Matjaž Mastnak: Drevesa v zgodbah v Slamnikarskem muzeju

V sredo, 5. marca 2025, je v Slamnikarskem muzeju potekalo zanimivo predavanje priznanega strokovnjaka za rastline, Matjaža Mastnaka. Dogodek z naslovom Drevesa v zgodbah je bil del cikla Srečanja pod slamniki, pogovor pa je vodila Cveta Zalokar. Matjaž Mastnak, vodja javnega zavoda Arboretum Volčji Potok, je tudi pisec in avtor številnih knjig ter odmevnih člankov s področja rastlin – zlasti vrtnic in zgodovine parka. Poleg tega je priljubljen in cenjen predavatelj. V preteklosti smo mu v Slamnikarskem muzeju že prisluhnili na predavanjih o dediščini vrtnic na Slovenskem, o simboliki živali v starem izročilu ter o družini Souvan. V novi sezoni pa nam je predstavil drevesa v zgodbah.

Tako je pogovor nanesel na zgodbo dreves, saj naj bi se drevesa med sabo sporazumevala, komunicirala, si pošiljala sporočila, tako da svet dreves ni samo nekaj tako tako, ampak v zadnjih letih izhaja vse več študij o sporazumevanju dreves med sabo. Vsakemu gozdarju je jasno, da drevesa v gozdu živijo v skupnosti in se obnašajo drugače, kot drevesa na odprtem prostoru. V gozdu se na primer, ko se pojavi nek škodljivec na kakšnem drevesu vključijo kemikalije, ki sporočajo drugim drevesom, da začnejo v svojem tkivu kopičiti tiste strupe za žuželke, s katerimi se lahko do določene mere obranijo. Zato je izjemno pomembno, da svet v gozdu živi v sožitju. Mahovi, glive, lišaji ter ostalo rastlinje, vse to deluje v eni skupnosti, da branijo ena drugo, brez tega naša drevesa ne bi mogla živet. Vsa drevesa, ki jih poznamo, so v sožitju z glivami, ki so podaljšek korenin, drevesni tesni trgovski partner, kjer se menja vse.

Drevesa v prvih petnajstih letih ob ugodnih razmerah, pridobivajo na višini in širini. To je opazno na pogoriščih ali ob obalah, ki jih je razdejala visoka voda, saj tam poškodovano površino zelo hitro začnejo ponovno zaraščati. Vrbe in breze imajo sposobnost hitrega zaraščanja, vendar živijo le do osemdeset let, ko veljajo že za stara. Po drugi strani pa imamo v gozdu drevesa, ki dočakajo tristo ali celo štiristo let, pri hrastu pa je življenjska doba lahko tudi do tisoč let. Med najbolj dolgoživa drevesa pri nas spadata hrast dob in pri iglavcih tisa.

Obstaja velika razlika med drevesi, ki rastejo v gozdu, in tistimi, ki rastejo izven gozda. Življenjska doba dreves v parkih je zgolj polovica življenjske dobe dreves v gozdu, saj človekovo poseganje v prostor ustvarja nenaravne razmere. V mestih pa je zaradi prometa in drugih dejavnikov življenjska doba dreves le četrtina tiste, ki jo dosežejo v naravi. V Sloveniji imamo veliko gozdnih površin in tudi veliko dreves v mestih, vendar se je življenje v zadnjih sto letih močno spremenilo – ne le za ljudi, ampak tudi za drevesa. Drevesa, ki so bila nekoč posajena ob makadamskih cestah, so danes ujeta v beton in asfalt z vseh strani. Takšne spremembe so prevelike, da bi jih staro drevo lahko kompenziralo. Težava starih dreves je v tem, da se je njihovo življenjsko okolje tako spremenilo, da težko ostanejo vitalna.

Ljudje se premalo zavedajo, da sta varnost in življenjska moč drevesa odvisni od korenin. Če imajo korenine dovolj prostora, so prezračene in se lahko napajajo z deževnico, drevo bolje uspeva. Če pa je okolica drevesa pohojena, zaparkirana ali prekrita z asfaltom, se njegova življenjska doba bistveno skrajša. Začnejo se kazati znaki oslabitve: listi postajajo manjši, veje se sušijo, krošnja se krči. Pogosto je težava propadanja dreves skrita očem – v tleh.

V predstavitvi s slikami na projekcijskem platnu je gost večera nazorno prikazal nekaj drevesnih zgodb. Na podeželju imamo lep primer sožitja dreves in ljudi, saj so pred starejšimi domačijami pogosto posajena sadna drevesa, pa tudi lipe in orehi, ki rastejo čisto ob hišah. To je dobro, saj drevesa dajejo senco, spomladi pa vse preplavi cvetje. Cvetoča drevesa, med njimi pa hišica – to je ena najlepših podob, ki jih lahko vidimo na vasi. Žal pa je takšnih prizorov ob novogradnjah vse manj. Namesto sadnih dreves se ljudje raje odločajo za angleško trato, kar je zelo žalostno. Obiskovalci večera so si ogledali fotografije in prisluhnili zgodbam različnih dreves po Sloveniji, ki so dočakala častitljivo starost. Mnoga med njimi še danes rastejo in razveseljujejo staro in mlado na trgih ter v naravi.

Pri nas se je izgubila ločena identiteta mesta in podeželja – mesto se je “povasilo”, podeželje pa “popredmestilo”, zato med vrtovi v mestu in na podeželju ni več bistvene razlike. Škoda, saj je imelo podeželje svojo vrtno kulturo s preprostimi, odpornimi rastlinami, ki so zahtevale malo vzdrževanja. Ko so se na vsak kmečki vrt začele saditi srebrne smreke in rdeči javorji, se je del te identitete izgubil.

Vsak ekstrem je za rastline obremenitev, na kar se odzovejo z upočasnjeno rastjo, velikokrat tudi s poškodbami. Letos so večji problem kot temperature obilne padavine. Tudi to ni vedno dobro, če so korenine dan za dnem v zemlji, nasičeni z vodo, to vpliva na njihovo delovanje. Namočena tla predstavljajo še en problem: razmočena zemlja začne lesti – postane židka – in drevesa so manj dobro učvrščena, usidrana v tla. Ob takšnem vremenu zato bolj pogosto prihaja do prevrnitve dreves, sploh če so korenine že načete iz drugih razlogov. Tudi to ogroža varnost ljudi, ki živijo ob drevesih, ne le vetrovi. Pomembna drevesa zaradi spomeniških, zgodovinskih in drugih razlogov, bi morali ohranjati v globoko starost.

Več pa v videoposnetku.

Avtor: Miro Pivar; Foto, video: Miro Pivar