Dušan Jambrošič in njegovih 15 kvadratov

Dušan Jambrošič (1984), ki že od rojstva živi v Ihanu, na jugu domžalske občine, je morda znano ime bralcem našega portala Domžalec.si, za katerega je Dušan leto dni pisal redne tedenske kolumne. Zagotovo pa ni znano ime na slovenskem knjižnem trgu. Avtobiografski roman z naslovom 15 m² – tolikšna je bila površina njegovega najemniškega stanovanja v Šiški – je namreč njegov knjižni prvenec.

Knjiga z mehkimi platnicami in trdo življenjsko zgodbo opisano na zabavno – humoren način je sicer v samozaložbi (33ka) izšla že marca 2022. A je splet okoliščin nanesel, da je knjiga svojo uradno predstavitev in pot v slovenske knjižnice doživela z rahlim zamikom, v torek, 7. maja 2024, v Knjižnici Domžale, kjer pa je bila pred in po dogodku na voljo tudi za nakup.

Uvodno besedo v zanimiv literarni večer je podal moderator literarnega večera Kristjan Siard, ki je predstavil nekaj osnovnih informacij o knjigi in avtorju, nato pa je mikrofon v roke vzel Dušan Jambrošič in opisal svojo dosedanjo življenjsko zgodbo, kateri je pridodal tudi prvo knjigo z naslovom 15 m².

V Ljubljano po “osamosvojitev”

Pripovedovanje se je pričelo v letu 2015, ko se je Dušan pri svojih 30-ih letih odločil, da se osamosvoji in si poišče stanovanje v Ljubljani. Zakaj se vprašate? “Popušil” je en kup ljubezenskih zvez, poslovnih priložnosti, je samosvoj, piker in cena, ki jo je plačeval in jo, kot sam pravi, še vedno plačuje, je visoka. V “normalnih” službah bi trpel kot žival. V iskanje stanovanja se je podal navkljub temu, da imajo doma ogromno hišo, ampak ni prenesel tega, da gre v konflikti z vsemi, celo s samim sabo in to lahko privede tudi v konflikt s celim svetom.

Ko je iskal stanovanje, je naletel na različne situacije, cene najemnin, ko ne veš ali gre za tipkarsko napako ali je resnična, kletna, podstrešna stanovanja, z okni in brez, najemodajalci sprašujejo, ali imaš otroke, hišne ljubljenčke …

V juniju 2015 je delal kot varnostnik v Viva filmu za “minimalca” in imel posledično tudi omejene finančne vire. Na poti do “osamosvojitve” je spoznaval, da bo morda še slabše, kot bi bilo, če bi ostal doma. Po spletu naključij se je dobil s stanodajalcem Markom v Mercatorju v Šiški in že po videzu in rokah mu je bilo jasno, da gospod, star okrog 50 let, dela v gradbeništvu, zanimivo pa mu je bilo, da se mu je Marko odprl, kot da sta že stara znanca, obenem pa je Dušana prebral bolje kot kak psihiater.

Od stanovanja v “bajti ranjenih duš” do testenin s kečapom

Marko je bil lastnik petih petih stanovanj na Vodnikovi. Najprej je Dušanu razkazal kletno stanovanje, cena 500 EUR, nato pa še najmanjše stanovanje, garsonjero na 15m2 (tloris stanovanja je narisan na naslovnici knjige). Na televizorju je delovala zgolj polovica ekrana … in cena 300 EUR. Kopalnica? Delil si jo je s sosedo Rozi, starejšo gospo, ki je imela prezir do moškega spola. Lahko si samo predstavljamo, da predvsem zaradi deljene kopalnice ni bilo ravno zasebnosti, kot po pravilu pa je Rozi ravno takrat zasedla kopalnico, ko se je moral Dušan urediti za v službo.

V zgornjem nadstropju je bival programer Andrej, ki je očitno enako kot Dušan bežal od doma na pot osamosvojitve. Dušan je za voljo življenjskih zgodb sostanovalcev hišo oklical za “Bajto ranjenih duš“. Stiska pa po vselitvi ni pojenjala. Visoki stroški, slaba plača varnostnika ga je pripeljalo celo do tega, da je po ulici iskal tobak iz ogorkov, doma ni hodil na stranišče, ni se tuširal, ampak je to počel v službi, saj doma ni imel wc papirja, niti šampona. Ko mu je zmanjkalo denarja, je jedel testenine s kečapom, mučila ga je tesnoba, sprehajal se je po Celovški ob treh zjutraj, zaradi ponosa pa seveda ni nikomur priznal, da nima in da ne more.

