Džungelske prigode: “Džungla je naporna za preživetje, ampak njena divjost je nepopisna”

Martina je deset let živela v tropskem deževnem pragozdu, v južnoameriški Amazoniji. Zdaj je spet v Sloveniji, in odločila se je podeliti svoja doživetja, občutja in džungelske prigode z vsemi nami. Za uvod v njene džungelske prihode smo z njo naredili intervju, v prihodnje pa boste lahko na podstrani Odbiti Odkriti spremljali še več njenih džungelskih doživetij, ki jih bo delila z vami.

Kje si bila in zakaj džungla?

V najmanj razviti državi Južne Amerike, Boliviji. Zakaj džungla? Splet okoliščin, ki so bile višje od mene. Sprva sem imela namen oditi med avstralske aboridžine. Tiste, ki so zares odrezani od civilizacije. »H koreninam sveta,« kot sem vedno govorila. V tistem času je v moje roke prišla knjiga o ženski, ki je tri leta živela s plemenom, sredi džungle, popolnoma odvisna od narave. Prijatelj, ki je vedel, o čem »sanjarim«, me je peljal spoznat neke ljudi, ki so ravno v tistem času prišli na obisk iz bolivijske džungle. Pogovarjali smo se osem ur, in sredi pogovora sem omenila, da bi rada šla živet v džunglo. Oni so, kot da ni nič, rekli: »Seveda, pridi z nami, mi gremo nazaj čez en mesec,« kot bi rekli: »Gremo na kavo.« Jaz sem se za kakšno minutko zamislila in izstrelila: »Ja, grem!« Prijatelj, ki me je tja pripeljal, seveda takega izida ni pričakoval in še veliko let po tem se je čutil krivega in odgovornega. Vendar je bil ta občutek krivde čisto odveč. V življenju se namreč nekatere stvari morajo zgoditi natančno tako, kot se zgodijo. Še posebej tiste, ki GORIJO V TEBI in bi jih prehodil in uresničil, pa četudi »se rušijo Everesti«. To bodo potrdili vsi svetovni popotniki in ljudje, ki imajo za seboj šokantne in drzne zgodbe. Malo je takšnih, ki jim je na koncu, globalno gledano, žal. Vsak lahko iz vsake izkušnje izlušči nekaj dobrega, kar nas v celoti bogati in dela bolj človeške.

Od kje želja po tako drastičnem koraku? Po večini ljudje namreč stremijo k še večjemu razvoju, modernizaciji, napredku. Ti pa si se odločila »iti nazaj«, praktično v kameno dobo.

Res je. »Pot nazaj« je bila v tem primeru več kot kvantni preskok navzgor in naprej. Moderen-plastičen-znanstveni-kvazi duhoven-ipd. svet mi do trenutka odhoda v džunglo namreč ni dal Absolutnega odgovora. Preden sem šla v džunglo, sem bila na dveh fakultetah obenem, brala sem po štirideset knjig naenkrat. Že od majhnih nog sem knjige brala »na metre«. Izhajam iz takšne družine. Pri štirinajstih letih sem iz knjižnice nosila Freuda, Kanta, Nietzscheja ipd. Poleg psihologije, psihoanalize in filozofije sem brala in se poglabljala v še vsa ostala področja človeške znanosti, tudi v duhovne sfere. Zanimalo me je praktično vse. Veliko časa sem prebila tudi v študiju kvantne fizike. V vsem tem sem pri 20-ih prišla do točke nič. Vse mi je bilo jasno; pri sebi pa sem se jasno zavedala, da nimam pojma. Namreč, veliko ljudi veliko ve. In vse to cenim in sem vedno cenila. Vendar, iz kje vse izhaja in kam vse gre? Po fizikalnem zakonu energija ne more priti iz ničesar. Prav tako ne more iti v nič. Vse, kar obstaja, je znanstveno izmerljivo, vse vibrira, se pretaka in ima svojo frekvenco: od vode, kisika, skale, do neizrečene misli in potlačenih čustev. Od tukaj je izviralo moje veliko vprašanje, pa ne samo vprašanje … celo moje bitje je potrebovalo najti odgovor, zapolniti ta prazen prostor. Kaj je Absolutno, kdo ali kaj je ta vir vse energije, kdo je ta Veliki Znanstvenik, od katerega izhaja vsa globina, visočina in širina celotne kreacije vsega kar vidimo, pa tudi česar ne vidimo?

