Ivan Cankar za današnji jubilejni dan
Rodil se je na današnji dan 10. maja pred 146 leti Na klancu 141 na Vrhniki v takratni Avstroogrski. Označujemo ga kot prvega slovenskega poklicnega pisatelja z bogatim opusom ustvarjalnega pisateljevanja v 42 letih življenja – kar 30 knjižnih del je ugledalo luč sveta, med njimi tudi 7 dram. Velja za prepričljivega, prodornega in nadvse pomembnega ustvarjalca svojega časa, ki je zaznamoval slovenski prostor in pustil svoj edinstven pečat.
Razpet je bil med Vrhniko, Dunajem in Ljubljano, kjer je bival zadnja leta svojega ustvarjalnega življenja. Mnogi ga najbolj povezujejo z lokacijo Rožnik – vzpetina nad Ljubljano, kjer je živel od 1909 skoraj do svoje smrti.
V Ljubljani je prijateljeval z Dragotinom Kettejem, Josipom Murnom in Otonom Župančičem – četverica, ki je prenovila slovensko književnost – jezikovno in umetniško v času prihajajoče nove romantike.
Ni imel dobrega odnosa do denarja. Pravijo, da je zaslužen denar, od katerega bi lahko solidno živel, zapravil preden se je vrnil iz mesta za darilca za prijatelje na Rožniku ter predvsem gostiteljice. Njegove zapuščine skorajda ni, saj je skoraj vse razdal, razen rokopisov, ki jih hrani Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani.
Mit o njegovih zanimivih ravnanjih in boemskosti govori o tem, da je nekoč naročil dve kočiji iz mesta na Rožnik. V eni naj bi se peljal sam, v drugi njegova sprehajalna palica in klobuk.
V večno aktualni tragični satiri Hlapci, drami v petih dejanjih, je vizionarsko zapisal, ki je bila v zadnjem času ničkolikokrat uporabljena v sporočanju “Narod si bo pisal sodbo sam, ne frak mu je ne bo in ne talar”. V času, ko so bile te besede zapisane, so bile za takratno oblast sporne in so jih zato prvič uprizorili šele leta 1919 v Trstu, devet let po tiskani izdaji in leto po avtorjevi smrti. Težave je Cankar že vnaprej napovedal: “Drama bo napravila večji kraval nego ‘Za narodov blagor’. Hlapce še danes pogosto najdemo na slovenskih gledaliških odrih.
Ivan Cankar je napisal vrsto pesmi že v rani mladosti in jih izdal v zbirki pesmi Erotika 1899 ter ponatis 1902). Ker smo v mesecu maju, mesecu ljubezni, se potopimo v poetovo veličino.
Romantika
Na zemlji noč temnà leží;
tam v cerkvi mlad meníh klečí:
»Oj večni bog, gospod svetá,
ti gledaš mi na dnò srcá,
na dnò srcá, kjer noč in dan
te vnovič križa greh strašan:
le ona polni mi glavó,
povsod le gledam njó, le njó;
kot večne luči sveti žar
gorí očí prelepih par,
kot zárije večerne kras
žarí nebeški njen obràz …
Kakó kipí mi vroča krí,
kakó si je srcé želí,
kedàr jo vidijo očí …
O bog dobrotni, ti me čuj,
ljubezni grešne me varuj!«
Na zemlji noč temnà leží,
tam v cerkvi deklica klečí!
»Ti veš, Madona, kaj trpím,
ti sáma veš, kakó greším …
Ne tečejo mi več solzé,
nobeden vzdih več ne pové,
kakó umíra mi srcé …
Le k njemu sili moj korak,
le njega vidi pógled vsak;
njegovo lice je bledó,
ah, belo kot mrtvaški prt;
temnó njegovo je okó,
iz njega gleda črna smrt;
in kadar stopi pred oltar,
obkroža ga svetniški žar …
Kakó ga ljubim presrčnó,
kakó jaz zanj živim samó …
O ti, Madona, ti me čuj,
ljubezni grešne me varuj!«
V sanjàh polnočnih spava svet,
s kopréno lunino odét;
in sredi cerkve, bled in tih
leži tam v krsti mlad menìh …
»O bog, ti duši pókoj daj,
ti vzprejmi jo v nebeški raj …«
Ko zvon mrtvaški zazvoní,
deklè na postelji leží, —
obràz je bled, mrtvé očí …
teló ji s cvetjem potresó,
glavó ji z vencem ovijó.
Cankarjev opus pisanja je bil objavljen v knjižnih izdajah, ki jih je večinoma založil Laroslav Schwentner iz Ljubljane. Redno je objavljal tudi v Slovenskem narodu.
O njegovem delu je zapisano “Isto črtico lahko preberemo petič ali dvajsetič, pa jo bomo vsakič doživeli kot skrivnost, ki je ni mogoče do konca doumeti.”
