Jože Skok v Kamniku: Po poteh zabavne glasbe

Jože Skok je upokojen radijski novinar, ki se je v zadnjih letih še posebno posvečal zgodovini zabavne glasbe na širšem domžalskem območju. Konec leta 2020 je izdal prvo knjigo z naslovom »Zabavni ansambel na Domžalskem«. Leta 2022 je izšla že njegova druga knjiga z naslovom Po poteh zabavne glasbe. V knjigi je bogato dokumentirano glasbeno dogajanje v 60-ih in 70-ih letih prejšnjega stoletja na Domžalskem in Kamniškem. V knjigi srečamo tudi spomine na kamniške skupine.

V torek, 4. aprila 2023, je v dvorani Knjižnice Franceta Balantiča Kamnik potekal pogovor in predstavitev knjige »Po poteh zabavne glasbe«, avtorja Jožeta Skoka. Avtor knjige je v knjigi zajel čas, ko so polni mladostnega zanosa spremljali delovanje glasbenih skupin in posameznikov na domžalskem koncu naše lepe dežele. Vsak, ki je v knjigi opisan je po svoje pripomogel, da so ob takrat aktualni glasbi uživali, se družili in se imeli lepo, saj je bilo okolje z glasbo tedaj dobesedno zasičeno.

Pogovor z avtorjem je vodil Frank Vengust, član skupine Kamniktiti, v pogovor pa je sodeloval tudi Stane Sitar, član skupine Jogi. Seveda so ob koncu predstavitve knjige svoje pridodali tudi drugi udeleženci takratnih ansamblov Tomaž Perko, Kamniktiti, Jože Vidmar (Karavan, Jaguarji, Studio 6), Dušan Belcijan Koco iz kroga prijateljev Petra Kunaverja Pera, Branka Bešter z dekliškim priimkom Grmek iz Domžal ter Janez Cerar iz Šentvida pri Lukovici, nekdanji mladinski aktivist.

V uvodu je zbrane pozdravila knjižničarka Zehra Bećiragić z oddelka za prireditve v Knjižnici Franceta Balantiča v Kamniku, zatem pa se je začel pogovor ob slikovnem prikazu na projekcijskem platnu, kjer so se vrtele fotografije takratni zasedb na Kamniškem in tudi na Domžalskem, po zvočniku pa so se vrteli posnetki Kamniktitov, Frenka Cente, Jaguarjev iz Domžal, ki so posneli svoje nekdanje izvedbe okoli leta 2005, seveda na kaseti. ODA – dekliška skupina iz Moravč, ki jo vodi Milan Kokalj, tudi član Karavana ter posnetek Juki in Miro Sršen, iz leta 1992, kjer igrata Matjaž Juvan Juki in Miro Sršen, oba iz Domžal.

Jože Skok je upokojen radijski novinar, dolgoletni dopisnik občinskega glasila Slamnik in izurjen šahist, ki se je v zadnjih letih še posebno posvečal zgodovini zabavne glasbe na širšem domžalskem območju. Leta 2020 je izšla prva knjiga »Zabavni ansambli na Domžalskem«, konec lanskega leta pa je izšla že njegova druga knjiga z naslovom »Po poteh zabavne glasbe«. V dveh letih po izidu prve knjige mu je uspelo nabrati dovolj gradiva, da starejše prebivalce znova spomni na nadvse pestro glasbeno dogajanje na širšem domžalskem koncu.

V uvodu je nekaj besed povedal avtor obeh knjig Jože Skok. Prva knjiga Zabavni ansambli na Domžalskem je izšla novembra 2020, v hudih corona razmerah, kar je zelo oteževalo njeno nastajanje, saj je vse potekalo od daleč, delo lektorja, oblikovalca in tiskarja. Vedel je, da pri prvi knjigi ne bo moglo ostati. Bilo bi preprosto nepošteno do številnih, predvsem ljubiteljskih glasbenikov, ki so sodelovali v raznih ansamblih. Tu pa je že na samem začetku velik problem. Ansamblov je bilo zelo veliko, seveda pa tudi njihovih članov. Zelo so se tudi menjavali njihovi člani, največ zaradi odhodov na služenje vojaškega roka, tudi sporov znotraj njih, celo zaradi deklet in podobno. Nemogoče je to množico pritegniti v pogovore oziroma intervjuje, to je tudi logistično skoraj ne da izpeljati. Iz kamniškega okolja so bile nekatere zasedbe v knjig Zabavni ansambli na Domžalskem več ali manj le omenjene, ne pa podrobneje. To je veljalo za Kamniktite, Jogije, Karavan, pa tudi Palme. O Kamnititih in zasedbi Jogi je Jože Skok marsikaj vedel, ker jih je videl na svoje oči. Ne pa denimo o Karavanu, ki je zelo veliko nastopal, sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja, ko ga ni bilo več na glasbeni sceni. Podobno je veljalo tudi za Palme, vse to je bilo treba obdelati.