Torej si odšla živet v džunglo pri 20-ih? Kako so se s tem soočali tvoji starši, prijatelji?

Ne, pri 21-ih, sredi študijev, študentskih del, tisočerih knjig. Moja starša sta bila šokirana. Vendar sta vedela, kakšnega otroka imata. No, takrat sem že prestopila v uradno odraslo obdobje. Ampak, odrasla oz. »stara duša« sem bila jaz že od nekdaj. Prvi spomin nazaj v otroštvo imam, ko sem bila v zibelki. Pri devetih mesecih sem shodila in pri enem letu tekoče govorila, kot odrasel človek. Prijatelji so bili malo žalostni, nekateri celo razočarani ali jezni, ker so vedeli, da me ne bo nazaj čez štirinajst dni … Obenem so tisti, ki so me zares poznali, samo zamahnili z roko, češ: »Saj je bilo samo vprašanje časa!«

Ali bi teh deset let lahko razdelila na kakšna pomembnejša obdobja?

Seveda, prvo leto sem živela med domorodci, sredi džungle, odrezana od civilizacije. Po enem letu sem se morala vrniti v malo bolj civiliziran svet, ker je bilo potrebno prenoviti oz. podaljšati vizo. To sem lahko uredila v manjši džungelski vasi, Rurrenabaque (na kratko Rurre), kjer je bil Center za migracije, kar je bilo kar nenavadno, saj je bila vas še vedno precej odrezana od sveta. Vendar se je leta 1981 v tamkajšnji džungli izgubil 21 letni izraelski turist, Yossi Ghinsberg, ki je tri tedne taval po džungli, po tem, ko ga je na robu smrti v iskalni akciji našel lokalec, Tico Tudela (ki je postal tudi moj prijatelj; ko sem živela med domorodci, me je prišel obiskat, saj je slišal, da sredi džungle živi neka »gringa« z lasmi do pasu). Yossi je po tem, ko so ga našli, tri mesece prebil v bolnišnici, da se je zopet sestavil, po tem pa napisal knjigo, po kateri so pred kratkim posneli celo film (Jungle, 2017; igra ga Daniel Radcliffe). Tako je ta vas postala svetovno znana in obiskana s strani turistov z vsega sveta. Jaz sem po podaljšanju vize tam ostala naslednjih devet let, z nekaj svetovnimi premiki vmes. Več o tem kdaj drugič.

So se predstave o džungli in sama resničnost džungle ujemale?

Ah kje! Z današnje točke vidika se mi zdi džungla najbolj naravna stvar, prav nič šokantna – v nasprotju z reakcijami ljudi: »Ojoj, kr v džungli si bla?!« Vendar je resničnost skoraj vedno popolnoma drugačna od naših predstav. Jaz sem se v džunglo zaljubila na prvi pogled. Že od samega začetka sem se zlila z njo in tam nikoli nisem bila tujec. Življenje v njej je tako pristno; in izkušnja je bila še toliko večja, ker sem živela na najmanj razvitem delu južnoameriške celine. Tam se narava kaže v vsej svoji mogočnosti in lepoti. Krutosti in prvinskosti. Ko smo bili že dovolj globoko v džungli, smo videli opice skakati z veje na vejo. Krokodili so plavali blizu našega čolna. Jaz človeškega posega v džunglo, kot objavljajo mediji, praktično nisem videla. Naj pa poudarim, da je bil bolj kot vstop v džunglo, zame šokanten izstop iz nje. Prvi šok sem doživela, ko sem prišla v Rurre po enem letu življenja z domorodci, drugič pa, ko sem po šestih letih prvič prišla na obisk v Slovenijo. Počutila sem se, kot da bi stopila na drug planet, ne na drugo celino.

Čemu se je bilo v džungli na začetku najtežje prilagoditi?

