Korenine moje domovine razkrivajo manj znana dejstva o naši preteklosti

Dve leti po predvajanju dokumentarno etnografskega filma o življenju ob Pšati od izvira do izliva, ki so ga pripravili udeleženci študijskega krožka Etno – fletno, pod mentorstvom gospe Branke Urbanija in h kateremu je prispevala tudi Občina Domžale, je nastopil čas za predstavitev novega projekta.

V četrtek 22. septembra 2022, je v dvorani Marjance Ručigaj v Trzinu potekala premierna uprizoritev dokumentarnega filma z naslovom Korenine moje domovine, ki je bil prav tako realiziran v okviru študijskega krožka Etno – fletno pod mentorstvom Branke Urbanija. Dokumentarni film pripoveduje zgodovino naše domovine in njene dragocenosti.

V 36 minutnem filmu sodeluje 18 kompetentnih pričevalcev, strokovnjakov, ki so z različnih področij življenja in dela podajali zanimive informacije ter dejstva o izvoru slovenskega naroda. Vse to na osnovi različnih odkritij in novodobnih raziskovanj, ki so že znanim dejstvom zadala povsem nove razsežnosti. Tudi zato je zanimanje za film je izjemno.

Ne glede na minimalna sredstva, ki so jih imeli ustvarjalci za snovanje filma, so skupaj s sogovorniki in slikovnimi materiali uspeli javnosti predstaviti pomembnost zgodovinskega doprinosa našega naroda in sicer od pradavnine pa vse tja do današnjih dni.

O sami ideji filma, izboru sogovornikov, predstavljenih tematikah ter vzdušju na premieri, ki ni potekala javno, smo se pogovarjali z vodjo študijskega krožka in režiserko filma, Branko Urbanija, ki je ob zaključku pogovora namenila nekaj besed tudi bralcem Domžalca.

Kako je nastala ideja za film?

Študijski krožki so oblika izobraževanja odraslih, model izobraževanja, ki izhaja iz skandinavskih dežel in se je pri nas tako dobro “prijel” in razširil, da presegamo celo začetnike uvedbe te oblike učenja.

V Trzinu, se zbiramo odrasli iz različnih krajev Slovenije (Ljubljana, Mengeš, Kamnik, Dob in Vir pri Domžalah, Vodice,..). Zbiramo se v izbi Jefačnikve domačije, starostna struktura udeležencev pa od 25 do 91 let starosti. Že samo poimenovanje študijskega krožka Etno – fletno govori o vsebini našega delovanje; na prijeten, sproščen in družaben način raziskujemo, oživljamo in ohranjamo našo kulturno dediščino.

Leta 2018 smo izdali knjigico s slikanico za otroke z naslovom Ajdovski kevder, kasneje smo se lotili dokumentarnega filma z naslovom Ukročena trmoglavka – življenje ob Pšati od izvira do izliva, ki je leta 2020 doživel premiero, kar nas je opogumilo, da smo nadaljevali s tovrstnim zbiranjem materialov in prešli na širše interesno področje; lotili smo se identitete slovenskega naroda. Glede na to, da vse člane našega ŠK ta tema privlači, smo se lotili prav z namenom, da raziščemo in ozavestimo izvor našega naroda in to z namenom, da se povežemo v našem bistvenem in presežemo razdeljenost našega naroda in se zavzemamo za povezovanje ter skupno delovanje v skupno dobro nas vseh in naših zanamcev.

Snemanje je potekalo v raznih delih Slovenije in tudi čez mejo in ker smo imeli na razpolago manjša finančna sredstva, sem kadre snemala sama in to z dvema mobilnima telefonoma; z enim sem snemala video, z drugim pa zvok. Dovolj kvaliteten mobilni telefon ob ustreznih nastavitvah omogoča kvaliteto posnetka, ki je primerna za televizijsko ali kino predvajanje. Celo profesionalni snemalci so bili presenečeni, da je film posnet s telefonom. Včasih smo si udeleženci študijskega krožka Etno-fletno naredili izlet; ko smo šli snemati Najevsko lipo na Koroško, smo to izvedli na soboto, si hkrati ogledali kraje, bili na obisku pri patru dr. Karlu Gržanu, ki je tudi sodeloval v filmu Korenine moje domovine. Združili smo prijetno s koristnim.

Kdo so bili sogovorniki in po kakšnem ključu ste jih izbrali?

Odločili smo se, da povabimo k sodelovanje kompetentne sogovornike z znanstvenih ter strokovnih sfer različnih področij življenja in dela; kultura, zgodovina, arhitektura, genetika, astrologija, umetnost, književnost, ljudsko izročilo, čebelarstvo, kulinarika, zeliščarstvo … Vsi so se z veseljem odzvali in tako v filmu sodeluje 18 uglednih ter kompetentnih sogovornikov iz vrst stroke in znanosti.

