Matjaž Brojan: Sokoli in Orli Domžal

Ob koncu lanskega leta je častni občan Domžal, sicer pa neumorni pisatelj in kronist Matjaž Brojan, izdal pod okriljem Kulturnega doma Franca Bernika Domžale novo pomembno delo, v katerem je obdelal še en, doslej manj znan del naše preteklosti. Delovanje Sokolov in Orlov, dveh osrednjih društev v času med obema svetovnima vojnama, je močno zaznamovalo številna področja. Poleg ukvarjanja s športnimi dejavnostmi, s poudarkom na gimnastiki, sta obe organizaciji aktivno delovali tudi na področjih kulture in družabnega življenja ter bili nepogrešljivi sopotnici slehernega pomembnejšega družbenega in političnega dogodka.

V uvodnih razmišljanjih avtor Matjaž Brojan opozarja na nesrečno usodo slovenskega naroda, ki sta ga in ga še vedno, tako usodno zaznamujeta razdvojenost in sprtost. Svoje korenine imata, kot ugotavljata v izjemnem delu Slovenski razkoli in slovenska sprava Tine in Spomenka Hribar, že v času pokristjanjevanja, se nadaljujeta preko nasilnega izganjanja protestantizma, ponovno pa se okrepita ob koncu 19. stoletja s spori mlado in staroslovencev, ki se odražajo in nadaljujejo tudi v medvojnem delovanju liberalno usmerjenih Sokolov in katoliško konservativnih Orlov.

Obe društvi sta bili izjemno aktivni tudi v našem okolju. Vsaka na svojih okopih, zvesta in predana svojim stališčem in usmeritvam, pa vendarle po mnenju avtorja, drug do drugega »niso gojili sovražne miselnosti«, in so »zmogli najti moči za spoštovanje drugačnosti nasprotnika«. Česar žal ni bilo moč opaziti v številnih drugih okoljih. Naj kot primer zglednega sodelovanja izpostavimo prireditve in proslavljanje razglasitve Domžal za trg. S tem naj bi bili, tako meni Brojan, zgled in vzor tudi za politično in tudi siceršnje delovanje in življenje v sedanjem trenutku.

V prvem delu knjige je obdelana zgodovina delovanja domžalskih Sokolov. Avtor podrobno oriše osnovna idejna izhodišča gibanja, katerega ustanovitelj je bil Čeh dr. Miroslav Tyrš, in njegov razmah v Sloveniji, saj je na začetku 20. stoletja že delovalo več kot 100 sokolskih društev. Domžalski Sokoli so bili ustanovljeni leta 1905, pri ustanavljanju pa so ključno vlogo imeli Franjo Breceljnik, Franc Majzelj, Andrej Stopar, Milan Jenčič in Bojan Drenik. Prva telovadnica društva je bila kar gostinska soba pri Slokarju, kasneje pa je bilo njihovo delovanje vrsto let dodobra zaznamovano z gradnjo svojega doma, ki ga je zasnoval Franjo Ravnikar. Žal je zgradba, ki je stala v bližini današnjega krožišča pri policiji, žalostno končala b požigu leta 1944, ko se zaključi tudi delovanje Sokolov.

Njihovo dolgoletno delovanje je bilo prvenstveno namenjeno športnemu udejstvovanju, tako so člani društva pripravili prvi javni športni nastop avgusta 1907 na sejmišču (danes je tam Sejmiška ulica), med drugim so že leta 1912 sodelovali na vse sokolskem zletu v Pragi ter ves čas delovanja nastopali na številnih zletih doma in v tujini. Zanimivo je, da so posebno pozornost namenjali tudi ženskemu članstvu ter telovadbi mladih deklet, ki so jih imenovali naraščajnice. Doma v Domžalah pa so se redno predstavljali na velikih javnih nastopih na prostem. Politično jih je dodobra zaznamovalo tudi  slovensko domoljubje in ljubeznijo do svojega naroda. Po ustanovitvi države SHS in Jugoslavije pa so bili Sokoli močno privrženi kralju in takratni državi.

