Film Pero je poklon življenju, karieri in strahovom Petra Musevskega

Film Damjana Kozoleta o življenju, karieri in strahovih Petra Musevskega (1965–2020). Poklon velikemu slovenskemu igralcu. Film je “poklon življenju, karieri in strahovom Petra Musevskega”. Sestavljen je iz petih delov, vsak je v drugem žanru, dokumentarni, igrani, arhivski … in vsak na svoj način govori o igralcu, ki je igral v številnih mednarodno uspešnih filmih, kot so Kruh in mleko, Rezervni deli, Uglaševanje, Delo osvobaja in Slovenka. Film je nastal v koprodukciji s TV Slovenija, s sodelovanjem Filmskega studia Viba film in s finančno podporo Slovenskega filmskega centra.

Pero, novi celovečerni film režiserja Damjana Kozoleta, je imel premiero v Mestnem kinu Domžale v četrtek, 19. oktobra 2023. Pogovoru po premieri dokumentarnega filma sta se odzvala scenarist in režiser Damjan Kozole ter producentka Zala Opara. Pogovor je vodil Jure Matičič, direktor Kulturnega doma Franca Bernika Domžale.

Damjan Kozole je v pogovoru dejal: “Za mene je bil vedno Pero, ne Peter. Leta 2002 sva snemala film Rezervni deli in to je bil začetek najinega prijateljstva in sodelovanja. Potem sva skupaj posnela še 6 filmov. Postal je obraz slovenske kinematografije, na IMDB-ju ima 55 naslovov; filmi, v katerih je igral, so bili predvajani na najpomembnejših festivalih, prejeli leva prihodnosti v Benetkah, nagrado za režijo v Karlovih Varih. Pero je prejel nagrado srce Sarajeva za najboljšega igralca in številne druge nagrade… Konec leta 2019 sva začela pripravljati nov film. O njemu in o njegovih demonih. Marca 2020, na začetku koronakrize, je Pero naredil samomor. Nisva posnela niti kadra. Najprej sem se odločil, da tega filma ne bo. Vendar sem čutil potrebo, da ga vseeno posnamem. Da se z njim poslovim od Perota. Med nastajanjem sem spoznaval, da to ni samo film o Perotu, ampak tudi film o meni in o nas in da ni odšel samo dober prijatelj, ampak da izginjata tudi družba in svet, v katera smo verjeli.”

“Odločitev, da posnamem ta film je bila ena najtežjih odločitev v mojem življenju, zato ker sem vedel, da se bom moral soočiti z nekaterimi rečmi, z vprašanji, na katere ni odgovora,” je povedal Damjan Kozole. Film nudi prostor za soočanje z izgubo in stiskami in ima kot umetniško delo tudi terapevtsko funkcijo. “Ko greš skozi nek proces in o teh stvareh toliko premišljuješ, prideš tudi do nekakšne katarze.”

Dokumentarec je poklon igralcu in človeku ter dokument o prijateljstvih, depresiji in družbenih stigmah. Prepleta obdobje po igralčevi smrti, posnetke psihodramske delavnice z njegovimi sodelavci, odlomke iz njegovih filmov in njegove zabeležene ali posnete izjave. Musevski, ki se je spopadal z depresijo, to duševno bolezen v filmu opiše kot nekakšno roleto pred možgani, ki je sam ne moreš dvigniti. V zadnjih letih svojega življenja je igralec v intervjujih pogosto odkrito govoril o svoji depresiji in alkoholizmu. Zato film gledalce spodbuja, naj spregovorijo o lastnih stiskah in naj ranljivosti ne vidijo kot šibkosti.

Ta nenavadni filmski spomin prijatelju in velikemu slovenskemu igralcu  je Damjan Kozole naredil žanrski hibrid, ki briše meje med dokumentarno in igrano formo ter skozi terapevtski pristop odpira prostor spominu, čustvom in zgodbam soigralcev, ki so jih naravna čustva, človeška mehkoba in tiha žalost neizbežno zaznamovale. Dokumentarec, ki to, po besedah Damjana Kozoleta, naj ne bi bil  »Pero« je v prvi vrsti ganljivo poslovilno pismo izjemnemu igralcu, sodelavcu in prijatelju, ki pa zaradi apokaliptičnih okoliščin svojega nastanka postane več kot to. Je tudi film o režiserju Damjanu Kozoletu in o vseh nas. O naši družbi, normalizaciji alkoholizma in kolektivnem strahu pred soočanjem z mentalno boleznijo. Tako je Damjan Kozole ustvaril nadvse zanimiv in ganljiv film, ki daleč presega svojo neposredno tematiko. Na prvi pogled Pero morda deluje lokalno, vendar pripoveduje veliko širšo zgodbo, ki se dotika duševnega zdravja, filmske industrije in filmske umetnosti, pa tudi narave odnosov, upanja, strahov in pričakovanj. Gre za dobro narejen film z močnimi tonskimi nihanji, ki pa jih Damjan Kozole uspešno ohranja pod nadzorom in tako poskrbi za izjemno gledalsko izkušnjo.

Režiser Damjan Kozole je po projekciji v pogovoru povedal, da film nudi prostor za soočanje z žalovanjem in temami, ki so v družbi še vedno stigmatizirane. “Pero je utelešal človeško ranljivost, kar so gledalci prepoznali in cenili,”  je dodal. Med pripravami na film je Damjan Kozole v enem tednu pogledal vse igralčeve filme, vključno s sedmimi, ki sta jih posnela skupaj. Ta del je bil zelo intenziven in najbolj čustven, pred očmi se mu je odvilo vse prijateljevo življenje. Po njegovem mnenju je Musevski ali Pero, kot so ga klicali prijatelji in sodelavci, ustvaril najboljšo vlogo v filmu Jana Cvitkoviča Kruh in mleko iz leta 2001.

“Pero v resnici zame še ni odšel,” je na koncu povedal Damjan Kozole, ter pojasnil, da se vse od njegove smrti posveča filmu in urejanju fotografij in podobnih gradiv. “Zdaj, ko bo ta film odšel med ljudi, bo to verjetno tudi dokončno slovo od njega.”

Avtor: Miro Pivar; Foto, video: Miro Pivar