Jože Močnik, rezbar: “Vsak lik pripoveduje svojo zgodbo”

Ljudje v sebi nosimo različne talente. Potrebno jih je samo spraviti na plano in jih nato razvijati. Veliko ljudi svoje talente na plano spravi v tretjem življenjskem obdobju. Upokojitev prinaša veliko več prostega časa, ki ga je seveda dobro izkoristiti za vse tiste stvari, za katere prej ni bilo nikoli časa. Med njimi je Jože Močnik iz Preserij, ki je po upokojitvi pred 15. leti pričel z rezbarjenjem. Želja po ukvarjanju z umetnostjo se je pri njem porodila že v otroštvu, ki je pa je vse do upokojitve zaradi preobilice drugega dela ni mogel uresničiti.

Obiskal sem ga na njegovem domu, ravno v času, ko je rezbaril, zato sem si lahko iz prve roke ogledal, kako poteka to delo. Že takoj mi je bilo jasno, da takšna stvar zahteva človeka s talentom, mirno roko, vztrajnostjo, trmo in da se zaveda, da pri izdelovanju umetnine čas ni njegov gospodar. Pogovor sva opravila v sobi, ki se nahaja v pritličju hiše, kjer se nahajajo njegovi razstavljeni kipi in druge rezbarije. Preden sva se usedla za mizo, da bi opravila pogovor, sem si z zanimanjem ogledal vse njegove umetnine. Dlje kot sva nato v pogovoru sedela v tistem prostoru, bolj sem dobival občutek, da sedaj umetnine opazujejo mene, vsaka posebej pa mi je sporočala še svojo zgodbo. Kot bi oživele. No, saj so, saj je les živ. Prav tako je vsaki umetnini Jože vdihnil dušo – del sebe.

Svojo otroško željo po ustvarjanju je uresničil po upokojitvi

Jože Močnik že vse življenje živi v Preserjah, izhaja pa iz kmečko-obrtniške družine. Želja po ustvarjanju iz lesa se je v njem porodila že v otroštvu, vendar za to dejavnost nikoli ni našel časa, saj je bilo doma vedno dovolj dela. Tako je bilo tudi v aktivnem času njegove poklicne poti, saj je vse do upokojitve opravljal delo avtoličarja, avtokleparja in avtotapetnika. Je pa njegova otroška želja na plan privrela po upokojitvi, ko je bilo kar naenkrat dovolj časa, ki ga je bilo potrebno zapolniti. Najprej je začel z vžiganjem v les z žarilno nitko, kmalu pa je prešel na rezbarijo. “Kupil sem dve dleti in pričel rezbariti. Sam pri sebi sem si rekel, poskusil bom in videl, če bo kaj ratalo. Ko sem po nekaj izdelkih videl, da mi je približno uspelo, sem z rezbarjenjem nadaljeval, obenem pa sem ugotovil, da me ta dejavnost tudi sprošča,” mi je o začetkih rezbarjenja povedal Jože.

V Trzinu vodi rezbarsko skupino

Kmalu zatem se je vključil tudi v rezbarsko skupino v Trzinu. Občina Trzin jim v tamkajšnji osnovni šoli omogoča uporabo tehnične učilnice, v kateri se dobivajo ob torkih. V tej učilnici skupaj ustvarjajo, si pomagajo in delijo izkušnje. Zadnjih pet let je Jože tudi vodja rezbarske skupine. Se pravi, da člane skupine vodi, jim pomaga in usmerja pri njihovem ustvarjanju.

Svojo dejavnost in umetnine razstavljajo tudi na raznih sejmih po Sloveniji, med drugim so vedno prisotni v Grobljah na Druženju pod lipami. Tudi v času božiča so izdelki rezbarjev prisotni na razstavah jaslic po vsej Sloveniji. Jože, ki sicer ne razstavlja celotnih jaslic, ampak ima izdelane samo komplete svete družine, je s svojimi izdelki vsako leto prisoten na osmih različnih razstavah. Zanimalo me je, kakšen odnos imamo ljudje do tovrstne umetnosti. Jože pravi, da je zelo malo ljudi, ki na sejmih kaj povprašajo ali pa jih kakšna stvar zanima. Največ je takšnih, ki pogledajo od daleč. Tisti, ki ga pa zanima, pa pristopi, se ustavi pred kakšno umetnino in poda tudi svoje mnenje. “Ta, ki pokaže zanimanje za določen izdelek, mu rade volje razložim, kako je nastal in kakšen pomen ima.”