Brojan si pri predstavitvi delovanja Sokolov pomaga zlasti z bogatim arhivom, ki ga predstavljajo predvsem zapisniki in letni pregledi aktivnosti. Tako lahko spremljamo društvene muke in težave glede gradnje in financiranja Sokolskega doma, katerega otvoritev je bila leta 1911, torej leto dni po otvoritvi Društvenega doma (sedanjega KD Franca Bernika), kjer so imeli svoj sedež Orli. Zanimivo je spremljati tudi sokolsko zavzetost pri pripravah in kasnejšem delovanju domžalskega kina. Ta je deloval s številnimi vzponi in padci od avgusta 1927, čeprav je bila prva domžalska kino projekcija sicer izvedena že leta 1924 v Društvenem domu. Društvo je bilo aktivno tudi na kulturnem področju, saj je pod njihovim okriljem delovala knjižnica in gledališka skupina. Pomemben del društvene dejavnosti je bil povezan tudi z družabnimi aktivnostmi, med katerimi so izstopali vsakoletno organiziranje miklavževanja, silvestrovanja, maškarade in društvenih veselic. Z etnološkega in antropološkega vidika je pri tem zanimivo, kaj se je jedlo in pilo in kako se je takrat zabavalo! Zapisniki pa tudi kažejo, da se je veliko inventarja ob tem uničilo, razbilo, včasih pa tudi preprosto izginilo. Sicer pa lahko z branjem bogate dokumentacije ugotovimo, da so društvo zaznamovali številni manjši in večji spori, zamere ter stalno razčiščevanje pestre in večkrat tudi obrobne problematike. Zabaven je spor glede nastavitve hišnika, kjer ima vsak svojega favorita, nazadnje pa izberejo – hišnico.  Ja, kako zelo »naše« in kako zelo prisotno tudi še dandanes. Ob koncu je avtor zbral tudi pregled vseh starost (tako se je imenoval vodja) domžalskih Sokolov,  v obdobju od leta 1905 se jih je zvrstilo devet, nekateri tudi večkrat, zadnji starosta pa je bil do nemške razpustitve društva zdravnik dr. Matija Hočevar.

Tradicijo sokolskega gibanja se je po 2 SV nadaljevala z delovanjem TVD Partizan Domžale. Pod njegovim okriljem je bila leta 2005 tudi pripravljena osrednja slovesnost ob 100.obletnici Sokola v Domžalah. Brojan je na koncu knjige dodal tudi zapis o obeležitvi tega jubileja, ki so ga počastili s slavnostno akademijo, razstavo v Menačenkovi domačiji, predstavitvijo sokolskega dela s člankom Vere Vojska v Slamniku in spominih na Sokola, ki jih je v pogovoru obujal Jurij Vulkan.

Drugi, manj obsežen del knjige, je namenjen zgodovini domžalskih Orlov. Ideja, za ustanavljanje društev, se je začela razvijati v vzporedno s sokolsko, prav tako v začetku 20. stoletja, v njih pa naj bi bil večji poudarek dan katolištvu, seveda ob poudarjanju prebujanja narodne zavesti, odporu priti potujčevanju in skrbi za vadbo telesa in duha, ki so jih izražali telovadbo in javnimi nastopi na prostem. Tako je bilo prvo slovensko katoliško telovadno društvo ustanovljeno leta 1905, v Domžalah pa so bili ustanovljeni Orli kot 60 odsek na Kranjskem leta 1909, vseh pa je bilo na slovenskem preko 100. Tako kot Sokoli so velik poudarek dajali zunanji podobi z uniformo, simboliki, imeli so Orlovsko himno in se pozdravljali z ŽIVIO ( Sokoli pa z ZDRAVO; NA ZDAR). Orlovsko delovanje so podpirali med drugim politik Anton Korošec, J.E. Krek, v Domžalah pa je nad njihovim delovanjem bedel župnik Franc Bernik, ki je tudi skrbel, da so bili odnosi bolj umirjeni kot pri Sokolih. Bernik je tudi natančno beležil aktivnosti Orlov in o njih pisal tudi v svojih kronikah, Orli pa so delovali kot odsek znotraj Katoliško izobraževalnega in podpornega društva. Prvi predsednik je bil Anton Muller, kasneje pa dolga leta Janez Kovač, pomembnejša člana sta bila še Franc Mlakar in Franc Končan. Prvi javni nastop so pripravili marca 1910, po prekinitvi delovanja med prvo SV pa so ponovno začeli z delovanjem leta avgusta 1919, od leta 1919 pa so delovale tudi Orlice, ženska sekcija, ki jo je vodila Antonija Končan, ki so bile aktivne tudi pri različnih tečajih gospodinjskih veščin. Delovali so v društvenem domu, poleg športnih aktivnosti pa so veliko pozornost namenjali tudi kulturnemu delovanju, predvsem na področju dramskega in pevskega delovanja in organizacije kulturnih dogodkov. Lahko bi ocenili, da so bili sokoli boljši telovadci in gimnastiki, Orli pa bolj kulturniki. Veliko so nastopali po Sloveniji, zlasti na različnih katoliških shodih, v domačem okolju na vseh povorkah, srečanjih in prireditvah, zlasti v okviru domžalske župnije.

Na žalost so bili Orli, potem, ko se niso želeli priključiti od kralja edini dovoljeni organizaciji Sokolov, leta 1929 ukinjeni. Seveda pa to ni pomenilo, da njihov duh ni živel naprej, prebrisani župnik Franc Bernik pa je orlovsko delovanje ohranjal še mnogo let naprej, tudi na ilegalni in prikrit način.

V zvezi s knjigo velja omeniti tudi odlično delo oblikovalca Roberta Kužnika, sama pa sem z veseljem opravila jezikovni in vsebinski pregled kot urednica. Knjiga je izšla s finančno pomočjo Občine Domžale.

Avtor: Cveta Zalokar; Foto: osebni arhiv Matjaž Brojan