Matjaž Brojan: Sokoli in Orli na Domžalskem

Ob koncu lanskega leta je v založbi Kulturnega doma Franca Bernika Domžale in s finančno pomočjo Občine Domžale, izšla nova knjiga, v kateri častni občan Domžal, novinar in publicist Matjaž Brojan predstavlja doslej manj znano delovanje dveh osrednjih društev, Sokolov in Orlov na Domžalskem. Na predstavitvi knjige, ki je bila v Slamnikarskem muzeju v Domžalah, 8. februarja 2024, nam je avtor podrobneje razkril njihovo vlogo in vpliv med obema vojnama v Domžalah. Pogovor je vodila Cveta Zalokar, ki je opravila jezikovni in vsebinski pregled kot urednica knjige.

Kot je dejal Matjaž Brojan, je dolga leta kot novinar in publicist zbiral in iz časopisov izrezoval fotografije Sokolov in Orlov ter jih hranil v vitrinah. Kot bi slutil, da bo prišel čas, ko se mu bodo dobesedno iz neba poslani zapisi obeh društev znašli na njegovi mizi. Nekdo je pred leti namreč vso dokumentacijo Sokolov pri športnem parku v Domžalah vrgel v kontejner, dobra duša pa je ravno takrat prišla mimo in vse skupaj pobrala iz smetnjaka ter odnesla do Matjaža Brojana, ki je takoj videl zlata vredno arhivsko zbirko, ki se jo je pa nekdo hotel na nekulturen način znebiti. Čez nekaj časa pri obnovi domžalskega župnišča spet naletijo na vso dokumentacijo Orlov, ki so jo delavci vrgli v kontejner. In spet sreča, da jo je našla dobra duša in vso dokumentacijo, pomešano z malto, dostavila Matjažu na mizo. Neverjetni zapisi samega župnika Franca Bernika o Orlih so skorajda odromala na smetišče zgodovine. In začelo se je dolgotrajno delo. Prebiranje dokumentacije, razvrščanje, dodajanje fotografij, ki jih je Matjaž dolga leta skrbno zbiral, vmes huda bolezen avtorja knjige in končno je na dan prišla knjiga, bogata z dokumenti in fotografijami Sokoli in Orli na Domžalskem.

Delovanje Sokolov in Orlov, dveh osrednjih društev v času med obema svetovnima vojnama, je močno zaznamovalo številna področja. Poleg ukvarjanja s športnimi dejavnostmi s poudarkom na gimnastiki, sta obe organizaciji aktivno delovali tudi na področjih kulture in družabnega življenja in bili nepogrešljivi sopotnici slehernega pomembnejšega družbenega in političnega dogodka. Kot je dejal Matjaž Brojan, je lepo pogledovati v uspešne minule čase, med minule dogodke in dela rojakov preteklosti. Kaj vse se ti razkrije, koliko ljudi preteklosti spoznaš in mnogo, mnogo tistega, kar je bilo do sedaj neznano in v zapisih minulih časov še nezapisano ali objavljeno.

Društvi se ponovno okrepita ob koncu 19. stoletja s spori mlado in staroslovencev, ki se odražajo in nadaljujejo tudi v medvojnem delovanju liberalno usmerjenih Sokolov in katoliško konservativnih Orlov. Obe društvi sta bili izjemno aktivni tudi v domžalskem okolju. V sokolstvu so ves čas ljubiteljsko uprizarjali drame, komedije in tudi operete, za kar je bilo med občinstvom veliko zanimanja; vsako društvo je vsaj enkrat na leto pripravilo eno gledališko predstavo. Poleg tega so imela sokolska društva tudi pevske zbore, tamburaške skupine, pihalne godbe in salonske orkestre. Prirejala so izlete, družabne plese, pustna maškaradna rajanja, veselice, silvestrovanja in miklavževanja. Sokolske prireditve so bile zelo obiskane, imele so velik propagandni in idejni vpliv. Oddelki sokolov so sodelovali na vseh pomembnejših narodnih manifestacijah. Večja društva so imela tudi konjeniške odseke. Med 1. svetovno vojno so oblasti onemogočile delovanje sokolskih društev; veliko organizatorjev sokolov je padlo na fronti.

Sokoli in Orli so bili vsak na svojih okopih, zvesti in predani svojim stališčem in usmeritvam, pa vendarle po mnenju Matjaža Brojana, drug do drugega niso gojili sovražne miselnosti in so zmogli najti moči za spoštovanje drugačnosti nasprotnika. Kakšno bogastvo domžalskega življenja, aktivnosti, povezovanja različnih interesov in množica dogodkov je zaznamovala tisti čas. Bil je to čas neverjetne ustvarjalnosti ljudi nekdanjih Domžal, še vaščanov, saj so bile Domžale do leta 1925 še vas. In to kakšna. Z neverjetno zgodovino za sabo, ko se je v stoletju poprej dogajalo neverjetno razširjeno gospodarsko delovanje, zgrajene slamnikarske tovarne, cvetoče slamnikarske obrti domačih ljudi, dve godbi, dve šoli in mnogo drugega….