Imel je fizično svobodo, ki si jo je tako močno želel, a kaj ko finančne svobode ni in ni bilo. Spoznal je Urško (bivšo fotografinjo Playboya), ki mu je predlagala, da naj piše kolumne. S spletno platformo Audiobook je podpisal avtorsko pogodbo za snemanje audio knjig, čeprav izkušenj s snemanjem ni imel, je pa imel dragocene izkušnje z vodenjem prireditev in športnih dogodkov. Nastala je Dušanova prva audio knjiga, ki je obsegala dogodke od 2009 do 2017.

Odnesla ga je objava na Facebooku

Po Vivafilmu je delal kot varnostnik v Bauhausu in nadziral stranke ob prevzemu blaga (štel tlakovce, žaklje zemlje za rože…). Nekega dne je v skladišču, kjer je delal, študentu čez nogo zapeljal viličar. Po Dušanovi navadi je zadevo konkretno dokumentiral ter ustvaril zapis na Facebooku. Prvič, odkar se je zaposlil pri novem delodajalcu, ga je na sestanek poklical šef uprave in mu dejal, da pričakuje, da bo umaknil objavo, če ne … Dušan se je temu uprl, češ da sam odloča o tem, kaj bo objavljeno na njegovem profilu in kaj ne in da objave ne misli odstraniti. Ker se ni uklonil, so ga odpustili z razlago, da škodi podjetju, sam pa doda, da ni stopil dol in da je to posledica njegovega odnosa češ “kako si drzne kapitaliste žaliti”.

Padec iz višine in streznilni trenutek

Najemodajalec Marko mu je pomagal najti novo službo – pri Robiju, slikopleskarju. Dušan je Robiju že ob prvem srečanju povedal, da se boji višine, ta pa mu je dejal, da ne vidi težav in da mu ne bo potrbeno delati na lestvi, kar pa se je seveda zgodilo. Dušan je navkljub strahu moral delati na lestvi in posledično se je zgodila nezgoda. Padel je iz lestve, si zlomil komolec na eni in zvil zapestje na drugi roki. Da je bila stvar še slabša, so mu na urgenci povedali, da nima urejenega obveznega zdravstvenega zavarovanja in takrat je napočil streznilni trenutek, ko se je zavedel, da bo treba narediti korak nazaj, požreti ponos in se vrniti domov.

Robi se je zaplezal v poslih, kupoval stroje, si sposojal denar in ko ni zmogel več, je storil samomor. Dušanu je bilo hudo iti k njegovi družini po zaslužen denar in tam je opazil hčerko s praznim pogledom v očeh. Škoda, ker mu Robi ni že prej povedal, da ima dolgove. “To je nasploh velika težava naše družbe, ker smo ljudje tiho in držimo v sebi.”

Pisanje knjige

Ko se je vrnil domov, je opravil raziskavo in se s kolegi odločil, da bo napisal knjigo, v založništvo pa so se podali brez kakršnega koli (pred)znanja. Lahko bi podpisal pogodbo z založbo, ampak ni začutil prave energije, zato so se odločili, da bodo stvar naredili po svoje, čeprav niso imeli pojma, v kaj se podajajo. Slovenija je država, kjer je odstotek ljudi, ki knjige piše večji od odstotka ljudi, ki knjige bere. Po raziskavi, ki jo je Dušan opravil med svojimi bralci na Facebooku, bi prodal najmanj 2.000 izvodov in ko je končno knjigo izdal, se prodaja ni odvila po pričakovanjih, zato je po hitrem postopku zaprl s.p. “Velika zahvala gre računovodkinji Ireni in tiskarju Dragu (ki je že v začetku dejal, da če prodajo 300 izvodov, bo to uspeh), ki je ponudil korektno ceno tiska, saj je videl da so nadebudni fantje in so mu bili všeč,” je poudaril Dušan. Sedaj je prodanih že več knjig, kot so mislili, preživeti in živeti od tega pa se na žalost še ne da. Knjiga je posneta tudi v avdio obliki, želijo pa posneti še verzijo, v kateri bi imel vsak lik svoj glas. Da bi se lahko z založništvom preživljal, bi moral vsako leto izdati najmanj dve knjigi. Pri 15m2 so vsi delali praktično brezplačno, se tudi skregali, padale so tudi hude besede. “Naj bo to inspiracija za vsakogar, da karkoli počnete, v čemer ste dobri, dajte poskusit, čeprav je težko.”