Mladost
Sedel sem na Rožniku, tam pod verando, in sem gledal na vrhniško stran. Lepo jutro je bilo, tako čisto in jasno, da sem razločil v daljavi belo grlico, Sveto Trojico. Tam je bila moja mladost.
Grenko mi je bilo pri srcu — kakor da bi gledal v obraz človeku, ki mi je bil nekdaj ljub in drag in ki mi je zdaj čisto tuj. Vsa dolina, prav do vrhniških hribov, se mi je zdela kakor rakev. Tam spi človek, ki se nikoli več ne bo vzdramil. Zatisnjene so oči, ali trepalnice so tako tenke, da gleda skoz nje. Očitajoč je njegov pogled.
»Kod si hodil? Kje je pot, ki so jo žareč in koprneč gledale te oči? Kam so se izlile, kje so utonile vse lepe sanje, kod so se razbegle visoke misli?« …
Iz žalosti me je vzdramil korak na pesku. Prišel je postaven mož, spodobno oblečen, nekoliko rejen; obleka in zlata verižica na belem telovniku, rdeča lica, vesele oči — vse na njem je razodevalo, da je popolnoma zadovoljen sam seboj in s svetom. Slamnik je držal v roki in si je otiral z robcem potno čelo. Pozdravil me je z odkritosrčnim, skoraj otroškim veseljem in takrat sem ga spoznal.
Mojih let je bil, tovariš moje mladosti, ali po hoji, po glasu in obrazu mlajši od mene. Ko sva se pozdravila, je prisedel, ogledoval me je dolgo in natanko, nazadnje pa se je zasmejal s svojim zvonkim in prijetnim glasom.
»Ni ti prav, da sem prisedel — oko te razodeva! Še z jezikom ne znaš lagati, pa bi z očesom? In tudi vem, zakaj ti ni prav! Toliko vem jaz; ti pa vedi, da mi delaš krivico! — Ko sem prišel, si gledal zamaknjen tja doli na vrhniško stran in tako bled si bil, da sem se prestrašil. V tistem samem trenotku sem bral vse tvoje misli, kakor da si jih bil na papir zapisal … Rekel si v svojem srcu: tam se je začel križev pot — čemu, kakšen je sad in konec? … Stopil sem predte, spoznal si me in v tistem hipu si me sovražil kakor še nikogar v življenju. Rekel si nadalje v svojem srcu: to je človek, ki je vodoma, s smelo roko ubil svojo mladost; storil je greh zoper svetega Duha — in glej ga, mladega, zdravega, zadovoljnega s seboj in s svetom! Dem Einen die Perle, dem Andern die Truhe — a biser dobi ubijalec! … Take in podobne so bile tvoje misli. — Tudi jaz sem pred nekaj leti stal na hribu in sem gledal na gorenjsko stran, tja, kjer je bila moja mladost. Smelo sem ji pogledal v lice in sem jo ubil. — Ko sem stal na hribu, so bile tudi moje misli prav take, kakor tvoje; samo da si ti glavo sklonil, jaz pa sem jo povzdignil. Vprašalo me je z belili gorá, od gorenjskih strani: Kod si hodil? Kje je pot, ki so jo žareč in koprneč gledale tvoje mlade oči? — Jaz pa sem gledal naravnost in sem naravnost odgovarjal: Po tistih klancih se plazi jetičen asket s trepetajočimi koleni, usahlimi lici in udrtimi očmi. Jaz sem ubil svojo mladost, on pa je ubil svoje življenje! … Že paglavci se posmehujejo tistim idealom mladosti, ki so tako svetli in visoki na papirju. Besede, besede, besede — je rekel Hamlet. Po mojih žilah pa se ne pretakajo pisane besede, temveč živa kri … Glej, nevesto imam, jutri ti jo pokažem. Tebe bi poslušala verno, kakor bere človek gladke verze; mene pa ljubi z očmi in z ustnicami in s telesom. Ali veš, kaj se to pravi? Jaz živim v življenju, ti živiš na papirju … Ne poslušaj mladosti, ubij jo! Drugače bo stala za teboj kakor sitna guvernanta, ki jo je bilo življenje opeharilo za ljubezen, pa se tolažil nemško liriko in z ideali … Zadovoljen človek je pravičen pred bogom in pred ljudmi. Kateri so tvoji sodniki? Zdrava kri, rdeča lica in jasne oči! Ali poznaš tisti dovtip o kravi, ki ni dajala mleka, zato ker je živela od same štiriperesne deteljice? Neslan dovtip je, ali modrost je v njem … Siromak je shujšal, ker se je bil preobjedel idealov, zdi se mu, da je velik mučenec, apostol morda, pa ne pomisli, da je ukradel življenju celega človeka. In namesto da bi tako pomislil, gleda z zaničevanjem in sovraštvom na ljudi, ki z ravnim korakom, ponosni in zdravi, prepevajo in vriskaje hodijo po široki cesarski cesti življenja … Kadar sem se spomnil na svetopisemsko zgodbo o zlatem teletu, so mi bili vselej ljubši tisti prešerni plesalci, nego pa Mojzes, ki je stal na gori. Plesalci so peli in živeli, Mojzes pa je pisal … Ne glej, ne glej tja na vrhniško stran, zasmej se in trči z mano!« —
S prijetnim glasom je govoril, gladko in lahkotno, kakor priučeno pesem. Ves obraz se mu je smejal in svetil, oči so gledale odkritosrčno, nobene grenke misli ni bilo v njih.