Knjiga ima dva dela. V prvem delu knjige je obdelana zgodovina delovanja domžalskih Sokolov. Avtor podrobno oriše osnovna idejna izhodišča gibanja, katerega ustanovitelj je bil Čeh dr. Miroslav Tyrš in njegov razmah v Sloveniji, saj je na začetku 20. stoletja že delovalo več kot 100 sokolskih društev. Domžalski Sokoli so bili ustanovljeni leta 1905, pri ustanavljanju pa so ključno vlogo imeli Franjo Breceljnik, Franc Majzelj, Andrej Stopar, Milan Jenčič in Bojan Drenik. Prva telovadnica društva je bila kar gostinska soba pri Slokarju, kasneje pa je bilo njihovo delovanje vrsto let dodobra zaznamovano z gradnjo svojega doma, ki ga je zasnoval Franjo Ravnikar. Žal je zgradba, ki je stala v bližini današnjega krožišča pri policiji, žalostno končala v požigu leta 1944, ko se zaključi tudi delovanje Sokolov. Leta 1909 se je pričel graditi “Sokolski dom”. Franc Ravnikar je Domžalam dal dve izjemno lepi zgradbi, ena izmed njih je Sokolski dom, drugi pa Društveni dom (danes Kulturni dom Franceta Bernika). 6. avgusta 1911 je bil Sokolski dom slovesno odprt, oba sta bila med najlepšimi v Sloveniji, žal pa je bil Sokolski dom požgan in kasneje podrt.   

Drugi, manj obsežen del knjige, je namenjen zgodovini domžalskih Orlov. Ideja za ustanavljanje društev se je začela razvijati vzporedno s sokolsko, prav tako v začetku 20. stoletja v njih pa naj bi bil večji poudarek dan katolištvu, seveda ob poudarjanju prebujanja narodne zavesti, odporu proti potujčevanju in skrbi za vadbo telesa in duha, ki so jih izražali s telovadbo in javnimi nastopi na prostem. Tako je bilo prvo slovensko katoliško telovadno društvo ustanovljeno leta 1905, v Domžalah pa so bili ustanovljeni Orli kot 60. odsek na Kranjskem leta 1909, vseh pa je bilo na slovenskem preko 100.

Kot je v nadaljevanju pogovora dejal Matjaž Brojan, so Orli tako kot Sokoli velik poudarek dajali zunanji podobi z uniformo, simboliki, imeli so Orlovsko himno in se pozdravljali z ŽIVIO (Sokoli pa z ZDRAVO; NA ZDAR). Orlovsko delovanje so podpirali, med drugim politik Anton Korošec, Janez Evangelist Krek, v Domžalah pa je nad njihovim delovanjem bedel župnik Franc Bernik, ki je tudi skrbel, da so bili odnosi bolj umirjeni kot pri Sokolih. Bernik je tudi natančno beležil aktivnosti Orlov in o njih pisal tudi v svojih kronikah, Orli pa so delovali kot odsek znotraj Katoliško izobraževalnega in podpornega društva. Prvi predsednik je bil Anton Müller, kasneje pa dolga leta Janez Kovač, njegov vnuk se je tudi udeležil predstavitve knjige v Slamnikarskem muzeju, pomembnejša člana pa sta bila še Franc Mlakar in Franc Končan. Prvi javni nastop so Orli pripravili marca 1910, po prekinitvi delovanja med prvo svetovno vojno pa so ponovno začeli z delovanjem avgusta 1919, od leta 1919 pa so delovale tudi Orlice, ženska sekcija, ki jo je vodila Antonija Končan, ki so bile aktivne tudi pri različnih tečajih gospodinjskih veščin. Delovali so v društvenem domu, poleg športnih aktivnosti pa so veliko pozornost namenjali tudi kulturnemu delovanju, predvsem na področju dramskega in pevskega delovanja in organizacije kulturnih dogodkov. Lahko bi ocenili, da so bili sokoli boljši telovadci in gimnastiki, Orli pa bolj kulturniki. Veliko so nastopali po Sloveniji, zlasti na različnih katoliških shodih, v domačem okolju na vseh povorkah, srečanjih in prireditvah, zlasti v okviru domžalske župnije. Na žalost so bili Orli, potem ko se niso želeli priključiti od kralja edini dovoljeni organizaciji Sokolov, leta 1929 ukinjeni.

V zvezi s knjigo velja omeniti tudi odlično delo oblikovalca Roberta Kužnika, Cveta Zalokar je opravila jezikovni in vsebinski pregled kot urednica, knjiga pa je izšla s finančno pomočjo Občine Domžale.

Avtor: Miro Pivar; Foto, video: Miro Pivar