Doc. dr. Luka Repanšek: Raziskovanje starih jezikov zahteva ponižnost, skrajno natančnost, pozornost, posluh in zares zelo veliko potrpežljivosti

V naši sredini imamo ljudi, ki se poklicno ali pa ljubiteljsko ukvarjajo z zelo zanimivimi stvarmi, a dokaj skritimi pred našimi očmi. Eden takšnih je dr. Luka Repanšek s Homca, ki se je že v času šolanja na Konservatoriju za glasbo in balet navdušil za raziskovanje starih jezikov, zato je dodiplomski in podiplomski študij nadaljeval v tej smeri. Luka je danes docent za indoevropsko primerjalno jezikoslovje na ljubljanski Filozofski fakulteti, večino svojega časa, tudi prostega, pa namenja raziskovanju, razmišljanju, branju, pisanju in prevajanju. Če so po eni strani njegova strast stari jeziki, je druga njegova strast klavir, za katerega rad sede, da si zbistri glavo. Prav tako se pogosto loti skladanja, najraje uglasbitve besedila v katerem od starih jezikov.

V intervjuju z doc. dr. Lukom Repanškom boste izvedeli precej zanimivega o starih jezikih, o Lukovem raziskovalnem delu, dotaknila pa sva se tudi Homca, njegovega rojstnega kraja, ki ima tudi neko svojo prepoznavno govorico.

Po končanem Konservatoriju za glasbo in balet se je Luka vpisal na Filozofsko fakulteto Univerze v Ljubljani, kjer je leta 2011 diplomiral iz primerjalnega indoevropskega jezikoslovja ter anglistike z nalogama Odrazi laringalov v keltščini ter Stara angleščina v odnosu do severnomorske germanščine. Za slednje diplomsko delo je leta 2011 prejel univerzitetno Prešernovo nagrado. V študijskem letu 2011/2012 se je kot štipendist Sklada Republike Slovenije za razvoj kadrov in štipendije izobraževal v okviru podiplomskega študija keltistike na Univerzi v Aberystwythu v Walesu, kjer je magistriral z delom Zgodovinsko oblikoslovje ujevskih osnov v keltščini. V študijskem letu 2012/2013 je vpisal doktorski študij zgodovinskega jezikoslovja na Oddelku za primerjalno in splošno jezikoslovje Filozofske fakultete. Od konca leta 2012 je bil kot mladi raziskovalec zaposlen v Etimološki in onomastični sekciji Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU. 2015 je na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani doktoriral z nalogo Keltski prežitki v slovenskem toponomastičnem fondu: prispevek k metodologiji raziskovanja. Za doktorsko delo je prejel prvo nagrado Mednarodnega združenja za indoevropsko primerjalno jezikoslovje (Indogermanische Gesellschaft) za najboljšo doktorsko disertacijo s področja indoevropskega primerjalnega jezikoslovja za leto 2015, leta 2017 pa je bilo v knjigo predelano delo odlikovano s Srebrnim znakom ZRC SAZU za najbolj odmevno monografijo s področja humanistike oz. družboslovja. Za nadpovprečno pedagoško delo je leta 2020 prejel priznanje Študentskega sveta Filozofske fakultete. Njegovo raziskovalno in študijsko delo je usmerjeno v filološki in zgodovinsko-primerjalni študij indoevropskih jezikov, s poudarkom na indo-iranskih, keltskih, germanskih in slovanskih jezikih ter evropske paleolingvistike.

Kako se spominjate svoji otroških in mladostniških dni?

Otroštvo sem pravzaprav preživel v Kamniku. Na Homec k očetovi družini smo se preselili, ko sem se vpisal na Konservatorij za glasbo in balet, da z vadbo klavirja nisem več toliko motil sosedov in da sem bil vsaj tistih nekaj kilometrov bliže Ljubljani. No, kljub temu sem že kot otrok veliko časa preživel tu na Homcu pri stari mami in atu in zame je to vedno bil kraj tišine in miru. Moja mladostniška leta do vpisa na univerzo so bila vse proste in neproste ure posvečena klavirju, tako da sem ostalega bolj malo doživel. Predvsem sem se v tem času poleg tega, kako živeti in dihati glasbo, naučil discipline, žal pa si nakopal tudi cel kup precej omejevalnih zdravstvenih težav, ker nisem poslušal domačih, da mlad človek pač ne sme in ne more vsega dneva presedeti za tipkami. Pa se je vse očitno zgodilo z namenom, saj bi sicer nikdar ne odkril tega, kar počnem sedaj.

Navdušuje vas raziskovanje starih jezikov. Temu področju ste posvetili čas svojega dodiplomskega in podiplomskega študija, na tem področju pa nadaljujete tudi poklicno kot raziskovalec in pedagog, saj ste docent za indoevropsko primerjalno jezikoslovje na ljubljanski Filozofski fakulteti. Kdo vas je navdušil za stare jezike?