Ko je šel, sem stopil k plotu pod verando. Tenke meglice so se vile nad barjem, na vrhniški strani pa je bilo jasno; iz daljave me je pozdravljala bela grlica, sveta Trojica.
Takrat se je zgenilo v rakvi, vzdramil se je človek, ki je dolgo, dolgo spal. Počasi so se vzdignile trepalnice, pogledale so mi v lice jasne oči, polne trdnega zaupanja; in ustnice so so nasmehnile.
Kje bridkost? Tako sladko mi je bilo pri srcu, kakor nikoli poprej. —
Ivan Cankar je takole zapisal v govoru v Delavskem domu v Trstu 1918:
“Ker narod potrebuje v teh težkih časih vse svoje sile, kliče vse in vsakogar! Če kdaj, v teh časih je potreba, da si zvesto pogledamo iz obraza v obraz, da si sežemo v roke, se strnemo v eno vrsto.
Strahopetec je, kdor zdaj trepeče, da bi se mu ob takem zbližanju morda ne odkrhnila ta ali ona mrvica njegovih strankarskih načel in njegovega svetovnega naziranja.
Prijatelji, zdaj gre za življenje in smrt! Jaz upam v življenje! In takrat, kadar si uresničimo to pravo življenje, takrat si bomo zopet pogledali v oči in se povprašamo: ‘Kdo si? Kako misliš ti? Ali si mi brat ali nebrat?”
Naj danes zaključim s Skodelico kave, zame izjemno izrazno delo v prvinskem zapisu ter občutenju. Hkrati je izrabljeno besedilo za najrazličnejše namene našega sodbenega kulturnega okolja, predvsem marketinško. Koliko so dejansko smiselni, si preberemo v izvirnem Cankarjevem zapisu:
Skodelica kave
Velikokrat v svojem življenju sem storil krivico človeku, ki sem ga ljubil. Taka krivica je kakor greh zoper svetega duha: ne na tem ne na onem svetu ni odpuščena. Neizbrisljiva je, nepozabljiva. Časih počiva dolga leta, kakor da je bila ugasnila v srcu, izgubila se, utopila v nemirnem življenju. Nenadoma, sredi vesele ure, ali ponoči, ko se prestrašen vzdramiš iz hudih sanj, pade v dušo težak spomin, zaboli in zapeče s toliko silo, kakor da je bil greh šele v tistem trenutku storjen. Vsak drug spomin je lahko zabrisati. Črn madež je na srcu in ostane za vekomaj.
Rad bi človek lagal sam sebi v dušo: »Saj ni bilo tako! Le tvoja nemirna misel je iz prosojne sence napravila noč! Malenkost je bila, vsakdanjost, kakor se jih sto in tisoč vrši od jutra do večera!«
Tolažba je zlagana; in človek občuti sam in z grenkobo, da je zlagana. Greh je greh, če je storjen enkrat ali tisočkrat, če je vsakdanji ali nepoznan. Srce ni kazenski zakonik, ki bi razločevalo med pregreškom in hudodelstvom, med ubojem in umorom. Srce ve, da »zavratnež ubija s pogledom, z mečem junak«; in rajši bi dalo odvezo meču nego pogledu. Tudi ni srce katekizem, da bi razločevalo med malimi in naglavnimi grehi, da bi razločevalo med njimi po besedi in zunanjih znamenjih. Srce je pravičen in nezmotljiv sodnik. Sodi in obsodi grešnika po skriti, komaj zavedni kretnji, po hipnem pogledu, ki ga nihče ni opazil, po neizgovorjeni, komaj na čelu zapisani misli; celo po koraku, po trkanju na duri, po srebanju čaja. Le malo grehov je napisanih v katekizmu in še tisti niso poglavitni. Če bi bilo srce spovednik — dolga in strašna bi bila spoved!
Odpustljiv je greh, ki ga je mogoče povedati z besedo, izbrisati ga s pokoro. Težak in pretežak, do zadnje ure krvaveč je greh, ki je ostal samo v srcu kakor spomin brez besede in brez oblike. Le sam sebi ga človek izpoveduje, kadar strmi v noč in mu je odeja na prsih težja od kamna.
