Misliti in živeti kulturo

Beseda kultura (cultura, lat.; culture, angl.; die Cultur, nem.; la culture, fr.) izhaja iz latinščine in prvotno pomeni obdelovanje, poljedelstvo; drugi pomen te besede je vzgoja, izobrazba, poplemenitev; tretji pomen je čaščenje (kult), spoštovanje. To besedo je v prenesenem pomenu kot eden prvih uporabil Ciceron, rimski govornik, državnik, pravnik, politični teoretik in filozof. Napisal je namreč Tusculanae Disputationes –Razprave iz Tuscula v petih knjigah, 45 let p.n.š., v katerih je med žalovanjem za umrlo hčerjo v podeželski vili skušal v Starem Rimu razširiti poznavanje grške filozofije. Beseda kultura ima zelo veliko pomenov, posebno važen je za antropologijo, saj obsega celo paleto različnih pojavov, ki s socialnim učenjem nastajajo v človeških družbah. Vsi ti pomeni se skozi zgodovino zrcalijo do danes in nas silijo h globokemu premišljevanju, posebej ob kulturnem prazniku, ki ga Slovenci praznujemo še iz časov upora, ko so partizani v nahrbtniku nosili Prešernove pesmi, jih trpeči Slovenci recitirali drug drugemu v ječah in taboriščih … Vendar ne bom pisala o tem, ne o velikih, donečih besedah, ki se navadno zgostijo ob osmem februarju. Zapisala bom, kako živim(o) kulturo v družini, med prijatelji, sošolke pri etnologij …

Iz otroštva se spominjam pesmi in zgodb, ki mi jih je pela in pripovedovala mama. Pri nas smo oboževali knjige in branje, zato so bile vselej med darili za rojstni dan, ob novem letu, ali za lepo spričevalo. V tistih časih so nam tudi učiteljice ob koncu šolskega leta za uspeh podarile knjigo, celo z na roko zapisanim posvetilom, največkrat naših odličnih ustvarjalcev in ustvarjalk kot so bile Branka Jurca, Ela Peroci, Oton Župančič, Tone Seliškar, France Bevk … Še vedno jih hranim. Zelo majhno so me peljali v gledališče gledat Jurčka Pavla Golje in pred oči si še vedno lahko prikličem Dušo Počkaj, ki je z rumeno, kodrasto lasuljo upodobila glavnega junaka. Blizu mojega doma je bilo tudi lutkovno gledališče. Upam, da otroci in starši tudi danes vedo, kako razburljivo in hkrati lepo je pihati proti odru, da bi pregnali zmaja, ki je ugrabil Žogico Marogico, ali pa biti zelo žalostni, ker je lastovka umrla, ko je osrečevala princa, in zamudila pot v tople kraje. Tudi prvega obiska opere se spominjam in posebej basista Ladka Korošca kot prepričljivega Kecala, ženitnega mešetarja, v Smetanovi Prodani nevesti. Moja učiteljica slovenščine, tudi igralka Šentjakobskega gledališča, je recitirala in plesala v ritmu Prešernovega Povodnega moža, da bi nam razložila metrum… Ko smo v gimnaziji segali po zahtevnejšem branju, smo si izbirali prijatelje tudi po tem, kaj smo si o prebranem imeli povedati. Mnoge knjige smo večkrat vzeli v roke. Kolegica slavistka je nekoč z menoj delila tole pomembno misel: »Brali smo, se vživljali v junake in ni nam bilo treba vsega poskusiti na lastni koži« … V času otroštva naših otrok je še posebej zacvetelo pisanje v zbirki Velika slikanica. To so slikanice z izbranimi besedili domačih in tujih avtorjev, predvsem pa s čudovitimi ilustracijami naših najboljših umetnic in umetnikov. Dediščino branja smo tako lahko od najnežnejših dni predajali svojim potomcem, prav tako z Galom v galeriji prvič obiskali Narodno galerijo. Ko je nam zmanjkovalo časa, so vskočili babice in dedki. Tako se povezujejo generacije in “Iz veka v vek, iz roda v rod, kri gre v tek, duh išče pot …” (O. Župančič). Sami smo včasih težko, pa vendarle našli čas tudi za novo knjigo, predstavo, koncert. Moje najboljše prijateljice mi podarjajo knjige, gledališke in oprene predstave, koncerte … Ena med njimi me je vsakič za rojstni dan povabila na predstavo Borštnikovega srečanja. Prvič po dolgih letih tradicionalnega, prijateljskega kulturnega praznovanja osebnih praznikov nama je načrte v letu 2020 prekrižala korona, tako da sem izbrano predstavo videla lahko šele junija lani.

Postali smo seniorji. Ko sem se pred šestimi leti pridružila etnologiji pri Lipi, me je naša skupina še posebej prijetno presenetila. Naše ure niso le predavanja naše mentorice dr. Ane Vrtovec Beno, so tudi pogovori, ki se asociativno in z iskrivimi mislimi sprožijo ob neki obravnavani snovi. Pogovarjamo se z bogatim besediščem, vedrino in humorjem. Družijo nas radovednost, medsebojno spoštovanje in solidarnost. Naše druženje ob kavici pa je vselej pomenilo, da smo si povedale, katero dobro knjigo smo prebrale, kateri film nam je bil všeč in zakaj. Obiskale smo že kar nekaj muzejev in razstav v Domžalah, Kranju, Ribnici in v Slovenskem etnografskem muzeju v Ljubljani.

Druge skupine pri Lipi živijo in mislijo kulturo: igrajo citre, slikajo, ustvarjajo mozaike, pišejo literarna dela in izdajajo zbirke, spoznavajo umetnost in zgodovino; skozi učenje jezika se seznanjajo z drugimi kulturami; klekljajo in s tem ustvarjalno oživljajo kulturno dediščino; spoznavajo rastline in razmišljajo o gojenju kot osnovi naravne in kulturne krajine …

Druženje ob kulturnih dogodkih, ki ne more biti omejeno na en dan v letu, je bilo zaradi epidemije dve leti zelo okrnjeno in mislim, da vsi najbolj hrepenimo po novih doživetjih. Pa vzkliknimo v upanju s Prešernom: »Vremena Kranjcam bodo se zjasnile, jim milši zvezde, kakor zdej sijale…«

Za društvo Lipa, animatorka Manica Perdan Ocepek