Zanimanje za rezbarjenje upada

Mi je pa zaupal, da zanimanje za rezbarjenje pri ljudeh v zadnjih letih upada: “Ko sem se vključil v rezbarsko skupino, je bila učilnica popolnoma polna. Med njimi so bili tudi štirje pari. Skupina se je iz leto v leto manjšala. Nekaj jih je umrlo (samo predlani so umrli štirje dobri rezbarji), nekaj pa jih je prenehalo z delom zaradi starosti ali bolezni, kakšen se je pa tudi naveličal. Če enkrat dosežeš nekaj, kar si hotel, potem ni več izziva. Trenutno je v naši skupini osem rezbarjev, ki se udeležujemo torkovih srečanj. Še trije pa pridejo občasno. Lansko leto smo dobili novega člana, ki je tudi edini iz Trzina. Se pa trudimo pridobiti nove člane, saj si želimo, da bi se rezbarjenje ohranjalo še naprej. V glavnem smo vsi upokojenci, edino en član je še delovno aktiven. Če ne bo novega priliva, bo rezbarija zamrla. Prav zaradi tega si želimo povečati članstvo.”

Drugače pa pravi, da so kot ena velika družina, saj imajo pristne prijateljske odnose. Zato se zelo rad udeležuje teh srečanj: “Malo se pogovorimo, malo pogledamo, kaj kdo dela in se dogovorimo za naprej. Kadar kdo praznuje rojstni dan, slavljenec vedno poskrbi za pogostitev. Gre za umetnost in druženje v enem.”

Ustvarja za svojo dušo

Jože ustvarja za svojo dušo, saj svojih rezbarij ne prodaja. Svoj ustvarjalni hobi tudi ne obeša na veliki zvon, saj še vsi sosedje ne vedo, s čim se ukvarja. Je pa imel pred leti svojo samostojno razstavo v Dvorcu Rus v Šentvidu pri Lukovici, ki je bila zaprtega tipa. Razstavo je takrat organiziral s pomočjo Društva Skrinjca, na samo odprtje pa je bilo povabljenih okrog 150 ljudi. To je bila tudi edina njegova samostojna razstava. Pravi, da je s tem veliko dela in pa seveda tudi stroškov.

Poseben izziv za rezbarje je izdelovanje obrazov

Na začetku je kar nekaj lesa, po katerem je plesalo Jožetovo dleto, romalo v peč. „To spada zraven. Že kmalu na začetku sem se lotil tudi izdelovanja serije obrazov. Vzel sem les in pričel izdelovati obraz. Ko sem opazil, da sem čisto zgrešil, sem ga vrgel stran, vzel novega in ponovil postopek. Sem vztrajal in vztrajal, vendar ni šlo. Nato pa sem povprašal kolega rezbarja, če mi pomaga pokazati osnove rezbarjenja obraza. Pokazal mi je postopek in nato je steklo. Za to moraš imeti malce žilice, trmo in vztrajnost,“ je obrazložil Jože. Ni namreč veliko rezbarjev, ki bi se lotili izdelovanja obrazov.

Najbolj primeren les za rezbarjenje je lipa

Za rezbarjenje v večini uporablja lipov les, saj je mehak, z njim pa se da delati najlepše. Je pa ta les najslabši za orodje, saj ima v sebi veliko drobnega peska. Nekaj rezbarij je Jože ustvaril tudi iz drugih vrst lesa. Seveda pa me je zanimalo, koliko časa potrebuje za izdelavo ene rezbarije. Moj sogovornik mi je zaupal, da je to odvisno od samega končnega izdelka in pa tudi od lesa. Pri tem mi je pokazal na nekatere kipe, ki jih ima razstavljene v sobi. Povedal mi je, da je vsem enako to, da so izdelani iz lipe, vendar so različnih odtenkov: “Tudi struktura lesa je različna. En les se reže lepo, drugi se cufa in podobno. Za delo z lesom moraš imeti občutek. Si pa nikoli ne zapisujem, koliko časa porabim za izdelavo določenega izdelka. Na začetku, ko je bila velika vnema, sem na dan delal tudi po deset, enajst ur. Sedaj, ko je začetna vnema malo minila, delam manj ur na dan. Je pa res, da če rezbariš samo kakšno uro, ne narediš ničesar. Takrat si ravno v elementu, zato ni dobro odnehati, saj si spet na začetku.“ Jože je imel dober mesec dni nazaj operacijo vek, zato nekaj časa dleta ni držal v rokah. Ravno nekaj dni pred mojim obiskom, se je počasi spet lotil dela: “Rezbarim, kolikor mi paše. Danes dopoldan sem malo rezbaril, po kosilu sem šel na kolo in prevozil dvajset kilometrov, sedaj (popoldan) pa sem se ponovno v roke vzel dleto.”

Les je živa stvar

Pri svojem delu si Jože pomaga z modeli (kipci) ali pa s fotografijami. Določene stvari pa naredi na pamet, kot je kipec sejalca, ki je razstavljen v njegovi sobi. Naslednji korak, preden vzame v roke dleto in prične z delom, je ta, da mora izbrati primerno velik in debel les. Tega ima doma vedno na zalogi. “Les kupim, ga dam razžagati na debelino šest centimetrov, nato pa se eno leto suši. Če grem izdelovati kip, ki bo debelejši od šestih centimetrov, les nesem mizarju, da ga poobla in nato zlepi dva kosa, da ga kasneje ne raznese. Les je živa stvar. Čim je sredina uničena, začne pokati, zato morajo biti večji kipi, ki so iz enega kosa lesa v enem delu preklani. Običajno so to na zadnji strani. To lahko vidite, če si pobližje ogledate kipe v cerkvah. Jaz se v primerih, da bom izdeloval večji in debelejši kip, odločim, da dva ali več kosov lesa prilepim,” obrazloži moj sogovornik.

