Film govori o staroverstvu v Posočju, za katerega pa se ne ve, kdaj se je pojavilo. Ve se le to, in to je dokumentirano, da so leta 1331 iz Čedada prišli prinašalci nove vere – krščanstva. Tako se je v Posočju začelo nasilno pokristjanjevanje starovercev, ki je trajalo dolgo. Pokristjanjevanje je bilo izjemno nasilno. Rušili so njihova svetišča in staroverce ne samo preganjali, mnogo so jih tudi pobili. Zaradi tega je staroverstvo, da bi ga ohranili, postala skrita vera in staroverci so se zavezali k molku. Ta vera je preživela samo zato, ker so razvili visoko umetnost prikrivanja, pretvarjanja in zavajanja. In to je veljalo tako za ljudi, kot so bile skrivnost tudi lokacije svetišč, svetih mest, še posebno so pa v tajnosti držali obrede. Zaradi vsega tega se je vedenje o stari veri ohranilo izključno v obliki ustnega izročila, ki se je prenašalo iz roda v rod.
V Mestnem kinu Domžale je v nedeljo, 17. novembra 2024, potekala premiera filma »Nekoč v Posočju«. Pogovoru po filmu se je namesto režiserke filma Eme Kugler udeležil Boris Čok, neumorni in iskrivi zbiralec ljudskega izročila Krasa in še posebej njegove duhovne podstati – staroverstva -, ki je pred kratkim izdal drugo knjigo na to temo, ki nosi “dvojni” naslov V temi (ni) senc. Kot pravi Boris Čok – smo najbolj razumno bitje, pa si uničujemo svoj lastni življenjski prostor. Pogovoru, ki ga je vodil Jure Matičič, direktor Kulturnega doma Franca Bernika Domžale, se je pridružila tudi Cveta Zalokar, avtorica pogovorov Srečanja pod slamniki in Srečanja z ustvarjalci, ki potekajo v Slamnikarskem muzeju in Knjižnici Domžale.
Da se greh pove, grešnika pa ne, je rad dejal pokojni Pavel Medvešček, ki so mu posoški staroverci zaupali izročilo predkrščanskega verovanja. A staroverstvo ni bilo živo samo v Posočju, ampak tudi na Krasu, kar pričajo staroverska naravna obredna mesta, ki jih dobro pozna gost pogovora po filmu Boris Čok. V svet staroverstva, ali kot raje reče sam naravoverstva, ga je vpeljala že bižnona oziroma prababica in tako praktično že vse od mladih let zbira pričevanja starejših ljudi o staroverskih obredih o svetih krajih predkrščanske dobe. Pred tremi leti pa je ustanovil tudi slovensko rodnoversko skupnost Otroci Triglava.
Tako je pogovor po filmu nanesel tudi na vsebino filma, ki ga je režirala Ema Kugler in v njem tudi sama nastopala. Kot je dejal Boris Čok, so rekli rekli, da je gozd govoril. Ko so šli sekat drevo, je drevo reklo: »Ne mene, usekaj drugo!« Nekoč je govorilo vse, vse je govorilo. Ko je Pavel Medvešček (avtor knjige Iz nevidne strani neba, na kateri temelji tudi film) začel zbirati to ustno izročilo, je potreboval dolgo časa, da je dobil zaupanje stricev, da so mu bili pripravljeni sploh kaj povedati, saj je bil zanje »forešt«, tujec. Medvešček je začel zbirati ustno izročilo leta 1953 pa vse do 1975, kar pomeni, da je v popolni tajnosti vse do takrat ta vera še obstajala kot živa. Kaj je danes, pa nihče ne ve. Strici so bili samski moški, ki niso imeli pravice dedovanja in so kot hlapci ali pa vandravci za priložnostnimi kmečkimi opravili živeli na robu družbe. In ti so bili edini prenašalci ustnega izročila o stari veri, ki so jo zaradi nasilnega pokristjanjevanja prakticirali v strogi tajnosti, in o načinu življenja, ki ja prav tako temeljijo na stari veri. Največji problem pri ustvarjanju tega filma je bil, kaj posneti za uro in pol slike, če nič od tega, o čemer ta knjiga govori, ne obstaja več. Prav tako bi bila neetična kakršna koli interpretacija povedanega ali zapisanega v knjigi; kajti ta vera je bila za njih sveta in tako je treba to ustno izročilo tudi spoštovati, vse to je nedotakljivo. In kako zadaj napraviti dokumentarec? Odgovora ni bilo, niso iskali resnice, napravili pa so film, ki nas popelje v davnino, ko je človek še bil eno z naravo.
Film, vreden ogleda, vredno pa je prebrati tudi knjige o staroverstvu in starovercih Pavla Medveščka in Borisa Čoka.
Avtor: Miro Pivar; Foto, video: Miro Pivar
