Ganljiva premiera filma Cent’anni v Mestnem kinu Domžale

V torek, 26. novembra 2024, je v Mestnem kinu Domžale potekala premiera slovenskega dokumentarnega filma CENT´ANNI. Na premieri in pogovoru po filmu so se odzvali vsi akterji filma: režiserka in scenaristka Maja Doroteja Prelog ter nastopajoča v filmu Blaž Murn in Maja Murn. Pogovor je vodila Suzana Kokalj.

Maja in Blaž sta se spoznala in zaljubila že v študentskih letih. Ko sta v Italiji v okviru umetniške rezidence skupaj snemala kratki film Čakajoč, da se zgodi nič, se je Blaž zgrudil – in tako se je začela njegova zdravstvena kalvarija. To je bil tudi eden od razlogov, zakaj se je želel zmagoslavno vrniti v Italijo.

Film je celostno snemanje dokumentarnega filma o partnerjevi zmagi nad smrtonosno boleznijo, a se prevesi v režiserkino odkrivanje nezaceljenih ran njunega dolgoletnega odnosa. Blaž se po preboleli hudi bolezni odpravi na zahtevno kolesarsko turo čez najslavnejši vzpon Gira d’Italia. Spremlja ga partnerica, režiserka Maja Doroteja Prelog, da bi posnela film o veličastni poti okrevanja. Kar je sprva načrtovala kot potovanje po slikovitih pokrajinah prek Dolomitov do vulkana Etna na Siciliji, da bi si povrnila zaupanje v življenje in premagala svoje največje strahove, se sprevrže v edinstveno preizkušnjo njune partnerske zveze. Snemanje filma postane bojno polje nezaceljenih ran njunega odnosa, ki postavi Majo v središče zgodbe. Da bi ugotovila, kaj se jima je zgodilo, režiserka obrne kamero proti sebi, film pa postane izrazno sredstvo njenega samoodkrivanja in boleče preizpraševanje tega, kaj resnično pomeni »biti skupaj«. Cent’anni je burno čustveno popotovanje s srcem parajočimi izpovedmi in dih jemajočimi panoramami, zajetimi v nefiltriranem pričevanju o ljubezni in spremembi.

Kot je v pogovoru dejala režiserka in scenaristka Maja Doroteja Prelog, si ni nikoli mislila, da bo to film o njej. Leta 2018 jo je njen partner, s katerim sta skupaj od njenih gimnazijskih let, vprašal, če bi režirala film o njegovi kolesarski poti prek najslavnejših vzponov Gira d’Italia, s katero bi proslavil svojo zmago nad levkemijo. Bila je presrečna. Film je videla kot priložnost, da se spet vrneta nazaj v normalno življenje in se končno rešita strahu in izolacije. Toda veličastna pot okrevanja, ki sta jo z Blažem načrtovala, se ni odvijala po načrtih. Vedno bolj sta se oddaljevala drug od drugega. To se je dogajalo tako hitro in silovito, pred objektivom kamere in pred očmi njune filmske ekipe, da se je počutila popolnoma golo, nemočno in izgubljeno. Vedno bolj se je spraševala, če je to film, ki ga želi pokazati svetu, a si upa biti tako ranljiva in seveda s tem odkrivati probleme, ki jih nista reševala sproti in so bili prisotni že pred levkemijo. Blaževe notranje stiske in nenadni izbruhi jeze so jo spremenili v pasivno partnerko še preden je prevzela vlogo njegove skrbnice. To spoznanje je bilo zanjo kot močan udarec v trebuh. Zdelo se ji je, kot da ga izdaja, vendar je morala izpostaviti svoje potrebe in poiskati svoj glas. Cent’anni je režiserkina iskrena izpoved in boleča analogija njunega odnosa z vso večplastnostjo in protislovji.