V pripravi nova knjiga

15m2 je temelj za naslednjo knjigo, Torpedo 1, ki bo opisovala zgodbo, kako se skupina mladih nadebudnih a neizkušenih fantov odloči, da bodo nekaj sami speljali do konca.

Po končani predstavitvi so sledila vprašanja prisotnih gostov

Kako je bilo pisati knjigo?

Mislil sem, da bo lahko, prevsem zaradi kilometrine, ki sem jo imel s pisanjem kolumen in prispevkov. Ustvaril sem kar tri delovne verzije 200, 120, tretja končnih 70 strani in vse tri so romale v koš za smeti – sem pač kritičen pizdun. Ko berem za sabo kolumne, vidim, da je moj sprožilec čustven impulz na določene situacije, pri knijigi pa je bilo precej drugače. Gledal sem se v ogledalo in se spraševal, kako hudiča jaz ne morem spisati knjige, če lahko v tej državi res že vsak napiše knjigo. Pokadil sem toliko cigaret, da bi lahko delal reklamo tobačni industriji. Težko je, ker pišeš roman o sebi, ne o drugih, pišeš o stvareh, katerih še sam nisi dobro in povsem predelal. Samo pisanje je trajalo eno leto, urejanje zadnje verzije pa dva meseca. Očetu, kateremu se je zdelo pisanje knjige zgolj izguba časa, saj to ni neko fizično delo, ne zamerim, niti ga ne obsojam, me pa boli, ampak sem se sprijaznil s tem. Škoda, ker ni bilo pravega feedbacka doma. Spoznaš, da si sam, ampak imel sem podporo prijateljev, bralcev … Ne trdim, da sem napisal vrhunsko knjigo, marsikaj še manjka, verjamem in upam pa, da je za bralca tekoča in berljiva.

Kateri šport ti je najljubši?

Košarka poslovno, rokomet pa na splošno.

Kje te lahko beremo?

Lahko me berete na blogu Črno bela slika v barvah in na Facebooku, kjer so po večini objave, ki jih sprožijo čustveni impulzi. Pisanje je odvisno od tega koliko me določena zadeva zrevoltira, prihaja pa na Facebooku do precejšnje cenzure. Najprej so me cenzurirali, potem blokirali za en mesec, zdaj pa mi enostavno samo zbrišejo objavo. Na blogu ni cenzure in res si želim slediti resnici, kar pa je pomembno sploh takrat, ko me oz. nas drugi prepričujejo v nekaj nasprotnega, v nekaj, v kar ne verjamemo.

Načrtujete ponatis knjige 15m2?

Ponatisa knjiga zaenkrat ni planiranega. V načrtu je, ko se bo delalo novo knjigo Torpedo einz (prvi izstrelek), da bi se delala dopolnjena objava 15m2. Je pa težko obljubljat, ker so trenutno res negotovi časi. 

So karakterji realni? Vedo, da ste jih uporabili v knjigi in ali so knjigo prebrali pred izidom?

90 % jih verjetno sploh ne ve, da je knjiga izšla. Nismo jih obvestili, ker so imena in karakteristike spremenjene, dejansko pa na to, da bi jih posebej obvestili, niti nismo pomislili.

Se kdo, ki je v stiku s tabo ustraši, da bo naslednji dan na tvojem Facebooku?

Zdravnice dvomim, da berejo moje objave, saj nisem ravno zagovornik farmacije (smeh). Nikoli se niti nisem spraševal o tem, saj so moje objave stvar impulza oz. momenta. Držim se nazaj, nikoli ne govorim o osebnih podatkih, mi pa je popolnoma vseeno ali bo dotična oseba objavo prebrala ali ne. To fazo, da moram z nekom delati v rokavicah, sem dal hvala bogu ali pa na žalost že skozi.

Se da knjigo sposoditi tudi v knjižnicah?

V knjižnicah zaenkrat še ni izvodov na voljo za izposojo, prihaja pa v domžalsko knjižnico predvidoma prihodnji teden.

Za konec se je Dušan zahvalil vsem v svojem slogu: “Zahvala vsem, ki ste prišli, ostan’te zvesti sebi, ne rab’te bit zvesti mojim Facebook zapisom, ki so kdaj čustveno neuravnovešeni.”

Dušanove kolumne na našem portalu (Marec 2021 – April 2022)

Avtor: Uroš Juračič, Foto: Uroš Juračič, Knjižnica Domžale in arhiv domžalca