli pouk citer in kdo je bil vajin prvi učitelj citer?

Neli: Ubiranja strun sem se sprva začela učiti pri prof. Citi Galič, nato sem se vpisala v Glasbeno šolo Fran Korun Koželjski Velenje in se učila citre pri prof. Petru Napretu.

Karmen: Prve korake na citrah sem naredila pri prof. Petru Napretu. Obema je odprl svet klasične glasbe in drugih zvrsti na citrah, vpeljal naju je v muziciranje v duetu. Peter je bil zagnan in predan učitelj, citrar in violinist, z njim sva se udeleževali številnih seminarjev in tekmovanj tako doma kot v tujini.

Citre so menda izdelovali tudi po vaseh?

Karmen: Citre so del slovenske tradicije, pred obema vojnama so bile doma skoraj v vsaki hiši na Slovenskem. Preproste bordunske citre so izdelovali kar doma, predvsem na podeželju, že v 19. stoletju. S potujočimi nemškimi trgovci smo tudi Slovenci dobili današnje koncertne citre, ki so se imenovale tudi nemške citre.

Zakaj so citre pred leti zašle v pozabo?

Neli: V času socializma, po letu 1945 je bilo vse, kar je bilo nemškega, nezaželeno, utišano. Takratna družbeno-politična situacija ni bila naklonjena citram. Citre so bile ukinjene iz glasbenih šol, zato so se v večji meri poučevale zasebno.

Lahko povesta nekaj o prvih srečanjih citrarjev v Grižah pri Žalcu?

Neli: Prvo srečanje citrarjev je bilo davnega leta 1986, kjer se je v Letnem gledališču Limberk zbralo 69 citrarjev iz različnih krajev Slovenije in zamejstva. To je bila prelomnica v zgodovini slovenskega citrarstva. V Slovencih se je začela prebujati narodna zavest, posredno je nastajala citrarska pomlad. Ob pravem času in na pravem kraju se je znašlo nekaj angažiranih posameznikov, ki so bodisi kot organizatorji, izdelovalci citer, citrarji ali učitelji, aktivno sooblikovali to prireditev. Namen prireditve je bil, da se citrarji, ljubitelji citer in citrarski izdelovalci spoznajo in povežejo med seboj. V okviru prireditve so poleg koncerta citrarjev organizirali tudi razstavo citer, v sodelovanju z Zvezo kulturnih organizacij oz. Skladom za ljubiteljske kulturne dejavnosti Slovenije (danes JSKD) tudi državna citrarska tekmovanja in seminarje za citrarje. Deloval je tudi Aktiv učiteljev citer, na njegovo pobudo je bilo leta 1999 ustanovljeno Citrarsko društvo Slovenije (CDS). Od leta 2019 sem predsednica društva.

Se spomnita muzikantov, ki so citram ponovno prinesli prepoznavnost?

Neli: Iz časa mojih začetkov igranja na citre se spominjam nastopov citrarke Cite Galič in družine Galič, citrarjev Miho Dovžana, Tomaža Plahutnika, Tanjo Zajc Zupan, ki so takrat z nastopi v medijih pripomogli k ponovni priljubljenosti skoraj pozabljenega inštrumenta.

So bila srečanja ali tekmovanja citrarjev tudi v Sloveniji?

Karmen: Prva tekmovanja izvirajo še iz Srečanj citrarjev v Grižah, potem pa so se tekmovanja preselila v različne slovenske glasbene šole, ki jih je organiziralo CDS v sodelovanju z glasbenimi šolami. Od leta 2012 so citre kot solo disciplina prisotne na TEMSIG-u (Tekmovanje za mlade slovenske glasbenike). Vmes so bile citre zastopane tudi v disciplini brenkala na mednarodnem tekmovanju Svirel, to tekmovanje žal ne obstaja več. Imamo pa novo mednarodno tekmovanje CELEIA, kjer so med drugimi tekmovalnimi inštrumenti tudi citre. Učenci in učitelji citer iz Slovenije se uspešno udeležujemo tudi mednarodnih tekmovanj v Münchnu, ki so načeloma vsaki dve leti. Večinoma vedno prinesemo v domovino največ nagrad, zato smo lahko Slovenci zadovoljni z našim glasbenim šolstvom, ki temelji na kakovosti in strokovnosti učiteljev v glasbenih šolah.