Cent’anni ali sto let, kolikor si jih želi dočakati Blaž, je intenziven, neprekinjen emocionalni vrtiljak, ki drzno sprašuje, kaj resnično pomeni biti skupaj, ter neustrašno pokaže vse, za kar smo naučeni, da skrivamo za štirimi stenami, lepo fasado in vrtičkom z ograjo. V filmu tako intimnost postane javna, režiserka in scenaristka Maja Doroteja Prelog pa postane svoja lastna protagonistka, zgodba o moči in volji do življenja pa postane pot samoodkrivanja. Blaž in Maja sta danes še vedno skupaj, slovenski film pa je bogatejši za zgodbo, ki jo lahko napišejo samo nepredvidljive okoliščine, neizmeren pogum in iskrenost do samega sebe.

Tudi Blaž je povedal nekaj lepih misli ljudi, ki so se vrnili nazaj v življenje. Predvsem Cent’anni ni to, kar bi si predstavljali pod rubriko slovenski film o kolesarstvu. Njegova predzgodba je bitka z levkemijo, ki jo je leta 2017 prestal Majin dolgoletni partner, Blaž Murn. Po vrnitvi z roba smrti Blaž sklene, da bo sebi, Maji in svetu svojo zmago nad boleznijo dokazal s tem, da bo v mesecu dni odkolesaril etape Dirke po Italiji, pot od Dolomitov do Sicilije, ki pred kolesarja postavi toliko višinskih vzponov, kot trikratno plezanje na Mount Everest. V zameno za njeno nesebično skrb v času bolezni bi Maji tako podaril snov za film o preseganju psihičnih in telesnih omejitev, navdihujočo priložnost o moči volje. Ko je Blaž film prvič videl, mu ni bil všeč. Ni mu bilo všeč, kakšen je on na filmu, bil pa je ponosen na film, ki ga je Maja naredila. Ničesar ni hotel izrezati: njegovo stališče je, da moraš iti do konca, če že imaš jajca. Dvomil je le glede zgodnjih posnetkov njiju kot mladega para, ker se je bal, da bosta videti neumno. Je pa Blaž izredno ponosen na tretjo sogovornico, sestro Majo Murn, ki mu je darovala »življenje«, kot se je izrazil, da je premagal levkemijo z presaditvijo, s tem pa ima sedaj, kot se je izrazil, v sebi dva genoma.

Tudi Maja Murn je spregovorila o tem, kako je bratu darovala krvotvorne matične celice, da je preživel. Pa se vrnimo ob tej jeseni v leto 2017, 1. junija je bilo. Dan, ki ga ne bo Maja nikoli pozabila. Po vseh preiskavah njenega brata tiste pozne pomladi, jo je mami klicala v službo in rekla: »Maja, Blaž ima levkemijo.« To je bilo vse. Kar je lahko takrat izustila, je bilo, da pride domov. In drama se je začela. In za vse to je neizmerno hvaležna. Že takrat je opazila brezhibno delovanje Hematološkega oddelka UKC Ljubljana. Že takrat se je modra cona imunsko bolj stabilnih pacientov pri njih ločila od oranžne, kjer so domovali, dejansko je to mnogim za nekaj mesecev dom, tisti s slabšim imunskim sistemom. Že takrat je morala do brata razkužena, z masko, z njihovimi oblekami za enkratno uporabo za največ 15 minut. Čez šest vrat do njegove sobe s kopalnico, ne večje od 15 kvadratnih metrov. Prinesla mu je kosilo, njegove najljubše jedi, da je ohranjal svojo težo. In prišel je čustveno nabit dan, ko jo je Blaž poklical v službo in ji povedal, da so ugotovili, da sta skladna in da mu bo lahko darovala krvotvorne matične celice. Brez oklevanja je šla že v prvem mesecu bratove diagnoze, dvakrat na odvzem krvi, da so začeli preiskovati njuno skladnost. Že od samega začetka je verjela v to. Iz dneva v dan je bil bitka svojega življenja. In teden pred dnevom transplantacije jo je začela biti še ona zanj. Dvakrat so ji odvzeli kri in tako brat živi še danes.

Več o zanimivem pogovoru pa v video posnetku.

Avtor: Miro Pivar; Foto, video: Miro Pivar