Domžalska premiera slovenskega filma Smučarske sanje
Dokumentarec slovenske režiserke spremlja tri afganistanska dekleta, ki sanjajo, da bi postale profesionalne smučarke in se udeležile olimpijskih iger. A ko prispejo v Evropo na intenzivni trening, se začnejo njihove sanje razblinjati … Na domžalski premieri slovenskega filma Smučarske sanje, ki je v Mestnem kinu Domžale potekala v sredo, 1. februarja 2023, se je pogovoru po projekciji filma pridružila filmska ekipa. Gledalcem so se predstavili režiserka in soscenaristka Haidy Kancler – Maja Senekovič, koscenaristka Iza Strehar, producent Boštjan Virc in svetovalec za montažo Žiga Virc. Pogovor je vodil Jure Matičič, direktor Kulturnega doma Franca Bernika Domžale.
Ko so se pred leti začeli prijavljati na razpise, je bila predvidena zgodba seveda drugačna. Film s srečnim koncem in politično korektno zgodbo o uspehu, ki bi zadostil mednarodnim festivalskim željam. A ko so našli punce, se je perspektiva hitro obrnila. Poskusili so ujeti glas njihove kulture in njihov pogled na nas, kako Afganistanci dojemajo našo belsko dobrosrčnost in dobrodelnost. Smo res tako dobri, kot se vidimo sami? To srečanje dveh izrazito različnih kultur in načinov razmišljanja je bilo za vso ekipo burna izkušnja in vsekakor so tudi za filmsko kamero izkusili potovanje, ki bi si zaslužilo svoj film. Sanje afganistanskih deklet so univerzalne in se je z njimi preprosto identificirati, njihova kultura pa je veliko bolj zapletena in z drugih vidikov pogosto težko razumljiva. Film ne obsoja in ne zavzema nobene strani, ampak ponuja vpogled v čustveno nepredvidljivo potovanje smučarskih sanj.
V afganistanskem mestu Bamyan Zakia (25), Fatima (21) in Fariba (16) sanjajo o tem, da bi postale profesionalne smučarke in se udeležile olimpijskih iger. Ko jim njihova slovenska trenerka smučanja Ana sporoči, da lahko odidejo v Evropo na intenzivno usposabljanje za učiteljice smučanja, se zdi, da so še korak bližje k uresničitvi svojih sanj. Dekleta se dve leti intenzivno pripravljajo na potovanje. Ko končno prispejo v Evropo, pa se takoj soočijo z nepremostljivimi kulturnimi razlikami in strogimi standardi evropskega profesionalnega športa. Dekleta se spopadajo z razočaranjem, zato jih mikajo druge možnosti, vključno z nezakonitim pobegom v Nemčijo. Kar se začne kot priložnost slediti svojim sanjam, se spremeni v nepredvidljiv čustven tobogan z neprijetnimi posledicami. Sanje deklet so univerzalne in se je z njimi preprosto identificirati, njihova kultura pa je veliko bolj zapletena in z drugih vidikov pogosto težko razumljiva. Film ne obsoja in ne zavzema nobene strani, ampak ponuja vpogled v čustveno nepredvidljivo potovanje smučarskih sanj.
V filmu Smučarske sanje tri mlade Afganistanke v kamniti pustinji ugotavljajo, da je življenje afganistanske ženske zapor in sanjajo, da bi postale smučarske inštruktorice. Potem dobijo priložnost, da se udeležijo smučarskega kampa v Avstriji, in z napotkom »vse, kar ste o Evropi videle v filmih, je resnično«, poletijo najprej v Slovenijo, od koder so njihove smučarske trenerke. V avstrijski šoli jih zdolgočasenim dijakom razkazujejo kot čudo iz eksotične dežele, trenerka jih takoj označi za lenuhinje in njihovo nezagnanost jemlje kot osebni neuspeh, na testiranju jim dvesto kilogramski možakar pove, da so predebele oziroma presuhe, da bi v alpskem smučanju kaj dosegle, in tako se začnejo njihove sanje taliti. Ne premagujejo samo strmin, ugotovijo, ampak tudi predsodke, evropsko vzvišenost, samozaverovanost, ksenofobijo, rasizem in lažne objeme. A ko poskušajo uiti iz te zlate kletke, s tem le utrdijo stereotipe o lenih, nezanesljivih, nehvaležnih in nevrednih Drugih.
Zakaj je prebegnila v Nemčijo med usposabljanjem v Avstriji, Fatima in Fariba pa sta iz Afganistana prebegnile leta 2021, ko so to državo prevzeli Talibani. Vse tri so v kontaktu s filmsko ekipo.
Avtor: Miro Pivar; Foto, video: Miro Pivar
