Miro Pivar: Prekmursko srce, ki dan za dnem bije za Domžale in Domžalca

Miro in Simona Pivar – dobitnika nagrade Občine Domžale

Ni ga Domžalčana in Domžalčanke, ki ne pozna našega sodelavca in človeka z veliko začetnico, Mira Pivarja. Njegovo prekmursko srce dan za dnem bije za Domžale in Domžalca, Miro je sodelavec brez katerega spletni portal domžalec.si, ne bi bil to, kar je. Tako kot v življenju, mu tudi pri delu tesno ob strani stoji žena Simona, ki je tudi zelo pomemben del našega spletnega portala. Miro in Simona sta prejemnika nagrade Občine Domžale za njuno dolgoletno novinarsko delo, izjemen prispevek k oblikovanju digitalnih arhivov in promociji občine Domžale.

Miro Pivar se je rodil 27. julija 1957 v Murski Soboti. Otroštvo je preživel v kmečki vasi, kjer so bili vsi prijatelji in si vedno priskočili na pomoč. Miro pravi, da so bili to nepozabni časi. Kot otrok je vsak dan, ne glede na vreme, prehodil tri kilometre in pol do šole v Beltincih, ki jo je obiskoval. Po osnovnošolskem šolanju je nadaljeval svoje izobraževanje kot pek, v vmesnem času bil v vojski in ko se je čez čas naveličal pekovskega dela, se je izobrazil še za zidarja. Po služenju v vojski ga je sestra naučila plesati in tako se je kasneje pridružil Beltinski folklori, kjer se je plesnih korakov in koreografij hitro naučil. S prijatelji je velikokrat rad zahajal v hribe in tako je na Triglavu leta 1986 spoznal svojo sedanjo ženo Simono. Ljubezen ga je prevzela in po dobrem razmisleku je leta 1988 zapustil Prekmurje in se odselil na Duplico pri Kamniku, kjer sta se s Simono poročila in si ustvarila svoje gnezdo. Njegova ljubezen do folklore ni nikoli zamrla, zato je takoj po prihodu z njo nadaljeval tudi v Kamniku. V vmesnem času sta z ženo dobila sina in hčerko, Miro je s folkloro prepotoval dobršen del Evrope in tudi hribi so v njihovi družini ostali prioriteta. Po rojstvu hčerke je začel s folkloro v Mengšu, kjer je tudi učil otroško skupino dobrih deset let, nakar ga je pot zanesla v Folklorno skupino Ligojna, kjer je bil mentor in plesalec kar nekaj let, nazadnje pa se je pridružil še Folklorni skupini Grosuplje. Njegova pot v folklori se je zaključila pred šestimi leti, saj pravi, da je ljubezen do novinarstva in snemanja mnogo večja. Dodaja še, da je bilo 41 let plesanja več kot dovolj. Poleg snemanja, fotografiranja in pisanja člankov posveča svoj čas kolesarjenju, saj vsako leto naredi blizu deset tisoč kilometrov, hoji v hribe, preostali čas pa jima s Simono krajšajo tudi vnukinja in dva vnuka.

Njegovo prekmursko srce dan za dnem bije za Domžale in za Domžalca. Zagotovo brez njega spletni portal domžalec.si, ki bo 10. oktobra 2024 upihnil 12 svečk, ne bi bil to, kar je. Brez njega ne bi bilo toliko zgodb Zgodb, ki povezujejo.

S fotografijo se je Miro začel ukvarjati že zelo zgodaj in sicer pri petnajstih letih, ko je imel njegov oče pred prihodom v njihovo vas v Prekmurju svoj fotografski atelje na Golniku. Prvi fotoaparat si je kupil še pred odhodom v vojsko, kmalu za tem pa še prvi teleobjektiv. Njegova strast za fotografijo se je razvnela, ko so planinci in alpinisti v kinodvoranah prikazovali potopise z diaprojektorji. Tudi sam je naredil tečaj za gorskega vodnika, pisal pa je tudi za Planinski vestnik. Kmalu za tem, ko se je preselil v Domžale, se je pridružil skavtom in ker je bilo tam potrebno otroke voziti na tabore, jim pomagati pri kuhanju in spet hoditi po njih na tabore, so se leta 2000 s starši otrok skavtov odločili, da ustanovijo Odraslo skavtstvo v Domžalah. Tega leta je tudi nastala Bratovščina odraslih katoliških skavtinj in skavtov Slovenije, kjer so bili ustanovitelji iz Novega Mesta, Postojne in Štepanje vasi v Ljubljani, Domžalčani pa so bili tudi na ustanovnem kongresu. Tu je z ženo Simono naredil tudi Skavtsko akademijo za skavtske voditelje, kjer je Simona osem let vodila domžalsko bratovščino. Pri skavtih so imeli tudi tečaj pisanja člankov, kar mu je dalo dobro popotnico za pisanje prispevkov na našem portalu.

Miro Pivar se je kot avtor podpisal pod več kot 1.500 prispevkov na spletnem portalu domžalec.si, na Youtubu pa je poznan pod vzdevkom »Plesoči Gams«. Njegov bogat arhiv obsega kar 3.400 videoposnetkov, na njegove objave pa je prijavljenih skoraj 3.550 naročnikov.

