Jutri je še en dan v Mestnem kinu Domžale

Italija, druga polovica 40. let preteklega stoletja. Tipično rimsko stanovanjsko naselje z osrednjim trgom, ki ga objema venec večstanovanjskih stavb z oguljenimi fasadami, prepredenimi z verigami sušečega se perila, vrvi od življenja. Otroci se podijo med bloki, sosedje kričijo nanje z balkonov, ženske posedajo na trgu, vlečejo na ušesa in obrekujejo. Vsi vedo vse o vseh – tudi to, da sosedova Delia od moža Ivana pogosto dobi kakšno krepko okrog ušes. To sicer tu in tam dvigne kakšno obrv, prav pretirano pa se s tem nihče ne obremenjuje. Delia je spretna gospodinja in mama, njen mož Ivano pa je strog družinski oče. Ko Delia prejme skrivnostno pismo, se začnejo trgati tradicionalni družinski vzorci in skrivaje si začne graditi drugačno, svetlejšo prihodnost. Film italijanske komičarke Paole Cortellesi je lansko leto v naši zahodni sosedi podiral vse rekorde gledanosti, s svojo angažirano, a hkrati komično noto pa je po številu gledalcev prekašal celo svetovno uspešnico Barbie. 

Film so obiskovalci videli že poleti v Kinu pod zvezdami v Arboretumu Volčji potok, sedaj pa so si film ogledali v Mestnem kinu Domžale, kjer so se obiskovalci z brezplačnimi vstopnicami pridružili Noči evropskega filma, ki poteka po številnih kinih po Evropi in Sloveniji. Pogovora po filmu, ki ga je vodil direktor Kulturnega doma Franca Bernika Jure Matičič, pa se je udeležila Urška Djukić, prva slovenska režiserka, ki je prejela nagrado Evropske filmske akademije in s tem zaznamovala minulo leto. V nagrajenem kratkem filmu Babičino seksualno življenje je naslikala pretresljivo podobo slovenskega podeželja v začetku prejšnjega stoletja. Že zelo zgodaj so jo začele zanimati družbeno angažirane teme, tudi zato, ker je na lastni koži čutila nepravico. Njen naslednji projekt bo celovečerec, ki bo, kot pravi, na neki način nadaljeval zgodbo Babice. Umetnost je zanjo bližje znanosti – je kot raziskovanje in odkrivanje vedno novih oblik in možnosti. Odkar je za svoj dokumentarec Babičino seksualno življenje pred tremi tedni prejela nagrado Evropske filmske akademije, je Urška Djukić postala obraz slovenskega (kratkega) filma. “Evropskega oskarja” si je prislužila z zgodbo o intimnem partnerskem nasilju v slovenskem kmečkem okolju v prvi polovici prejšnjega stoletja, ki je po njenem mnenju zaznamovalo ne le generacije naših babic, ampak tudi njihovih hčera, vnukinj in rodove žensk, ki prihajajo za njimi. Zgodbo, ki je ostra kritika patriarhata, ji je uspelo povedati na izviren način, ki očitno nagovarja občinstvo daleč prek meja Slovenije. Film je namreč prejel že več kot 40 nagrad po vsem svetu.

Film Jutri je še en dan je zasnova režijskega prvenca igralke Paole Cortellesi, ki je v domači Italiji zlezel prav na vrh lestvice najbolj gledanih filmov. Režiserka v svoji nepričakovani uspešnici odigra tudi vlogo Delie, ki, tako kot njena okolica, tudi sama stoično prenaša moževo nasilje, pa čeprav drži pokonci vse štiri vogale v hiši. Z današnjega gledišča je težko zlesti v njeno glavo in se poistovetiti s tako globoko vdanostjo v usodo, a film razgrne tudi širši kontekst: čas, v katerem Delia živi, ni na njeni strani, zato pa skrivnostno pismo, ki ga nekoč prejme po pošti in ga panično skriva pred možem, napoveduje boljši jutri za generacijo njene hčerke. To je lučka upanja, ki Delio žene naprej, vse do konca, ki preseneti z duhovitim, nepričakovanim obratom. S to generacijsko štafeto se vzpostavi časovna vertikala z današnjim časom, ki deluje tudi na ravni forme. Film s svojo črno-belo fotografijo, uvrščenostjo v delavski milje, med preproste ljudi, ki se otepajo revščine in težkih življenjskih razmer, nezgrešljivo diši po italijanskem neorealizmu, a obenem vsebuje izrazito sodobne, inovativne prvine, ki rahljajo težko tematiko. Tu še posebej izstopa prizor nasilnega spora med zakoncema, ki ga režiserka prikaže kot precizno koreografiran ples, kot ritual, kot nekaj, kar se vedno znova ponavlja kot samoumevna, nespremenljiva stalnica v Delijinem življenju. Delia je odrasla v takšnem času, ko je bila največja odlika ženske to, da je bila tiho in se ni oglašala, ko se to ni od nje pričakovalo.

Zato je tudi pogovor z Urško Djukić nanesel na nasilje v družini, na upanje, da bo boljše in tudi na dan, ko so ženske v Italiji lahko prvič šle na volitve. S tem pa se je korenito spremenilo življenje žensk, ki so bile do takrat bolj kot hišni inventar, za vse so bile krive, ničvredne, čeprav so naredile ogromno za dobrobit družine. Tudi pretepalo se jih je in to velikokrat kar hudo. Z volitvami so ženske dobile tako več pravic, moški pa so izgubljali  nadvlado nad ženskami. Urška Djukić je feministka. Zanimajo jo teme, povezane z neenakostjo žensk, povedane iz ženske perspektive. Umetnost vidi kot orodje, s katerim naslavlja boleče teme in nastavlja ogledalo družbi. Film je njen najbolj naravni jezik izražanja. Kot pravi, je po naravi nežna in takšen je tudi njen način delovanja.

Zato je tudi posnela nagrajeni film Babičino seksualno življenje. Skozi zgodbe štirih pripovedovalk, ki jih je navdihnila knjiga Ogenj, rit in kače niso za igrače avtorice Milene Miklavčič, izriše intimno življenje žensk v tridesetih in štiridesetih letih prejšnjega stoletja. In ta slika ni lepa. “Ko sem bila jaz mlada, ženska ni imela nobenih pravic,” pove ena od pripovedovalk. “Ženska je bila pač doma za štedilnikom. Nikoli ni hodila v službo. Morala je biti pokorna, morala je biti dobra gospodinja, morala je rojevati otroke. Pa morala je biti možu za užitek. ”

Avtor: Miro Pivar; Foto, video: Miro Pivar