Živo se spominja Jonnya Mavrina, bil je prodajalec v oddelku trgovine Napredek v Domžalah, kjer so prodajali tudi plošče, kasete in podobno. To je bilo v isti stavbi, kjer je bila tudi dvorana komunalnega centra, zdaj je tam trgovina Tuš. In sicer kot povsem preprostega fanta, na odru pa je deloval kot zvezda. Vendar sta zelo hitro navezala stike, ker je očitno čutil, da se Jože na glasbo kar nekaj spozna. Če se je le dalo, je kupil kakšno ploščo, čeprav tedaj, roko na srce, izbira tujih izvajalcev ni bila ne vem kako velika. Tudi glasbenik, profesor Tomaž Habe iz Domžal, eden izmed ustanoviteljev Mladih levov in pozneje član zasedbe Prijatelji, ki so precej časa igrali v Festivalni dvorani v Ljubljani, je vplival na razvoj Kamniktitov, kar je tudi opisano v knjigi »Po poteh zabavne glasbe«.

»Moram reči, da so imeli Kamniktiti tudi srečo, da so naleteli na Franca Gačnika, sošolca Tomaža Habeta, saj jim je bila tako dana tudi strokovna podpora za njihovo glasbeno rast. Tudi posnetke, ki jih lahko slišimo, so posneli v prostorih župnije v Stranjah . Jogi so se na odru vedli zelo samozavestno, še posebej pevec Peter Kunaver Pero, Kamniktiti pa s profesionalno glasbeno držo,« je dejal Jože Skok.

Med skupinami, ki so zlasti okoli leta 1970 privabljale mlade v Halo Komunalnega centra Domžale sodita tudi kamniški zasedbi Kamniktiti in Jogi. Ansamber VIS Kamniktiti je bil ustanovljen 1. 3. 1968, ime pa je dobil po eksplozivu kamniktiti, ki so ga izdelovali v Kemijski tovarni Kamnik, vsi člani zasedbe so bili Kamničani. Preigravali so predvsem izvedbe The Beach Boys, Shadows in Tremeleos, pa tudi Beatle ter uspešnice s Top 10, ki so jih vrteli na radiu Luxemburg.

Frank Vengust, član skupine Kamniktiti, je obiskovalcem predstavitve knjige povedal kar nekaj zgod in nezgod, ki so jih imeli v tistih časih. Instrumentov ni bilo za dobiti v Jugoslaviji, zato so si pomagali provizorično po delih, tako za bobne, tako tudi za druge instrumente. Že samo pogled preko tedanje Jugoslovanske meje pa je bil čisto drugačen. Tam je bilo vsega dovolj, niso jih pa mogli prenesti preko meje zaradi carin in tudi prepovedi uvoza takih stvari, še bolj pa zaradi plitkih žepov igranja željnih mladcev. Zato so si poiskali prijatelje na drugi strani meje, ki so jim instrumente in stvari za glasbo “prešvercali” v Jugoslavijo. Tudi not niso imeli, besedil pa še manj. Zato so vedno zvečer poslušali radio Luxemburg, ter si od tam prepisovali po posluhu tako glasbo, kot tudi besedila. Za besedilo so pa napisali tako, kot so slišali na lastna ušesa, pa je bila prava angleščina ali pa tudi ne.

Po besedah Franka Vengusta so kljub temu bili prave face na nastopih, saj so peli v »angleščini«, obiskovalci koncertov pa so bili zadovoljni. Kamniktiti so bili pionirji električnih kitar v cerkvah, saj so igrali v Stranjah, Kamniku, Ljubljani, Domžalah, Škofji Loki, Velikih Laščah, skratka po vsej Sloveniji, pa tudi v Avstriji, Italiji in Nemčiji. Na Kamniktitie je imel zelo svoj vpliv župnik France Gačnik iz Stranj, skladatelj številnih versko – katoliških skladb. Za tiste čase je bil pravi boom, da so se električne kitare pojavile v cerkvah. Brane Hribar klaviaturist je na ta način lahko prišel tudi do orgl v cerkvah. V tistih časih so bile električne orgle precej drage in praktično nedosegljive za plitve žepe mladostnikov, željnih igranja. Preko Gačnika so tako nastopili tudi v Vatikanu, posredno pa so se njihove pesmi pojavlajle na Radiu Vatikan vse do današnjih dni.

