Moški pevski zbor Janko Kersnik pel na avstrijskem Koroškem

V nedeljo, 17. maja, so se člani Moškega pevskega zbora Janko Kersnik iz Lukovice skupaj s svojimi boljšimi polovicami odpravili na pevsko romarsko pot na avstrijsko Koroško.

Prva postaja je bil Celovec, kjer so prepevali pri slovenski sveti maši v župnijski cerkvi svetega Egidija, v kateri se nahaja tudi kapela, ki jo je poslikal Ernst Fuks in predstavlja prizore iz Apokalipse. Žal si kapele niso mogli ogledati, verjetno tudi zato, ker nad delom mnogi iz višjih cerkvenih krogov niso navdušeni.

Sveto mašo je daroval Jože Andoljšek, mnogim dobro poznan kot vnet misijonar pri zbiranju sredstev za Etiopijo, ob somaševanju prelata Matija Hribernika. Je že tako, da se od vsega dobrega tokrat o Božje besede ne gre, da ne bi še eno zapeli, in so jo kar zunaj. Sicer pa so na pomoč s svojimi glasovi pri sveti maši priskočile tudi boljše polovice.

In ko si enkrat tako daleč od doma, je prav, da si ogledaš še kakšno zanimivost, zato so se odpravili k Gospe Sveti oziroma po njihovo Maria Saal, znanemu romarskemu središču na avstrijskem Koroškem. V cerkvi Marijinega vnebovzetja je ponovno zadonela slovenska pesem.

Od tam so si ogledali še Vojvodski prestol, kamniti prestol z dvema sedežema, ki stoji na Gosposvetskem polju nedaleč proč od romarskega svetišča Gospe Svete. Prestol je imel pomembno vlogo v tretjem delu obreda ustoličevanja koroških vojvod, saj je na njem novi vojvoda potrdil fevde vazalom.

Po slovesni maši v gosposvetski cerkvi so na vojvodskem prestolu sklenili obrede s prisego, potrditvijo pravic in svoboščin ter novo podelitvijo fevdov. S sedeža na hrbtni strani je delil fevde koroški palatinski grof, ki je imel hrbtno naslonjalo na zahodu, vojvoda pa na vzhodu. Vojvodski stol je bil domnevno narejen v 9. stoletju. Sestavljen je iz kamnitih marmornih plošč oziroma nagrobnikov, ki so bili izkopani iz bližnjih rimskih razvalin Virunuma, nekoč glavnega mesta rimske province Norik.

Kako je potekalo ustoličevanje, so zaigrali otroci družine Jerman in s tem še dodatno popestrili obisk tega zgodovinsko zanimivega kraja.

Nato jih je pot vodila v Katoliški dom prosvete Sodalitas, hišo izobraževanja, dialoga, umetnosti in srečanja. Začetki hiše segajo v trideseta leta preteklega stoletja. Iz nekdanje skromne hiše duhovnih vaj je z leti nastal sodoben seminarski in konferenčni center. Dom ponuja tako odraslim kot tudi posebnim ciljnim skupinam obsežen izobraževalni program. Poleg tega razne skupine rade prirejajo v hiši svoje izobraževalne prireditve, seminarje in zborovanja.

Tam so se po kosilu odpravili še v kapelo, ki je nekaj izjemnega, o njeni umetniški in duhovni vlogi pa jim je spregovoril duhovnik Jože Kopajnik, tudi rektor doma. Ob zanimivi in duhovno bogati razlagi namena ter pomena mozaika in kapele je čas hitro tekel in treba se je bilo posloviti, a za konec je bilo potrebno zapeti vsaj eno pesem – in so jo.

Sledil je še obisk galerije Gorše v Svečah pri Bistrici v Rožu, kjer jih je sprejel Valentin Inzko, avstrijski diplomat slovenskega rodu, in jim razkazal galerijo Franceta Goršeta. Ta se začne na travniku pred galerijo s serijo posameznih portretov oziroma doprsnih kipov pomembnih slovensko-koroških kulturnih in političnih osebnosti obeh spolov, ki jih je izdelal znameniti slovenski kipar.

Po ogledu in razlagi galerije ter ateljeja so se napotili še v Einspielerjev center, ki je stičišče Slovencev na Koroškem in kjer se jim ob številnih prireditvah pridružijo tudi nemško govoreči občani. Zanimiva zgodovina nastanka centra, od smrti gostilničarja pa vse do danes, jih je močno pritegnila, vendar so morali iti dalje. A za eno pesem so še vedno našli čas in marsikatero okno se je odprlo, da se je pesem bolje slišala.

Nato jih je pot vodila v idilično mestece v Sloveniji, upodobljeno na številnih plakatih, razglednicah in še kje. Odpravili so se na Bled, kjer so zapeli pri večerni sveti maši na otoku sredi jezera v cerkvi Marijinega vnebovzetja, poznani tudi kot cerkev Matere Božje na jezeru.

Do nje vodi znamenitih 99 stopnic, znana pa je po svojem »zvonu želja«, kjer lahko obiskovalci po sveti maši zazvonijo za srečo. Tja in nazaj so se seveda odpravili s pletno, tokrat z nekoliko modernejšim – električnim pogonom, zato je bila vožnja prijetna in hitrejša, veliko hitrejša kot tista po cesti na povratku domov.

avtor: DJD