Nisem klasičen tip človeka, zato na to vprašanje nimam klasičnega odgovora. Ko smo se s čolnom peljali navzdol proti globoki notranjosti džungle, sem potrebovala eno minuto, da sem se »pogovorila sama s sabo«. Po tem so bile stvari postavljene na svoje mesto. Ta pogovor pa je potekal tako: »Tukaj si se rodila in si popolnoma usklajena z vso okolico. Vse je v redu in to je tvoj naravni ambient.« Nato sem to informacijo poslala v vsako celico telesa in pustila, da le-ta naredi svoje. Konec zgodbe. V džungli sem bila potem kot najbolj naravni del nje, do te skrajnosti, da niti živali niso bežale pred mano in padale v paniko. Vodo sem pila direktno iz rek in lagun, ki je bila v najbolj motni obliki črna, v najbolj čisti pa približno takšna kot kava z mlekom, pomešana z mivko in zemljo. Kamnov v džungli ni, zato voda ni nikoli kristalno čista.

Ali lahko človek zahodne moderne civilizacije preživi v džungli?

Odvisno, do katere mere si odvisen od civilizacije in koliko ti ta pomeni. Če je človek zmožen – je, in jaz sem dokaz za to. Vendar moraš vsekakor biti drugačen. Če prej ne, v divjini začnejo odpadati za preživetje nepomembne stvari. Danes misliš, da ne moreš brez interneta in avta. Džungla pa ti da druge vrednote in izpostavi drugačne pomembnosti. Tam večinoma preživijo močni. Če želi človek zahodnega sveta v pravo džunglo, mora biti pripravljen s sebe odvreči skoraj vso civilizacijo. Znotraj moraš biti dovolj zrel. Pa tudi precej odbit. Eno je namreč potovati kot turist in se v neko okolje prestaviti za teden ali dva; drugo je živeti v tebi drugačni kulturi; tretje pa je zliti se z njo in postati del nje do skrajnosti, ko ti, kot si se rodil, rasel, razmišljal in govoril, nisi več ti, pač pa si postal drug človek. Neprepoznaven človek. Vsaka kultura nas oblikuje po svoje. Jaz sem se džungli povsem predala – vanjo sem vstopila kot vegetarijanka, potem pa jedla opice, piranje, krokodile itd. – vse, kar smo nalovili z domorodci. Naučila sem se njihovega jezika. Španščina je postala moj drugi materni jezik. Odvrgla sem uro in znala po soncu določiti čas na približno 15 minut natančno. Na rami sem nosila drevesa iz džungle za kurjavo za kuhanje. Metrska mačeta je bila podaljšek moje roke. Džungla je naporna za preživetje, ampak njena divjost je nepopisna. Nikoli nisem hotela priti iz nje.

Se boš še kdaj vrnila?

Nimam pojma. Vse možnosti so odprte. Svet je velik in veliko si želim še videti in doživeti. Želim si še potovati, ampak na način, da se vedno zlijem s kulturo in sem na enem mestu nekaj časa. Predvsem ne maram turističnih vnaprej pripravljenih doživetij in scenarijev. Življenje se mora odvijati na neprisiljen način, spontano. Živim tukaj in zdaj in to poskušam doživljati čim bolj intenzivno, hkrati pa se trudim, da ohranjam notranji mir in ravnotežje.

Kaj ti v tem svetu pomenijo izkušnje, ki si jih pridobila tam?

Velikokrat opazujem ljudi, otroke, kako so razvajeni. Vedno pravim: poslala bi jih v tretji svet, v džunglo, ali pa v Afriko, ali kam na vzhod. Ne za 14 dni. Živet, za več mesecev. Kjer vse, kar je bilo v tebi, izgine in se začenjajo rojevati nove stvari, misli, principi, navade, stiske. Šele na tak način si človek razširi obzorje in začne zares ceniti življenje. Na tej zemlji je tako (in meni se zdi čudno, da je tako), ampak bolečina in trpljenje te izpilijo, prebudijo, nacentrirajo, uglasijo. Če živiš »v vati«, sploh ne dojemaš resničnosti kot take, kaj šele kaj globljega, kot je na primer večnost, altruizem, duhovni svet, višje stvari, ki gredo ven iz tega »neskončnega« vesolja.

Miha Ulčar; Foto: Martina