Za učenje in raziskovanje starih jezikov sem se začel navduševati že na Konservatoriju. Prvič sem se takrat čisto po naključju srečal z irščino in staro angleščino ter se nemudoma zaljubil. Še danes sta mi ta jezika med najdražjimi, a takrat še nisem slutil, da bo to tudi nekaj, s čimer se bom kdaj kasneje profesionalno ukvarjal. Poleg želje, da bi postal pianist, pa se je vame dejansko že takrat – torej dokaj kmalu – naselila tudi nekakšna zamisel o tem, kako čudovito bi bilo postati profesor starih filologij.

Kako se spominjate časov študija?

Študij indoevropskega primerjalnega jezikoslovja terja veliko garanja in potrpežljivosti. Kdor temu ni celostno predan, ne zdrži, ker je preprosto prezahtevno. Meni je tu zlasti prav prišla disciplina, ki me jo je naučil študij klavirja. Velja pa seveda tudi nasprotno: kdor vztraja – in če imaš stare jezike resnično rad, potem je vloženi napor komajda opazen, saj avtomatično pomeni užitek –, se mu dokaj kmalu posreči nekaj čudovitega: neomejen dostop ne le do zgodovine, pač pa tudi do očem nevidne jezikovne prazgodovine.

Kot raziskovalec in predavatelj ste zagotovo veliko časa vpeti v delo. Kako običajno poteka vaš delovnik?

Zelo preprosto: od ponedeljka zjutraj do nedelje zvečer, od jutra do približno polnoči. Pedagoškega dela je zelo veliko tako sprotnega pri pripravi predavanj kot tistega na daljši rok v smislu priprave študijskih gradiv, učbenikov ipd.; a so študenti krasni in čeprav jih ni veliko, so tisti, ki vztrajajo, praviloma zelo nadarjeni, tako da je kljub napornemu tu veliko prijetnega in izpolnjujočega. Potem pa je še nenehno raziskovalno delo, ki so mu posvečene vse vmesne ure. To ima dva učinka: glavni je seveda izpolnitev dolžnosti, ki jo ima raziskovalec do stroke, je dotok znanstveno poštenih in relevantnih prispevkov k védenju v domačem in mednarodnem dialogu (za mojo stroko predvsem slednje, saj nas strokovnjakov za to področje doma ni prav veliko – preštejete jih lahko na prste ene roke –, za nekatera podpodročja, kot so recimo stara indologija, stara iranistika in keltologija, pa sem pravzaprav celo edini pri nas, ki se s tem profesionalno ukvarjam), drugi pa je učinek, ki ga ima redno poglabljanje v težka in pereča raziskovalna vprašanja na kvaliteto podajanega znanja študentom.

Katere so glavne veje starih jezikov, iz katerih izhajajo sodobni jeziki?

Če mislite na indoevropsko družino jezikov, so to

1. indo-iranska veja, kamor sodijo vsi sodobni iranski in indijski jeziki (vključno z romskimi),
2. grščina,
3. italska veja (v sklopu katere se je razvila latinščina, ki še danes živi v obliki posameznih romanskih jezikov),
4. keltska veja (zlasti v starejši in mlajši železni dobi izjemno razširjena po Evropi, danes pa žal komaj da še živa – vsi sodobni keltski jeziki, ki se danes še govorijo, so namreč ogroženi, večji del pa jih je izumrl že pred 5. stoletjem n. št.),
5. germanska veja (še vedno močna, saj je od nekdanjih večjih germanskih jezikov do danes izumrla samo gotščina, ki je nekdanji vzhodnogermanski jezik),
6. balto-slovanska veja, kamor sodita oba baltska jezika, litovščina in latvijščina (pruščina pa je žal že izumrla), in vsi sodobni slovanski jeziki,
7. armenščina in
8. albanščina, ki tvorita vsaka svojo vejo.

Med starimi indoevropskimi jeziki je treba omeniti še dve veji, ki pa sta v celoti izumrli. To sta

1. anatolska veja (s hetitščino kot njenim najpomembnejšim predstavnikom in tudi najstarejšim indoevropskim jezikom, ki nam je doslej izpričan; najstarejša besedila namreč segajo v 17. stoletje pr. n. št.), ki je izumrla že v prvem tisočletju pr. n. št., in pa
2. toharščina (najbolj vzhodna veja indoevropskih jezikov), ki je izumrla nekje do 10. st. n. št..

Ob tem se je nekdaj govorila še kopica fragmentarno izpričanih (nekaterih celo le v sklopu osebno- in zemljepisnoimenskega gradiva) indoevropskih jezikov. Taki so (vsaj) frigijščina, mesapščina, tračanščina, panonščina, ilirščina, stara makedonščina in lusitanščina, ki pa danes nimajo neposrednih potomcev.

