Literarna transverzala: Gora in Gorjani

Izpod peresa priznanega avtorja in fotografa Franceta Steleta je nastala v založništvu Knjižnice Franceta Balantiča Kamnik in s finančno podporo Občine Komenda knjiga z naslovom Gora in Gorjani. Nastala je na podlagi rokopisa Lovra Kerna, ki je zapisoval spomine in podatke o domačijah in vaščanih ter o starih časih.  Prav ti zapisi so avtorja spodbudili, da je napisal, kot sam pravi, nekoliko nenavadno zgodovino svoje vasi. »Gora je ena od štirinajstih vasi današnje Občine Komenda, ki s severnega obrobja Ljubljanske kotline sega globoko v gričevje Tunjic, v samo predgorje Kamniško-Savinjskih Alp. Vas Gora leži na prehodu s hribovja na ravnino, ki jo je v geološki preteklosti, v mlajšem zemeljskem veku, s severovzhoda oblikovala reka Kamniška Bistrica, s severozahoda pa Sava. Obe prareki sta za seboj pustili številne brežine in terase, ki dajejo videz današnji pokrajini.«

Zapisi Lovra Kerna so pospremljeni z zgodovinskim pregledom in drugimi pojasnili Franceta Steleta. Zanimivo in nenavadno je, da ima zdaj vas Gora svojo knjigo, v kateri je ohranjen spomin na mnoge ljudi, domačije in trenutke, ki za vedno utonejo v pozabo, če jih kdo ne reši z zapisanimi spomini. Vsakdanjost se nam zdi tako nepomembna, da je ne zapisujemo in se je ne spominjamo, a za zanamce je pomembno vedeti, kako so včasih živeli, se trudili, delali, praznovali, se veselili in umirali. Spreminjajo se okoliščine, človekovo bistvo pa ostaja vedno isto – to je želja po mirnem in varnem življenju v blaginju in na svoji zemlji.

Takole je zapisal Lovro Kern: »Bog vedi pred kolikimi stoletji, morda že pred tisočletjem, je nastala hiša na Gori št. 1. Bil je prvi gospodar kmečki posestnik na Gori. Verjetno so bili to časi, ko je bila še vsa gorska zemlja poraščena z gozdom. V tistih časih se je moral vsak kmet boriti sam za svojo zemljo. Vsak je moral sam trebiti gozd, da si je pripravil s tem čim več obdelovalne zemlje, kar je bilo vse združeno z velikim trpljenjem. Verjetno si je takratni gospodar širil in povečeval svoje obdelovalno zemljišče. Pozneje, ko se je dokopal do celega grunta obdelovalne zemlje, si je zgoraj na griču sezidal drugo hišo z vsemi gospodarskimi poslopji. Ta hiša je do pred par leti nosila št. 2. Spodaj pod klancem, kjer je bila št. 1, je imel takratni gospodar tudi vsa gospodarska poslopja. Po spominu starih ljudi si je takratni gospodar kopal ilovico v Senožet, na dolini, kamor smo vozili ilovico od izkopa, ko se je gradila sedanja Boštarjeva hiša. Tudi v Ribnek pri brvi se pozna, da so kopali glino, seveda si je verjetno tudi sam žgal opeko. V tistih časih, ko je nastajala vas Gora, je bil verjetno ves svet do Križa in do Most sam gozd. Rajni Koželov oče mi je pravil, da je bil nekdaj ogromen hrastov gozd na vsej Remčevi zemlji in da ima zato vas ime Gmajnica.«

Knjiga prinaša torej spomine na posameznike in njihove usode, zlasti v težkih vojnih časih, spomine na družine in domačije. Prepletajo se Kernovi zapisi in tudi Steletovi spomini. Avtor končuje svojo knjigo s spominom na rušenje hiše s številko 1 in se posveti tudi tipičnemu stavbarstvu: »24. februar 2021 je bil dan, ko se je z obličja vasi Gora dokončno poslovila hiša, ki je na začetku najprej imela številko 1, kasneje do konca pa številko 2. Čeprav že desetletja ni več kazala svoje, za ljudsko stavbarstvo značilne oblike podeželske hiše, kakršne so zidali v 19. stoletju na mestih, kjer so prej stale lesene ali napol lesene skromne koče, pa je le bila neke vrste spomenik in obenem spomin vaške zgodovine. In kakor se, kot pravijo, človeku ob uri umiranja v glavi odvrtijo dogodki, ki jih je preživel, je tudi hiša, ob tem, ko so čeljusti bagerja odstranjevale tramovje, omet, opeko in kamenje, razodela svojo preteklost in svoje skrivnosti. Tako smo lahko razbrali, da je na tem mestu nekoč (vsaj okrog leta 1700) stala lesena hiša s zidano steno ob ognjišču, dokler ni bila, verjetno sredi 19. stoletja, v celoti pozidana.«

Lovro Kern (1903–1983), Gora pri Komendi, je bil lončar v Lončarski zadrugi na Mlaki in doma. Rad je zapisoval zgodbe starih ljudi v domači vasi.

France Stele (1955) je že od leta 1987 samostojni kulturni ustvarjalec, ki deluje na področju fotografije, založništva in visokogorske arheologije. Je avtor okrog 40 knjig ter od leta 2004 častni član Slovenskega arheološkega društva.

Knjiga je bogato opremljena s fotografijami iz različnih obdobij, ki so pridobljene iz osebnih arhivov vaščanov ali pa so avtorjeva stvaritev. Je tudi lepo oblikovana, za kar je zaslužen Marjan Kocjan iz DC studia, lektorirala pa je Kristina Jamšek.

Brez finančne podpore Občine Komenda knjige ne bi bilo mogoče izdati, zato se Občini avtor in knjižnica zahvaljujemo. Knjigo lahko dobite v Krajevni knjižnici Komenda.

Informacije: Breda Podbrežnik Vukmir, breda.podbreznik@kam.sik.si