Nejc Lisjak: “Čar nastopanja v gledališču je tudi v nepredvidljivosti”

Nejc Lisjak je izjemno ustvarjalen in ambiciozen igralec, režiser ter prevajalec, ki je navkljub mladosti lahko v svoj že tako raznovrsten in vsebinsko bogat kurikulum pred kratkim dodal večkrat razprodan muzikal »Mala nočna glasba«, ki ga je tudi sam režiral. Trzinski gledališki ustvarjalec in velik ljubitelj muzikalov, ki so ga v Radomljah vzeli za svojega, se je odločil v Veliki Britaniji poglobiti v svet igranja z učenjem na Manchester School of Theatre, ki velja za eno izmed prestižnejših in priznanih gledaliških šol. Ob tem pa ni pozabil na domače kraje, kjer si želi z ljubitelji gledaliških odrov deliti svojo kreativnost, zakladnico znanj in raznovrstnih izkušenj.

Nejc Lisjak nas je v kratkem pogovoru z veseljem popeljal v zaodrje gledališkega dogajanja, kjer sta uspešna izvedba predstave, ko se uskladijo vsi elementi in pa aplavz občinstva, tisto največje zadovoljstvo, ki ga lahko kot igralec, producent in režiser občuti.

»Gledališče sem občudoval že kot otrok ob ogledu predstav v Kulturnem domu Franca Bernika, ko pa sem kasneje v trzinskem kamnolomu videl Trnuljčico v izvedbi skupine Orbitala, takratnega podmladka KUD Franc Kotar Trzin, sem začutil neznosno željo, da bi bil tudi sam del tega. Ko sem enkrat stopil na gledališki oder, me je prevzel in kaj kmalu mi je postalo jasno, da bi to rad počel na dnevni bazi. Ko sem odkril glasbeno gledališče, je bil to le še podaljšek te ljubezni, ki je združeval vse načine izražanja, ki so me fascinirali, in temu je sledila odločitev, da bi o tem področju rad izvedel več, da bi se na njem lahko udejstvoval profesionalno. Danes se moram vsake toliko kar malo uščipniti, da se prepričam, da ne sanjam in resnično stopam po poti, ki sem si jo pred leti začrtal. Kadar za sodelovanje kličem nekoga, ki sem ga pred leti občudoval na televiziji, še vedno ne morem verjeti, da imam shranjeno njihovo telefonsko številko. Še posebej pa sem vesel, da čudovite priložnosti za ustvarjanje dobivam tako doma kot v tujini.«

“Najpomembnejša je dobra zgodba, ki ponudi izziv z igralskega ali režijskega vidika”

Anglija je gledališko izjemno močna dežela, medtem, ko velja London za meko ljubiteljev glasbeno-plesnih predstav. Že v najstniških letih ste se navdušili nad muzikali in tako ali drugače pri njihovi postavitvi tudi sodelovali. Če omeniva večkrat razprodan muzikal Mala nočna glasba, ki v začetku februarja znova prihaja na oder Kulturnega doma Radomlje, so tukaj še muzikali Moje pesmi moje sanje, Annie, Pepelka, Druščina itn. Prevajanje izbranega dela in postavitev muzikala, kjer gre za usklajevanje različnih ekspresivnih oblik, vsekakor ni mačji kašelj. Marsikaj se namreč med prevajanjem izgubi in tudi režiserjeva ideja o uprizoritvi izbranega dela ima svoj določen doprinos. Tukaj so še igralci, scenografija, kostumografija, etc. Včasih iz pesmi nastanejo muzikali, spet drugič je osnova zanje pravljica, v nekaterih primerih so tukaj še filmi. Kot navdih za muzikale pa so pogosto tudi dela, nastala v ne ravno tako bližnji preteklosti. Ne glede na možnosti, pa imajo tudi muzikali svoje zakonitosti.

