Dr. Marko Žerovnik: Po trnovi poti

Vojna je nečloveška še posebej do civilnih žrtev. Poboji nedolžnih prebivalcev iz maščevalnosti je zločin. V Mengšu, pod Gobavico, so šest po krivici mučenih in ubitih odvrgli v kraško jamo ‘osvoboditelji’, trideset ustreljenih talcev pa so bili žrtve maščevanja okupatorja.

V Krajevni knjižnici Janeza Trdine v Mengšu je v petek, 24. novembra 2023, potekal pogovor, na katerem nam je dr. Marko Žerovnik opisal dogajanje, ki ga je doživel kot otrok. Opisano je v njegovi knjigi Po trnovi poti. Pogovor je vodil mag. Tomaž Štebe.

Nova knjiga geografa, kartografa, pesnika in pisatelja dr. Marka Žerovnika z naslovom Moja pot je izšla leta 2021. V Sloveniji je izšlo že več knjig, ki imajo v naslovu besede pot, resnica, spomini, obračun in že s tem nakazujejo zvrst pisanja. Tem piscem se je s knjigo Moja pot  pridružil tudi dr. Marko Žerovnik iz Komende. Deloma je to že naredil v knjigah Po trnovi poti, ki jo je predstavil v knjižnici Janeza Trdine v Mengšu včeraj, Potovanja – doživljanje sveta iz prve roke (skupaj s soprogo dr. Angelco), Opojnost gora ter Poezija cvetja in življenja I. in Poezija cvetja in življenja II.  (družno z ženo Angelco), temeljiteje pa s svojo zadnjo knjigo Moja pot, ki je nadaljevanje knjige po trnovi poti.

Velike vrednosti so Markovi živi spomini na obdobje od leta 1932 do 1941. Prav posebej zaradi tega, ker je dr. Marko Žerovnik sam doživljal ta obdobja, je v njih imel srečo, da je potegnil daljši konec, kajti nekajkrat je bil na robu življenja in smrti. Gre za tragične zgodbe, o katerih lahko le rečemo, da je dobro, da jih ni več, je pa prav, da so napisane. Tudi z območja sedanje Mengeške občine, kjer so »osvoboditelji« likvidirali naše ljudi in Neslovence.

Luč sveta je Marko Žerovnik zagledal leta 1932, to je v času največje svetovne gospodarske krize, ki je klestila življenjsko moč prebivalstva predvsem v letih 1929–1932. V zimi 1941/42 je reka Pšata dosegla najvišjo do tedaj znano gladino. Zaradi izjemnega mraza je voda pozimi globoko zmrznila, kar je ob taljenju ledu v začetku marca povzročilo velike poplave. Kore, debele do 30 in več centimetrov, so se ob hitrem taljenju ledu tako nagrmadile, zagozdile, da voda ni mogla odteči po strugi, k čemur je pripomoglo tudi hkratno deževje. Voda je začela z veliko silo teči preko višje ležečega, z divjim kostanjem raslega drevoreda, zalivala je vse naokoli, tudi nasproti stoječe hiše. Da bi poplavo vsaj nekoliko ukrotili, so se poleg gasilcev zavzeto angažirali številni vaščani. Nekateri med njimi so celo tvegali življenja. Poplavno ujmo so otroci opazovali od daleč.

Med drugo svetovno vojno so otroci pogosto hodili na Gobavico, zlasti do Sapnice, kraškega brezna, kjer so včasih uživali ob pogledu na veliko sovo z velikimi žarečimi očmi. Kot je dejal v pogovoru dr. Marko Žerovnik, je bil lep sončen dan, toda zadosti hladen, da se tanka snežna odeja ni tajala. Bilo je na svete tri kralje, v četrtek 4. 1. 1944, ko je nekaj otrok spet odšlo na hrib do Sapnice. Toda vrnili so se zelo hitro nazaj. Bili so preplašeni in vse vprek govorili, da so blizu Sapnice našli okrvavljeno rokavico. Rokavico so seveda otroci prinesli s sabo, ta okrvavljena rokavica pa je nato prišla do mengeških žandarjev, ki so hitro odšli do Sapnice. V kraško brezno se je spustil žandar, a se je zaradi močnega smradu po nekaj metrih vrnil na površje. Poslali so slugo, ki se je po osemnajstih metrih spustil do dna. Iz brezna so zatem izvlekli šest trupel, štiri skoraj gole in dve oblečeni. Žrtve so z vozom odpeljali na mengeško pokopališče, Glas, da trupla ležijo na pokopališču, se je hitro širil po Mengšu, s tem pa tudi strah, da bodo Nemci pobrali moške za talce iz bližnjih hiš. Zato so se mnogi za nekaj dni poskrili ali odšli od doma. Kdo in od kot so bile žrtve? Po Proglasu Okrožnega odbora OF za kamniško okrožje so partizani v četrtek 25. 11. 1943 likvidirali sedem ljudi ter jih zmetali v kraško jamo na Sapnici. Mirana Kvartiča iz Domžal, Alojza Plemlja iz Cerkelj, Franca Liparja iz Nasovč, Alojza Mejača iz Komende, Marjana Severja iz Domžal, Vinka Pučka iz Vira in Franca Polaka, ki je tedaj prebival v Mengšu. V dokumentu ni navedeno, kje so bili usmrčeni; iz prej opisanega spoznamo, da na Gobavici ob kraškem breznu – Sapnici, kamor so jih partizani tudi zmetali, in morda še kje, saj se število najdenih žrtev ne ujema povsem s Proglasom OF.

8. 1. 1944 je bilo megleno in mrzlo jutro. Bila je sobota, pripoveduje Marko Žerovnik: “Od doma sem se odpravil do hiralnice, ko po dvesto metrih naletim na Nemce in dva polna tovornjaka zvezanih civilistov, ki so bili bledi kot mrliči, le po očeh sem videl, da so živi. Nemci za hiralnico niso našli ustreznega prostora za streljanje talcev, zato so se napotili do cerkve, od tam pa so talce odpeljali za hrib na Zaloko, kjer so talce postrelili. Otroci smo na Pšati igrali hokej, ko smo zaslišali strel iz strojnice, potem pa smo slišali samo še posamične poke. Zagledali smo Nemce, ki so odhajali z morišča, zadnji od njih je bil oficir, ki je žrtve streljal v glavo. Ko so vsi odšli, smo otroci prišli do talcev, ki so ležali v neurejenem krogu. Bili so po večini mladi srednjih let, očetje in fantje. Kasneje smo izvedeli, da os bili večinoma iz Primorske. Eden izmed ustreljenih je imel na prsih sliko, na kateri sta bili dve kodrasti deklici, stari tri do štiri leta, ki sta ga v naročju smeje objemali. Ob pogledu na žrtve nas je tako pretreslo, da smo hitro zbežali v zavetje svojih domov. Čutili pa smo okupatorjevo zlo in sočustvovali tako z žrtvami Sapnice kot z ustreljenimi talci.”

Naslednji dan so od Nemcev izbrani moški skopali grob ob ustreljenih talcih, jih vanjo položili in jih zagrebli z zemljo. Zaradi iztečene krvi pobitih, je na mestu, kjer so ustreljeni talci ležali, bujno rasla temnozelena trava še več let. V spomin na omenjene žrtve stoji na grobu kamnito obeležje, na katerem so z imeni, datumom rojstva in krajem bivanja označene žrtve, pod njimi pa je napisana letnica ustrelitve.

Pričevanje dr. Marka Žerovnika si lahko ogledate v zgornjem videu

Avtor: Miro Pivar; Foto, video: Miro Pivar