»Ne kradel nisem ne ubijal ne prešuštvoval; čista je moja duša!«
Lažnivec! Ali nisi lupil jabolka, ko si šel mimo lačnega ter si ga pogledal brez sramu? Hujše je bilo, nego da si kradel, ubijal in prešuštvoval. Pravični sodnik, srce, bo rajši odpustilo ubijalcu, ki je gredoč pod vislice pobožal jokajočega otroka, nego tebi čistemu! Zakaj srce ne pozna malenkosti in tudi ne paragrafov …
Pred petnajstimi leti sem prišel domov in sem ostal doma tri tedne. Ves tisti čas sem bil potrt in zlovoljen. Stanovanje smo imeli pusto; v nas vseh je bilo, zdi se mi, nekaj težkega, odurnega, kakor vlažna senca.
Prve noči sem spal v izbi; časih sem se ponoči zbudil, pa sem videl v temi, da je bila mati vstala iz postelje in da je sedela za mizo. Čisto mirno, kakor da bi spala; dlani je tiščala k čelu, njen beli obraz se je svetil, tudi če je bilo okno zagrnjeno in ni bil zunaj ne lune ne zvezd. Poslušal sem natanko in sem razločil, da to ni sopenje spečega, temveč mukoma zatajevano ihtenje. Odel sem se preko glave; ali skozi odejo in tudi še v sanjah sem slišal njeno ihtenje.
Preselil sem se pod streho, v seno. V ta svoj dom sem plezal po strmih, polomljenih stopnicah, lestvi podobnih. Postlal sem si v senu, pred vrata na klanec pa sem si postavil mizo. Razgled moj je bil siv, razglodan zid. V zli volji, v potrtosti in črnih skrbeh sem pisal takrat svoje prve zaljubljene zgodbe. Siloma sem vodil svoje misli na bele ceste, na cvetoče travnike in dišeča polja, da bi ne videl sebe in svojega življenja.
Nekoč sem si zaželel črne kave. Ne vem, kako mi je prišlo na misel; zaželel sem si je. Morda le zategadelj, ker sem vedel, da niti kruha ni doma, kaj šele kave. Človek je v sami razmišljenosti hudoben in neusmiljen. Mati me je pogledala z velikim, plahim pogledom in ni odgovorila. Pust in zlovoljen, brez besede in pozdrava sem se vrnil pod streho, da bi pisal, kako sta se ljubila Milan in Breda in kako sta bila obadva plemenita, srečna in vesela.
»Roko v roki, obadva mlada, od jutranjega sonca obžarjena, v rosi umita …«
Začul sem tihe korake na stopnicah. Prišla je mati; stopala je počasi in varno, v roki je nesla skodelico kave. Zdaj se spominjam, da nikoli ni bila tako lepa kakor v tistem trenutku. Skozi vrata je sijal poševen pramen opoldanskega sonca, naravnost materi v oči; večje so bile in čistejše, vsa nebeška luč je odsevala iz njih, vsa nebeška blagost in ljubezen. Ustnice so se smehljale kakor otroku, ki prinaša vesel dar.
Jaz pa sem se ozrl in sem rekel z zlobnim glasom:
»Pustite me na miru! … Ne maram zdaj!«
Ni še bila vrhu stopnic; videl sem jo samo do pasu. Ko je slišala moje besede, se ni ganila; le roka, ki je držala skodelico, se je tresla. Gledala me je prestrašena, luč v očeh je umirala.
Od sramu mi je stopila kri v lica, stopil sem ji naproti s hitrim korakom.
»Dajte, mati!«
Prepozno je bilo; luči ni bilo več v njene oči, smehljaja ne več na njene ustnice.
Popil sem kavo, pa sem se tolažil:
»Zvečer ji porečem tisto besedo, tisto ljubeznivo, za katero sem ogoljufal njeno ljubezen …«
Nisem je rekel ne zvečer ne drugi dan in tudi ne ob slovesu …
Tri ali štiri leta kasneje mi je v tujini tuja ženska prinesla kavo v izbo. Takrat me je izpreletelo, zaskelelo me v srcu tako močno, da bi bil vzkriknil od bolečine. Zakaj srce je pravičen sodnik in ne pozna malenkosti …
Viri: lastni, internetni.
- https://sl.wikisource.org/wiki/Mladost
- https://sl.wikisource.org/wiki/Romantika
- https://sl.wikisource.org/wiki/Skodelica_kave
Avtorica: Marija Komatar, predsednica društva Skrinjca
Ohranjanje in oživljanje kulturne dediščine Slovenije v svojem poslanstvu gojimo v Društvu Skrinjca.