Včasih, ko premislim o ustvarjalnem procesu, ki vodi od začetka priprav na muzikal do prve izvedbe, komaj verjamem, kako se je vse skupaj sestavilo. Še preden se začnemo pogovarjati o scenografiji in kostumografiji, je na sporedu malo morje odločitev, da sploh izbereš pravo delo. Zakladnica muzikalov ponuja številne bisere. Srečo imam, da že odkar režiram v večini lahko sam izbiram, česa se bom lotil oz. sodelujem s producenti in ustanovami, ki imajo podobno vizijo. Zaradi zahtevnosti žanra moram dobro premisliti, kdo bi lahko odigral katero od vlog in za večino se odločim že vnaprej.

Ker smo v Sloveniji s primernim kadrom omejeni, imamo s kreativno ekipo namreč lahko kar nekaj težav pri naknadnem iskanju nekoga z vsemi specifikami, ki so potrebne za vlogo, če pa se nato zgodi še, da ta dotična oseba ni na voljo, se znajdeš v kar veliki zagati. Po drugi strani pa obstajajo tudi slučaji, ko se stvari preprosto poklopijo in se izbira projekta ravno zaradi ideje za zasedbo zdi nekaj povsem samoumevnega. Ko smo začeli ustvarjati Pepelko, za glavni vlogi ni bilo druge možnosti kot Tjaša Hrovat in Uroš Steklasa, ki sta tudi v resnici par. Prav tako je bil muzikal Mala nočna glasba edina logična izbira, ko smo z dirigentom Simonom Dvoršakom in predsednico Slovenskega komornega glasbenega gledališča Katjo Konvalinka tuhtali, kateri projekt bi lahko skupaj soustvarili. V njem smo namreč združili operne pevce, ki pogosto sodelujejo s SKGG in izvajalce, ki so v preteklosti že sodelovali s KD Mlin Radomlje, kjer sem najbolj dejaven, za povrh pa dodali še legendarno igralko Polono Vetrih in nastala je zmagovita kombinacija.

Je pa ravno to muzikal, pri katerem sem se zaradi kompleksnosti izvirnika sprva ustrašil prevoda, kar včasih tudi izloči katero od idej, ki jih imam pri iskanju naslednjega projekta. Gre namreč za žanr, ki se za razliko od opere po svetu izvaja v jeziku, ki je blizu domači publiki, in če že izberemo neko delo, menim, da je pomembno, da ga naša publika sliši v kvalitetnem slovenskem prevodu. Sam zelo strogo in zvesto sledim originalu ter pri skladbah le redko dodam ali izpustim kakšen zlog, zato nekatera dela hitro odpadejo s seznama. A ko končno pride do izbire, je prevod prva od stvari, ki se jih lotim. Vzamem si ga kot sudoku, kjer moram priti do rešitve ob upoštevanju vnaprej jasno zastavljenih zakonitosti, kar mi je v poseben izziv in še toliko večje zadovoljstvo, ko »uganko« razvozlam. Kot rečeno pa se v prevodu nekatere podrobnosti res izgubijo, kar se mi vedno zdi ogromna škoda, a sploh pri skladbah je to praktično neizbežno.

Ker sem sam prevajalec se pri režiji na srečo lahko navežem na izvirnik, če menim, da bi to igralcem pomagalo pri ustvarjanju večplastnosti lika, prav tako pa se na original nanašamo tudi pri ustvarjanju celostne podobe predstave, saj priznam, da sem v svojih režijskih prijemih kar tradicionalist. K sreči me vsa ta leta obkroža ekipa s podobnimi inklinacijami (s scenografko Urško Gregorič in frizerko Matejo Gradišek sem sodeloval v vseh projektih od leta 2015), saj tako ustvarjanje poteka tekoče.

“Vse raje posegam po zahtevnejših in neznanih naslovih”

V vlogi režiserja in producenta se zelo dobro znajdete. Igralske izkušnje pa Vam še dodatno pomagajo pri razumevanju določenih dinamik, ki nastanejo na odru. Navkljub precejšnji svobodi, ki jo imate tako pri izbiri dela, kakor tudi njegovi uprizoritvi in selekciji igralcev, je tukaj še druga plat, ki je začinjena s pričakovanji, upi in pa željami, da bi občinstvo predstavo pozitivno sprejelo, si jo z veseljem ogledalo, jo priporočilo in jo nenazadnje tudi vzljubilo.

