Nekoč so bili ljudje
Prvi je Italijan, ki se je poročil in ločil v Sloveniji, drugi Bošnjak, ki je kot otrok pribežal v Slovenijo. Njuno prijateljstvo je dolgoletno, njuno sodelovanje tudi, težave prav tako: kot solastnika restavracije sta padla v dolgove, zdaj pa jima grozi, da bosta izgubila restavracijo. To je začetek v film »Nekoč so bil ljudje«, ki pa se skozi ves film dogajanje samo še bolj zapleta.
V Mestnem kinu Domžale je v torek, 9. novembra 2021, potekala domžalska premiera slovenskega filma »Nekoč so bili ljudje«, tretjega celovečerca pisatelja in režiserja Gorana Vojnovića, avtorja knjižne in filmske uspešnice Čefurji raus! ter romanov Figa, Jugoslavija, moja dežela in Đorđić se vrača. Po premieri filma se je z scenaristom in režiserjem Goranom Vojnovićem pogovarjala Cveta Zalokar, direktorica Kulturnega doma Franca Bernika Domžale.
Kot je v pogovoru dejal Goran Vojnović, film »Nekoč so bili ljudje« postaja z vsakim dnem bolj aktualen. Pa ne zato, ker bi bil danes v Evropi problem beguncev in migracij večji kot pred leti, temveč zato, ker smo mi vse manj človeški. Produkcije zahtevnega filma, s pomembno vsebino, so se lotili z veliko energije, kar ustvarja idealno kombinacijo za dobro popotnico filmu. Potem, ko so se glede režije filma povezali z Vojnovićem, je on dejal, da zgodbo v Sloveniji vidi konkretno na območju tromeje, v prostoru, ki ga meja določa in zaznamuje, drugo dimenzijo filmu pa je dalo tudi, da sta Leo in Vučko s spremembo prostora dogajanja postala migrant in begunec.
»Nekoč so bili ljudje je film, ki ga najraje ne bi gledali. Iz preprostega razloga: ker je v njem toliko bolečine, trpljenja, stiske v življenju ljudi, podobnih vam, da boste rekli; preveč je,« je dejal Vojnović, ki ni želel posneti pravljice za lahko noč ali komercialnega kiča za konec tedna, ampak je posnel film, ki pokaže, kako slaba odločitev vodi v še slabšo, kako vsak korak v napačno smer oži svet in možnosti za dostojno preživetje.
Film ima drugače dobro zgodbo. Leo je Italijan, ki živi v Sloveniji. Vučko je Bosanec, ki je kot otrok pribežal v Slovenijo. Leo v Sloveniji vztraja zaradi nekdanje žene Tanje in sina Luka, v upanju, da bodo spet postali družina. Ko jima banka odkloni obljubljeno posojilo za obnovo restavracije, sta Leo in Vučko prisiljena sprejeti ponudbo prevaranta Giannija. Ukrasti morata njegov tovornjak, da lahko Gianni pobere denar od zavarovanja. A namesto Giannijevega tovornjaka Leo in Vučko ukradeta tovornjak, poln beguncev, ter tako nehote postaneta krojilca usode podobno nesrečnih ljudi. Da bi rešila svoje denarne težave, se jih odločita prodati. In če se sprva še zdi, da jima za begunce ni vseeno, je v Leu in Vučku iz dneva v dan vse manj človeškega. Avtorju je uspelo tisto, kar uspe samo dobremu avtorju: naslika filmska junaka, ki sta simpatična, človeška, z zgodbo in obrazom.
»Toda iz sekvence v sekvenco, iz odločitve v odločitev postajata glavna igralca bolj problematična lika, toda gledalec še vedno lahko navija zanju. Kako dolgo bo navijal za filmska junaka, za njuna bolj in bolj sporna dejanja, je pravzaprav test njegove etičnosti. S tem, ko gledalec z upanjem spremlja dejanja filmskih junakov, ko upa na njihovo odrešitev, seveda potrjuje, da je človek bitje upanja, da se istoveti z njima in da se na neki točki, v neki skriti kamri zaveda, da bi morda lahko bila to tudi njegova zgodba,« je dejal avtor Vojnović, ki pa je neusmiljen: njegova filmska junaka sta človeška, preveč človeška, da bi gledalec pravočasno rekel “kar je preveč, je preveč”, ali pa “dovolj je dovolj”.
»Nekoč so bili ljudje je film, ki bi ga morali videti; to pomeni, zbrati pogum in oditi v kino, nato pa 90 minut vztrajati kot gledalci ob filmu, ki ga ne boste hitro pozabili. Nekoč so bili ljudje je nekaj najboljšega, kar se je zgodilo v slovenskem filmu v dolgem, predolgem časovnem obdobju. Če ga boste zamudili, boste zamudili ne le kosa sveta, ki ga ne želite poznati, zamudili boste tudi priložnost, da s pomočjo filma spoznate, kako ne obstaja nobena religija in filozofija, ki bi lahko pomagala v trenutkih težke odločitve,« je ob koncu pogovora s povabilom k ogledu filma, še povedal režiser in scenarist Vojnović.
Goran Vojnović
Režiser in pisatelj, rojen 1980 v Ljubljani. Diplomiral je na ljubljanski AGRFT, smer filmska in televizijska režija. Za svoj romaneskni prvenec Čefurji raus! je leta 2009 prejel nagrado Prešernovega sklada in kresnika za najboljši roman leta. Po romanu je bila istega leta narejena uspešna gledališka predstava, 2013 pa je Goran po njem režiral tudi film. To je bil njegov drugi celovečerec, saj je leta 2010 po lastnem scenariju posnel Piran Pirano, režiral pa je tudi več kratkih filmov. Leta 2012 je izdal svoj drugi roman Jugoslavija, moja dežela, s katerim je osvojil drugega kresnika. Njegov tretji roman, Figa, je izšel 2016, in je zanj prav tako prejel Kresnika.
Avtor: Miro Pivar; Foto, video: Miro Pivar