Svetovno glasbo so fantje igrali na lokalni ravni, saj so v šestdesetih pa tudi v začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja prevladovali plesi. Tedaj namreč še ni bilo toliko koncertov kot pozneje, zato je v Jožetu Skoku, avtorju knjige tlela želja, da je treba nadaljevanje pripovedi v knjigi postaviti v širši kontekst. Skupaj z glasbeniki in člani različnih zasedb hoditi po njihovih poteh, pa stopiti tudi v različna okolja, zaposlitve in odre, kamor jih je zanesla njihova glasbena in življenjska pot. Naposled se je kar precej članov ansamblov tudi poklicno posvetilo glasbi. O zabavni glasbi je Jože Skok pogosto pisal, jo na RTV spoznaval v srečanjih s številnimi znanimi glasbeniki in izvajalci, s katerimi je opravljal intervjuje. Zelo je užival ob spremljanju prireditev in koncertov v radijskem studiu 14, pa na številnih vajah, ki prikazujejo, kako se rojeva kakovostna glasba. Jožetova strast do glasbe se kaže tudi v prispevkih o zabavnih ansamblih na Domžalskem, zatem pa še ob izdaji druge knjige »Po poteh zabavne glasbe«.

Stane Sitar, član skupine Jogi je bil solo kitarist. V svojih spominih je obiskovalcem povedal marsikatero zgodbo, ki so jo doživeli. Žal je zapisov o ansamblu Jogi zelo malo, igrali pa so do leta 1971. Kamniktiti so bil malo starejši od Jogijev, pomagal pa jim je veliko Tomaž Habe iz Domžal, sploh pri harmonijah in večglasnem petju. Habe jih je praktično držal gor. Skupaj so vadili tam, kot kamniška godba. Neformalni vodja Jogijev je bil Stane Sitar, ki sicer izvira iz glasbene družine. Njegov brat Rafael jue bil dolgo basist zasedbe Kovinarji, nekaj časa pa je igral pri v kamniški godbi. Stane se spominja tudi igranja polet 1970 v Pakoštanih pri Zadru, kjer je moral presedlati na bas, saj je Silvo Vegel zaradi nekaj obveznosti odšel domov. Januarja leta 1971 pa je Stane odšel k vojakom. Po Jogijih je bilo še nekaj zasedb, v katerih je igral Stane Sitar.

Janez Cerar je povedal nekaj besed o plesih, kje so igrali in kako so doživljali tisti čas s pogledom današnjih dni. Ne gre pozabiti na same plese v Hali komunalnega centra v Domžalah, Beat glasba je bila dokaj enostavna, mnogi so znali plesati fokstrot ter valčke, polke in twist, vendar je prav beat glasba ponudila še polnejšo svobodo domžalski in okoliški mladini. Še vedno je zelo živ spomin, kako so se imeli na znamenitih Jenkovih plesih v Festivalni dvorani v Ljubljani, občasno tudi v Grobljah pri Domžalah, igralo in plesalo pa se je skoraj v vseh vaseh v okolici Domžal pa vse do Kamnika.

Prodaja glasbene monografije “Po poteh zabavne glasbe” poteka preko Kulturnega doma Franca Bernika, v prodajalni Glasbila in oprema v Poslovnem centru Breza, kjer je mogoče knjigo naročiti tudi prek spleta, v NOVI LASTRI, Glasbeni butik, vse v Domžalah ter v prodajalni plošč Črna pizza na Šutni v Kamniku.

Avtor knjige Jože Skok se zahvaljuje knjižnici Franceta Balantiča Kamnik za vso podporo in gostoljubje pri predstavitvi knjige “Po poteh zabavne glasbe” in tudi spletnemu portalu domžalec.si za pokrivanje dogodka.

Več o zanimivih zgodbah ansamblov izpred 50 in 60 let pa v videu zgoraj.

Avtor: Miro Pivar; Foto, video: Miro Pivar