Predvidevam, da si vsakdo želi, da bi bilo njegovo delo dobro sprejeto, ni važno, na kakšen način je vpet v tak projekt. Kadar igram, režiram in produciram hkrati pa se to še potencira. Verjetno je bilo tudi zato mojih prvih nekaj vidnejših muzikalov družinsko obarvanih, saj mi je bilo po letih izkušenj z otroškimi predstavami lažje, da se lotim takih vsebin in je bila možnost neuspeha manjša, četudi je šlo ravno v teh primerih za finančno najobsežnejše projekte.

Zdaj vse raje posegam po zahtevnejših in neznanih naslovih, ki so mi ljubi že od prej, a s katerimi pride določena mera tveganja, predvsem po produkcijski plati. Večinoma se lotevam muzikalov, ki so bili v prvi vrsti napisani za gledališče, tako imenovani jukebox muzikali, pri katerih gre za kolaž popularnih skladb, me žal ne pritegnejo, četudi so bolj priljudni. Ne glede na vse je zame pri muzikalu najpomembnejša dobra zgodba, ki ponudi izziv z igralskega ali režijskega vidika, da lahko z ekipo, s katero ustvarjamo, rastemo, hkrati pa na publiki pustimo poseben pečat. Dokler v publiki vzbudimo neko visceralno reakcijo, smo svoje delo dobro opravili, pa naj bo to sreča, žalost ali konec koncev odpor.

“Čar nastopanja v gledališču je tudi v nepredvidljivosti”

Ne glede na število ponovitev, nobena predstava ni enaka prejšnji in vsaka izvedba je unikatna in kot takšna neponovljiva. Gledalcu pa med spremljanjem dogajanja ponuja edinstveno doživetje. Vsak delček predstave je namreč »puzzle«, bistven košček mozaika, ki se pred občinstvom vsakič znova sestavlja in to ne glede na število ponovitev. Vsak igralec je unikum, najsibodi govorimo o amaterskih ali poklicnih igralcih. Le ti imajo za razliko od ljubiteljskih igralcev specifično znanje, osvojene tehnike in pa določene izkušnje, zaradi katerih so morebitna presenečenja na odru redkejša. Čeprav, roko na srce, tudi presenečenja imajo svoj poseben čar.

Na začetku svoje gledališke poti sem zaradi lastnega strahu menil, da mora biti vedno vse kot iz škatlice, praktično do meje rigidnosti. Tudi ko sem režiral, sem od igralcev pričakoval, da bodo vse naredili točno tako, kot bi jaz. Vsakič, ko je šlo na predstavi kaj narobe, se mi je zdelo, da bo konec sveta. K sreči sem z leti doumel, da je čar nastopanja v gledališču tudi v nepredvidljivosti. Seveda narediš vse, da bo končni produkt čim boljši, vaja, ponavljanje in utrjevanje so nujni, vendar, ko pride trenutek predstave, je potrebno zaupati v opravljeno delo in se prepustiti toku dogodkov.

Vsaka ponovitev na odru je novo potovanje, na katerega se podaš veliko lažje, ko veš, da si se dobro pripravil. Presenečenja pa so pravzaprav neizbežna in se lahko zgodijo vsakomur, tako amaterju kot profesionalcu, vendar je res, da se ansambel z več kilometrine najverjetneje elegantneje odzove nanje, lažje zanemari zunanje dejavnike in dobro nastopi, tudi če stvari ne potekajo po načrtu. Tudi za nami je kar nekaj takih trenutkov in lahko bi rekel, da smo jih kar vešče obvladali. Med številnimi ponovitvami muzikala Pepelka smo doživeli marsikaj – od nenamernih spodrsljajev, ko je meni v vlogi mačehe z glave padla lasulja, do načrtovanih presenečenj, ko je na eni izmed ponovitev Uroš za roko zaprosil Tjašo.

Je pa tudi izven teh posebnih trenutkov vsaka predstava odvisna od dnevnih dejavnikov, od energije, ki jo ekipa prinese tisti dan, in od odziva občinstva, zaradi katerega sploh delamo to, kar delamo. Tudi oni vsakič doprinesejo nekaj edinstvenega, saj so nepogrešljiv člen predstave.