V glavnem smo do sogovornikov prišli po priporočilih ter osebnih povezavah. Z oblikovalcem, akademskim profesorjem Oskarjem Kogojem sva se srečala na letošnji razstavi Čar lesa v Cankarjevem domu, kjer sva oba razstavljala vsak svoje oblikovalske izdelke iz lesa. Na otvoritvi razstave sva se zapletla v pogovor in navdušen je bil nad našim delom, jaz pa sem hkrati odkrila, da je izjemen poznavalec naše prastare zgodovine. Povedal je, da je pred leti s soprogo obiskal Indijo in tam sta se pogovarjala slovensko. Ko so Indijci to slišali, so se jima začeli klanjati, da sta to sveta človeka ker govorita sanskrt. Povedal je, da ne govorita sanskrt pač pa slovenski jezik. Ni se jih dalo prepričati, zato ga je ta dogodek usmeril v raziskovanje in povezovanje z raziskovalci tega področja ter odkril, da se staroslovenščina v 80% ujema s sanskrtom, celo sodoben Slovenski jezik se v 60% ujema s tem doslej najstarejšim jezikom. To pomeni, da bi se lahko sporazumevali z ljudmi, ki živijo v predelu Indije, ki še govorijo ta jezik.

S pisateljem Ivanom Sivcem ter Dušico Kunaver smo sodelovali že pri filmu o Pšati in tudi tokrat sta z veseljem pristopila k sodelovanju.

Katera področja ste predstavili in kako ste prišli do vključenih slikovnih gradiv?

Predstavili smo področje jezika, naravne, kulturne ter duhovne dediščine, arhitekture in še mnogo drugih zanimivosti. Tudi pisatelja Ivan Sivec ter Marij Čuk sta bila zanimiva sogovornika. O kozolcu ter čebelnjaku kot edini etnični arhitekturi na svetu govori prof. dr. Borut Juvanec iz arhitekturne fakultete. Tematik in zanimivosti, ki smo jih zajeli v filmu je toliko, da se gledalci, ki so film videli na premiernem predvajanju nadejajo celovečernega filma, ki bi podrobneje predstavil tematike.

Dve leti smo snemali in zbirali gradivo in material za pokrivne kadre. Okvirno smo si zamislili zgodbo, scenarij pa smo delali naknadno. Odločili smo se prikazati doslej manj znana dejstva o Sloveniji ali novo odkrita dejstva, ki so nastala na podlagi novodobnih raziskav ter najdb. Naša članica krožka Urška Tavčar ima smisel za pisanje zgodb in je tudi tokrat pripravila scenarij na podlagi zgodbe in sporočila, ki smo ga želeli predati gledalcu. Zanimivost tega filma je tudi v načinu podajanja, saj v filmu domovina nastopa kot mlada, 31 letna ženska, ki govori o sebi v prvi osebi, govori o svojih željah, preizkušnjah, ponosu, skratka je poosebljena pripovedovalka, ki gledalca nehote povabi k dialogu.

Zaenkrat smo pripravili krajšo verzijo, ki je dobra podlaga za diskusijo ali krajše predavanje na katero od v filmu predstavljenih področij.

Kratek izsek iz filma Korenine moje domovine

Kakšen je bil odziv publike, ki si je ogledala premierno predstavitev filma?

Film smo zaenkrat predvajali le enkrat in sicer premierno 22. 9. 2022, v Trzinu v dvorani Marjance Ručigaj, ki lahko sprejme le 100 ljudi. Vsled tega dogodek ni bil javen. Dvorana je bila polna, gledalci pa več kot navdušeni, odziv publike lahko zajamem v stavek: Končno se je nekdo lotil te teme in na tako pozitiven način prikazal neverjetno bogato zakladnico slovenskega naroda.

So morebiti že znani datumi in lokacije naslednjih predvajanj?

Vsekakor je film namenjen publiki, čim širšemu krogu ljudi. Odločili smo se, da ga bomo predvajali povsod tam kamor bomo povabljeni. Zaenkrat so nas kontaktirali iz Društva Tunški glas in predvajanje filma umestili v plan leta 2023, takoj v začetku leta, obeta se nam tudi predvajanje na Bledu, verjamem, da bomo povabljeni še kam.

Kaj bi želeli sporočiti bralcem Domžalca?

Povezala bom besede Dušice Kunaver, ki je v filmu povedala takole: “Človek je tako kot drevo; drevo ima korenine, s krošnjo se ozira okrog po svetu, ampak korenine ima v zemlji. Če pa nima korenin, pa ni več drevo, postane pa hlod. Hlod pa lahko brcneš kamor hočeš.”

Po predvajanju filma, ki si je zaslužil gromek aplavz gledalcev, se je Branka Urbanija zahvalila Petru Ložarju, županu trzinske občine, nato je sledil še kratek pogovor s soustvarjalci filma in strokovnjaki, ki so sodelovali pri njegovi realizaciji.

Avtor: Petra Petravič; Foto: Grozda Smrekar