Izjemen ustvarjalni duh, globoka predanost in iskrena ljubezen do domovine ter zgodovinskih ostalin domačih ljudi zagotovo pričajo o tem, da Janez Medvešek ni le neumoren popotnik, ki s fotoaparatom dokumentarno beleži naš prostor in čas, temveč je tudi svojevrsten ohranjevalec slovenske naravne in kulturne dediščine. Se še spomnimo, kakšnega videza so ostrnice Loške doline? Kje so še ohranjene s slamo pokrite hiše? Ste že videli, kako zagori oglarska kopa? In še mnogo drugih portretov spregledanih naravnih biserov lahko naštevamo, ki niso ušli avtorjevemu fotografskemu pogledu. Po več letih so t.i. domoznanske reportaže postale njegov zaščitni znak, ki dosežejo na medmrežju doma in v tujini tudi do 10.000 ogledov. Napisal pa je tudi dve knjigi z zgodbami in pesmimi, vse obogateno s fotografijami.
V sredo, 6. aprila 2022 je v Slamnikarskem muzeju v Domžalah potekalo Srečanje pod slamniki, na katerem je Cveta Zalokar gostila Janeza Medveška, ki ima v teh dneh v Menačenkovi domačiji postavljeno svojo fotografsko razstavo. Obiskovalci pogovora so izvedeli veliko o Janezu Medvešku, ki s poudarjeno noto ohranjanja slovenske naravne in kulturne bisere. To je dediščina Janeza Medveška, ki je veliko več kot le neumorni popotnik s fotoaparatom, ki »opreza« za pozabljenimi zakladi slovenskih pokrajin in ji z fotoaparatom ovekoveči in ohrani zanamcem. Kajti marsikaj, kar je Janez Medvešek poslikal na začetku svoje ustvarjalne poti, je že izginilo v kolesju časa. Ohranilo se je samo še na njegovih fotografijah. Kot da je ljudi sram živeti z tako kulturno dediščino, ki so mu jo zapustili predniki. Zato ne preseneča, da se je na odprtju razstave zbralo veliko starejših obiskovalcev, željnih videti stvari, ki jih spomini vežejo na mlada leta, ko so še to lepoto sami uživali, a je z leti odšla v glavi v pozabo. Pogovor je potekal ob bogatem slikovnem prikazu na projekcijskem platnu, Medvešek pa je prebral tudi nekaj zgodbic in pesmi iz svojih dveh zbirk.
Janeza Medveška v domačih krajih poznamo predvsem kot slikarja, ki svoje delo že več kot trideset let predstavlja na številnih razstavah doma in v tujini. V zadnjih letih se posveča predvsem fotografiji, ki je postala njegova velika strast in tudi zvesta spremljevalka na popotovanjih po Sloveniji. Namreč v fotografijo je sprva zašel po naključju, ko je pripravljal koledarje z lastnimi naslikanimi ali fotografiranimi motivi pokrajine, pastelov, gorskega cvetja, vodá in še česa, nato pa je v številni množici nastalega fotografskega materiala našel nove ustvarjalne izzive. Poleg koledarjev z izjemnimi krajinskimi, makro in popotniškimi fotografijami, ki nastajajo na potepih po vsej Sloveniji, ustvarja tudi svojevrstne foto zgodbe, ki jih opremi z lastnimi vtisi in pesmimi, podloži s slovensko glasbo ter pošlje na mnogoštevilne naslove po Sloveniji in svetu.
Janez Medvešek (rojen 1952) se je do svoje upokojitve preživljal s slikanjem. Zdaj pa se predvsem posveča svoji veliki strasti – fotografiji. Veliko fotografij je nastalo na izletih, na katerih sta z ženo prepotovala več kot 300.000 km. S svojih potepov ustvarja fotozgodbe o slovenski naravni in kulturni dediščini, ki so postale kar njegov zaščitni znak in dosežejo na medmrežju doma in v tujini tudi do 10.000 ogledov. Živi in dela v Dragomlju pri Domžalah.
Vpogled v celotno fotografsko zbirko pa nam razkriva, da je avtor presegel raven dokumentiranja ter v mnogih fotografijah zaznamo umetniške vrednosti, ki jih ne smemo spregledati. In te so skrbno zbrali za fotografsko razstavo v Menačenkovi domačiji. In brez skrbi, nastaja nova foto zgodba z naslovom Tu smo doma, že 391. po vrsti, ki jo avtor posveča Domžalam in okoliškim krajem.
Ne mine teden, da ne bi iz Dragomlja pri Domžalah odromala v medmrežje vsaj ena takšna zgodba. Na začetku sta z ženo potovala stihijsko ali pa sta se odzvala kakšnemu povabilu, zdaj po petih letih vandranja, med katerim sta zamenjala kar nekaj avtomobilov in prepotovala več kot pol milijona kilometrov, Medvešek dela bolj načrtno. Skozi iskalo objektiva želi preiskati vso Slovenijo. Prvinsko navdušenje nad lepotami narave, ki se ne ustavi le na upravnih mejah Slovenije, pa je še vedno temeljno gibalo njegovega romanja in ustvarjanja.
Če si še niste ogledali razstave, vam jo priporočamo, saj bo razstava v Menačenkovi domačiji na ogled še do 23. aprila: od torka do petka od 10. do 12. ure ter od 17. do 19. ure, ob sobotah od 10. do 12. ure, prazniki zaprto. Za skupine več kot deset oseb po dogovoru odprejo tudi izven časa odprtosti.
Avtor: Miro Pivar; Foto, video: Miro Pivar