V vsak izdelek vdihne dušo

Jože iz lesa izdeluje like, ki pripovedujejo svoje zgodbe. Vsak kip ima svojo zgodbo, kar se lahko opazi tudi po izrazih na obrazih ali pa po kakšnih detajlih. Zaupa mi, da je v vsakem izdelku del njega, saj je vanj vdihnil dušo. To sem kmalu opazil tudi sam. Med pogovorom, ko je tekel čas, sem dobival občutek, da me razstavljeni kipi opazujejo in mi vsak zase sporoča svojo zgodbo. Res fascinanten občutek. Ko sem to omenil mojemu sogovorniku, mi je povedal, da se je tista njegova edina razstava imenovala Ko les spet zaživi: “Drevo, ki so ga posekali, najprej leži na tleh. Ko ga nato obdelaš, dobi spet svojo veličino in zaživi. Dobi svoj pomen. Les je živ.“

Svoje rezbarije Jože po izdelavi ne barva, ampak jih prelakira s polmat prozornim vodnim lakom. To je zaščita za notranjo uporabo. Mi je pa zaupal, da je na začetku uporabljal tekoči vosek. Ni bila ravno posrečena izbira, saj so se po določenem obdobju naredile pikice, zato se bo v kratkem lotil prenove.

Ne dela po naročilu, ampak po navdihu

Do sedaj je Jože naredil okrog 120 umetnin, ki so primerne za razstave. Številka njegovih rezbarij je seveda višja, saj je izrezljal še veliko več manjših izdelkov (mačke, sove, morske konjičke …). Med njimi je bilo veliko novoletnih daril. S svojimi umetninami obdari tudi sorodnike ob rojstnih dnevih, obletnicah … Na željo svojih ožjih sorodnikov je izdelal že nekaj zanimivih izdelkov, drugače pa ne rezbari po naročilu. “Ljudje pridejo k meni in me povprašajo, če bi naredil določen izdelek. Moj pristop k delu je takšen, da si zamislim, kaj bom izdelal, izberem les in pričnem z delom. Da pa bi se mučil in delal po naročilu, pa nimam ne volje in ne interesa. Če se kdo kdaj obrne name z določenim naročilom, ga napotim h kakšnemu svojemu kolegu rezbarju. Marsikateri rezbar rad še kaj zasluži, zato mu naročilo pride še kako prav,” pojasni Jože.

Ponosen na svoje izdelke

Po njegovih besedah se je pri idejah potrebno znajti in iskati motiv. Prav tako nikoli ne kopira tistega, kar rezbarijo drugi. V svoje rezbarije je nekaj časa zarezoval svoji inicialki, sedaj tega ne počne več, saj njegovi izdelki ostanejo pri njem doma. “Poleti, ko je vroče, je v tem prostoru lepo ohlajeno, kot da bi imel klimo. Dostikrat se usedem na stol in občudujem svoje izdelke. Noben razstavljen izdelek ne kazi prostora, prav tako vsak paše tja, kamor sem ga postavil. Vsak izdelek ima v sebi nekaj posebnega. Se pa pojavlja problem s prostorom, saj soba postaja premajhna. Ne sme namreč biti prenatrpana z umetninami, ker potem ne bi prišla več do takšnega izraza kot sedaj. So mi pa že svetovali, da naj pri oknu prizidam še en prostor.” (smeh).

Če bi se še enkrat odločal za to pot, bi rezbariti začel že veliko prej

Ob zaključku pogovora sem Jožeta vprašal, če bi se danes še enkrat odločil za rezbarjenje. Pritrdil mi je in dodal, da veliko prej kot se je: “Premalo časa bom aktiven v tem. Sem že prestopil 80 let, zato še hitim z delom, saj imam v načrtu še veliko za narediti, časa pa zmanjkuje.” Zaupal mi je še, da točnih načrtov, kaj bo izdeloval nima, saj začne z rezbarjenjem po navdihu. Potrebuje le kakšno dobro fotografijo ali kipec. V šali mi je še dejal, da bi bilo najbolje, če bi imel na razpolago živ model, vendar nobena ne bi zdržala, saj bi trajalo predolgo.

Je pa Jože drugače tudi lovec in sicer je član Lovskega društva Domžale, kjer je v preteklosti opravljal več različnih funkcij. Se pa v večini zadržuje v Lovski družini Vodice, kjer so lovski revirji bolj ravninski, kar mu glede na zdravstveno stanje bolj odgovarja. Zaupa mi še, da ne posluša radia. Najraje se usede v sobi s svojimi umetninami in jih občuduje. V njih je namreč dal del sebe.

Avtor: Miha Ulčar; Foto: Miha Ulčar