“Kako združiti idejo tega, kaj mislim, da je moj umetniški izraz s tem, od kod sem”

Čeprav je tujina postala vse bolj dostopna, je sočasno tudi konkurenca vse večja. Konkurenca s seboj prinese konfrontacijo, kar spodbuja iskanje in preizkušanje lastnih meja. Ne glede na to, kako posameznik občuti in doživlja tekmovalnost, je lahko slednja včasih tudi dober motivator. Kaj bi svetovali mladim, ki premišljujejo o odhodu v tujino, ki zbirajo pogum ali še iščejo prave priložnosti zase? Na kaj naj bodo pozorni in kaj naj vzamejo v zakup, da se bodo z novimi izzivi soočali s kar se da realnimi pričakovanji in predstavami?

Kljub večji konkurenci v tujini lahko potrkaš na mnogo več vrat, saj so tudi produkcije številčnejše kot pri nas. Tujina ti ponudi ogromno širine in novih načinov za izražanje, je pa šov biznis v tujini biznis v pravem pomenu besede. Nobena vrata se ne bodo odprla sama, saj si le eden med mnogimi, ki želijo uspeti v tem poklicu. Vsakič, ko se poteguješ za kakšno vlogo, s teboj v vrsti stoji cela kopica umetnikov, ki so ti vizualno podobni in imajo najverjetneje enak nabor veščin. Tujina ti ravno zaradi tega ne pusti, da zaspiš.

Če pri nas vse prepogosto srečamo umetnike, ki ne stremijo k razvoju, saj si zaradi pomankanje konkurence lahko privoščijo, da ostanejo v coni udobja, se moraš v tujini neprestano nadgrajevati in delati na tistem, kar te dela raznolikega, da boš lahko izstopal v tej poplavi dela lačnih kulturnikov. Morda bo na koncu to edino, zaradi česar boš ravno ti dobil vlogo. A tudi ugotoviti, kaj je tvoj as v rokavu, in igrati nanj, ni vedno najlažje. Meni je bil študij v Manchestru pri tem v ogromno pomoč, saj sem lahko raziskoval različne dimenzije sebe. Še vedno mi večkrat pravijo, naj se bolj naslonim na svojo evropejstvo, saj je to tisto, kar me dela zanimivega in mi bo morda prineslo več dela, a če se toliko let trudiš, da se prebiješ v tujino, je prvi vzgib, da se zliješ z okoljem in postaneš čim bolj »njihov«, zato je to še vedno nekaj, na čemer moram delati – kako združiti idejo tega, kaj mislim, da je moj umetniški izraz s tem, od kod sem. Nekaj podobnega bi svetoval tudi mladim, ki morda razmišljajo, da bi odšli na študij v tujino.

Naj na odru resnično iskreno izhajajo iz sebe in ostanejo zvesti temu, kar jih dela edinstvene ter se obenem pripravijo na trdo delo. Na fakulteti imam namreč dober vpogled v to, kaj o igralskem poklicu mislijo mlajše generacije, ki študirajo z mano. Številni menijo, da bodo po končani akademiji čez noč postali filmske zvezde in ko ugotovijo, koliko stopničk, truda in odrekanja je potrebno, samo da prideš do prve službe, bi marsikdo rad odnehal. A verjamem, da vsakdo, ki ve, da je to res tisto, kar bi neskončno rad počel, ne bo obupal in se mu bo na dolgi rok obrestovalo. Sam sem sprejemne izpite opravljal sedem let. Če bi se predal že prvič, bi se danes tepel po glavi.

V soboto, 3. februarja, in nedeljo, 4. februarja, 2024 lepo vabljeni ob 19. uri v Kulturni dom Radomlje na ogled večkrat razprodanega muzikala Mala nočna glasba, pod katerega se je kot prevajalec in režiser podpisal naš sogovornik Nejc Lisjak. Morebiti ga boste po branju intervjuja tudi vi doživeli še na drugačen način.

Avtor: Petra Petravič; Foto: Osebni arhiv Nejca Lisjaka in Tom Barker