Kot mi je znano je obe študijska pot popeljala v München.

Neli: Obiskovala sem Umetniško gimnazijo v Celju, z glavnim predmetom orgle. V tistem času še ni bilo možno obiskovati citre na srednji stopnji glasbenega izobraževanja kot je danes, zato sem se odločila orgle. Po končani srednji šoli sem se vpisala na diplomski študij citer in klavirja na Visoko šolo za glasbo in gledališče München in ga z odliko zaključila. Leta 2017 sem končala še magistrski študij sodobne glasbe na isti univerzi.

Karmen: Jaz sem obiskovala Umetniško gimnazijo Velenje, tudi orgle. V zadnjem letniku srednje šole sem hodila na pripravljalne ure prof. Georgu Glaslu v München. Leta 2016 sem z odliko zaključila univerzitetni diplomski študij klavirja tako kot Neli v Münchnu.

Kako je prišlo do vajinega sodelovanja na slovenski župniji v Münchnu?

Karmen: Obe sva bili v času študija zelo povezani z življenjem naših izseljencih v Münchnu, kjer sva na Slovenski katoliški misiji aktivno sooblikovali kulturni utrip slovenske skupnosti. V Münchnu sva bili organistki in vodili Mešani pevski zbor Slovenske katoliške misije, poučevali sva slovenski jezik in glasbo v Slovenski šoli in vrtcu. Seveda pa sva izkušnje kot pevki, organistki in zborovodkinji nabirali že v času osnovne in srednje šole doma v Sloveniji.

Je še kdo drug pomembno oblikoval vajino izobraževanje?

Neli: Vsak učitelj na najini glasbeni poti je pomembno vplival na naju, vsak nama je nekaj dal in vsakemu sva hvaležni. Menim, da sva pri igranju in učenju na različne inštrumente (citre, klavir in orgle) pridobili veliko glasbene širine, zato nama je danes pri poučevanju, igranju in koncertiranju lažje. Obe sva  zelo motivirani, ambiciozni in radi se naučiva kaj novega. No, pri pedagoškem poklicu se vsak dan preko svojih učencev tudi kot učitelj učiš in bogatiš.

Kako se počutite kot predsednica Citrarskega društva Slovenije?

Neli: Moje poslanstvo je, da citre ostajajo priljubljen inštrument, ki se stalno razvija in je navzoč v slovenskem prostoru. Želim, da so citre prepoznavne tako na področju ljubiteljske kulture kot tudi v klasičnih vodah kot koncertni inštrument.

Kako je prišlo do delovanja citrarskega pouka v Glasbeni šoli Domžale?

Neli: Povpraševanje za učenje citer v Domžalah je bilo veliko, dozoreti je moral čas, da so se citre v šolskem letu 2020/21 začele poučevati v Domžalah. Za posluh in pripravljenost se zahvaljujem ravnateljici ge. Andreji Humar. V letošnjem letu imamo 8 učencev, ki se učijo citre v Domžalah in Mengšu.

Lahko povesta bralcem kaj več o vajinem projektu izdaje zgoščenke?

Karmen: Zgoščenka »Božična« zajema 14 slovenskih in tujih božičnih pesmi oz. skladb različnih glasbenih zvrsti. Citre so predstavljene v različnih vlogah: citre kot preprosto, ljudsko glasbilo, citre kot virtuozni, koncertni inštrument, citre kot akustični inštrument za spremljavo vokalu, citre kot del glasbene zasedbe – benda. K sodelovanju sva povabili Boštjana Čuvana (Coney MULTIMEDIA), pri katerem sva snemali skladbe in Tomaža Kozovinca, ki je napisal aranžmaje božičnih pesmi.

Kakšni so vajini načrti in kaj sporočata našim bralcem?

Neli: Najprej si želiva med prazniki umiriti in preživeti čas z najbližjimi in nabrati energije za nove izzive, ki prihajajo v letu 2022.

Karmen: Vsem bralcem želiva, da vam božični čas prinese mir in upanje. Naj bo leto 2022 zdravo, veselo in ustvarjalno! Naj se glasba dotakne vaših src.

Avtor: Miro Pivar; Foto: arhiv Neli in Karmen Karmen Zidar Kos, Miro Pivar; Video: Miro Pivar

 

Komentarji uporabnikov
Tagi