Mira je snemanje privlačilo že od pohajkovanja po hribih, v času, ko je še živel v Prekmurju. S prihodom na Duplico in po rojstvu sina Petra se je odločil, da si kupi prvo kamero Canon in od takrat naprej so bili vsi deli njegovega življenja in življenja njegovih najbližjih ovekovečeni v objektiv. Z oktobrom 2012 se je na povabilo Mihe Ulčarja pridružil spletnemu portalu Domžalec.si in še do danes težko najdemo dogodek na katerem ne bi bil prisoten.

Na vprašanje katere dogodke ima najraje, Miro odgovarja: ”Katere dogodke imam najraje, sploh ne bi izbiral, saj mi je pri srcu vse, kar se dogaja. Meni je važno, da ko sem prišel iz službe, sem se malo spočil in šel na dogodek, pa ni pomembno, ali v Knjižnico Domžale, kjer se res veliko dogaja, ali v Galerijo Domžale, Menačenkovo domačijo, v Slamnikarski muzej na pogovore o filmih, veliko gasilskih vaj je posnetih v tem času, pa čebelarskih nasvetov, prevzemov gasilskih vozil, gasilske obletnice, prvomajske budnice Godbe Domžale, svete maše, novomašniške maše, spominske maše, pevski koncerti, folklorni koncerti … Ni da ni. Na vseh dogodkih sem z veseljem zraven, če me povabijo. S tem pa lahko iz prve roke potrdim, da Domžale niso zaspano mesto, vsak, če bi le imel voljo iti zvečer od doma, bi si lahko našel kaj za svojo dušo.”

Pomemben del ekipe spletnega portala domžalec.si je tudi Mirova žena Simona, ki mu velikokrat priskoči na pomoč pri snemanju dogodkov. ”Ker se Miru pri snemanju zadnja leta prekrivajo dogodki, sem se počutila poklicano, da priskočim na pomoč pri snemanjih. Domžalca nadvse rada berem, ker je res veliko dogodkov, ki jih ne morem obiskati v živo zaradi drugih aktivnosti. Ker že nekaj let snemam, mi je to zanimivo delo prišlo v kri in v veselje, saj se človek celo življenje uči, obiščem pa tudi veliko dogodkov, na katere morda drugače sploh ne bi šla, če ne bi snemala.”

Simona Pivar se je rodila 4. novembra 1969 v Ljubljani. Pri njenih sedmih letih se ji je življenje popolnoma obrnilo na glavo, saj je bila udeležena v hudi prometni nesreči, zaradi česar ima paralizirano levo stran telesa, tako je svoje srednješolsko izobrazbo pridobila v sedanjem CIRIUS-u v Kamniku. Julija leta 1986 se je po končanem drugem letniku šole skupaj z družbo še dveh invalidov odpravila na Triglav, kjer je spoznala Mira, s katerim letos novembra obeležujeta 35-letnico poroke, v tem času pa sta se jima rodila tudi hčerka in sin. Simona pravi, da so jo prijateljice vedno spraševale, kako lahko previje otroka z eno roko, a jim je vedno odgovorila, da se vse da. Tudi invalidi imajo pravico imeti otroke in skupaj s partnerjem lahko premagajo vse ovire. Ukvarja se z različnimi športi, kjer tekmuje za Sonček – Zveza društev za cerebralno paralizo Slovenije. Šport v katerega se je najbolj usmerila, je veleslalom, s katerim dosega res odlične rezultate in jo lahko večkrat vidimo stati na stopničkah. Tako kot Miro je tudi Simona aktivna pri domžalskih skavtih in kljub hudi življenjski preizkušnji, ki ji je pustila trajne posledice, ji optimizma in dobre volje nikoli ne zmanjka.

Miro in Simona Pivar sta včeraj na Osrednji slovesnosti ob občinskem prazniku prejela nagrado Občine Domžale za njuno dolgoletno novinarsko delo, izjemen prispevek k oblikovanju digitalnih arhivov in promociji občine Domžale.

Povprašali smo ju, kakšni so njuni vtisi o prejetju nagrade in kaj jima pomeni: ”Za nagrado sem nekaj slutil, saj me je kar nekaj vidnih Domžalčanov zadnje čase spraševalo to in ono o mojem življenju, sem pa bil presenečen, da sva nagrado z Simono sploh dobila.” Simona je ob tem še dodala:”Obvestilo, da sva z Mirom prejemnika Občinske nagrade, naju je močno presenetilo. Nisva pričakovala, da najino delo ljudje vidijo na takšen način. Seveda sva oba zelo ponosna in zadovoljna.”

Ekipa spletnega portala domžalec.si se v svojem imenu in v imenu naših poslovnih partnerjev ter bralcev, zahvaljuje Miru Pivarju in njegovi ženi Simoni za ves trud ter spisane številne zgodbe, pomembne za razvoj in ugled Občine Domžale, s katerimi nas vsakodnevno razveseljujeta že daljše časovno obdobje.

Avtor: Karin Božič Zupančič; Foto: osebni arhiv Mira in Simone Pivar

Tagi