Jezik enakopravnosti – da slovenski znakovni jezik ne bi izumrl

»Jeziki izumirajo vsak dan; če bi se to zgodilo tudi slovenskemu znakovnemu jeziku, bi skoraj 1500 gluhih ostalo brez jezika, v katerem bi se lahko sporazumevali. Da se to ne bi zgodilo, je Zveza društev gluhih in naglušnih Slovenije v Državni zbor RS vložila pobudo za vpis slovenskega znakovnega jezika v ustavo,« je dejala Tina Grošelj, scenaristka dokumentarnega filma Jezik enakopravnosti. Ravno o tem, kako bi to popravilo krivice in neenakosti gluhih Slovencev, v osebnih zgodbah treh karizmatičnih posameznikov razgrinja ta dokumentarni film, ki ga je režiral Marko Kumer Murč. Domžalska premiera filma je v Mestnem kinu Domžale potekala v četrtek, 8. oktobra 2020. Pogovoru po filmu, ki ga je vodil Jure Matičič iz Mestnega kina Domžale, se je odzvala scenaristka Tina Grošelj.  

Slovenski znakovni jezik je na pragu izumrtja. Trije izmed približno 1500 gluhih Slovencev: Meri (80), Špela (15) in Samo (42), se vsak na svoj način borijo, da se to ne bi zgodilo. Tako v filmu gledalec izve vso krutost, ki se je nekdaj izvajala na malih gluhih otrocih, ki si v šoli niso smeli pomagati s kretnjami, saj so bili tepeni. Tudi tolmačke z kretnjami je za gluhega šolarja težko dobiti, tako sta Špela in Samo imela samo eno tolmačko, ko je pa tolmačka zbolela,  so se ocene v šoli hitro poslabšale, saj nista slišala snovi.

V dokumentarnem filmu so obiskovalci videli Sama, ki je najboljši gluhi športnih vseh časov. Bil je pravi šampion, osvojil je šest olimpijskih medalj, danes pa za minimalno plačo pomiva posodo in deli hrano. Težko mu je tudi na zabavah, na katere več ne hodi, saj so se tam čuječi pogovarjali, on pa je sedel tam sam v tišini in s svojimi mislimi. Medtem ko se Samo s svojo usodo nikakor ne more sprijazniti in poskuša postati to, kar si je od nekdaj želel: asistent učitelja športne vzgoje, pa se Špela pripravlja na novo življenjsko obdobje. Vstop v srednjo šolo je zanjo velika prelomnica, ovita v številne negotovosti, med drugim tudi to, ali bo pri pouku sploh imela tolmača, ali pa bo prepuščena sama svoji tišini. In tu je Meri, prijetna gospa v začetku osemdesetih, ki je kot sedemletna deklica iskala svoj izgubljeni sluh s kričanjem na travniku. Vse življenje je posvetila razvoju in priznanju znakovnega jezika, danes pa je njen glavni cilj premagati mačehovski odnos države do jezika gluhih in vpis znakovnega jezika v Ustavo RS.

Avtor: Miro Pivar: Foto, video; Miro Pivar