Indoevropski jeziki so med najbolj razširjenimi jezikovnimi družinami na svetu, saj segajo od Evrope do Indije. Med indoevropske jezike spada tudi slovenski jezik ter številni drugi evropski jeziki. Nekateri jeziki v Evropi izhajajo tudi iz drugih jezikovnih družin, med njimi je recimo sosednja madžarščina, saj ta jezik spada v ugro-finsko vejo uralske jezikovne družine. Čemu takšna razširjenost indoevropskih jezikov in kako to, da so se kljub temu v manjšini med njimi ohranili tudi določeni jeziki, ki niso indoevropskega izvora? Kaj je vplivalo na to?

Dejansko se je od nekdanjih neindoevropskih jezikov ohranila le baskovščina, ostali neindoevropski jeziki, s katerimi sobivajo evropski indoevropski jeziki, so na ta prostor prišli kasneje: finščina, daljna sorodnica madžarščine, v Evropo pride nekako vzporedno z indoevropščino oz. malo pozneje, madžarščina pa v Panonsko nižino šele konec 9. stoletja n. št. Mnogi drugi avtohtoni in neavtohtoni neindoevropski jeziki, ki jih je nekaj sorazmerno dolgo sobivalo z indoevropskimi, pa so izumrli. Nekatere od njih poznamo in ohranjena so nam celo besedila ali vsaj imensko gradivo, za mnogimi pa se je izgubila vsaka sled. Posamezne od teh sicer lahko vsaj slutimo in v okrnjeni meri tudi raziskujemo kot jezikovno podplast, ki jo je preplastila indoevropščina. Vanjo prosevajo preko posameznih redkih besed za stvari, ki jih Indoevropejci niso poznali in so si izraze zanje izposodili od staroselcev. Indoevropejci so namreč po svojem prihodu v Evropo izpodrinili vélike evropske civilizacije iz 5. in 4. tisočletja pr. n. št.; uspešni so bili zaradi drugačnega načina življenja, saj so bili za razliko od stacionarnih staroselcev, ki so se ukvarjali predvsem s poljedelstvom, polnomadi z udomačenim konjem in z vozovi, ki so jim omogočali hitro geografsko širitev. Kar se torej tiče uspešnosti neke jezikovne družine pri širjenju na nova ozemlja, jezikoslovje pravzaprav ne ponuja odgovorov. Bistvene odgovore na ta vprašanja lahko poda le arheologija. Enako je z razlogi za ohranitev nekega jezikovnega otoka, kakršen je baskovski: to nikakor ni odvisno od jezikovnih, pač pa zunajjezikovnih dejavnikov, geografskih (tu veliko vlogo igra zlasti geografska izoliranost), zgodovinskih in političnih.

Kaj vas je pritegnilo k poglobljenemu študiju indoevropskega primerjalnega jezikoslovja?

Soočenje z besedilno zapuščino starih jezikov je človeku, ki je občutljiv za duhovno in s tem kulturno zgodovino, ki se zgošča v njegovem tu in sedaj, naravna in njegovi bitnosti nujna gesta. Pisni in ustni viri so razen arheologije vse, kar nas pravzaprav uči o zgodovini v vseh vidikih človekovega bivanja na tem svetu. Biti opremljen s suverenim znanjem za dostop do vse te zakladnice védenja je poseben privilegij. Poleg tega pa je tu še teoretični del raziskovanja o razvijanju posameznih jezikov in s tem povezana možnost prodiranja v globino v čas pred besedili, ki jih imamo na voljo, tj. v čas rekonstruiranih predstopenj jezikov, kot jih sicer poznamo iz besedil. Primerjalno jezikoslovje namreč odkriva in ve, kakšen je bil dotični jezik na katerikoli razvojni stopnji do približno šest tisoč let v preteklost. Ta spoznanja so sila važna, saj nam odkrivajo bistveno inherentno lastnost oz. danost vsakega naravnega človeškega jezika in natančne zakonitosti, po katerih se ta lastnost ravna – tu mislim na njegovo nenehno spreminjanje v času in prostoru. Poleg tega pa nam taka spoznanja omogočajo etimološke raziskave, torej ugotavljanje prvotne oblike in pomena ter nadaljnjega življenja posameznih besed nekega jezika. Vse to je navsezadnje važno tudi za filološko delo z besedili. Če pomena neke besede ne poznamo, ker se, recimo, le enkrat ali pa premalokrat pojavi, se mu je mogoče učinkovito približati le etimološko.

Pri vašem raziskovanju se srečujete s starimi besedili. Mi lahko zaupate, na podlagi česa se odločate, katerega besedila se boste lotili prevajati in kaj vse obsega vaše raziskovanje določenega besedila?

Delo s starimi besedili je pri meni treh vrst. Prvo je skorajda strogo filološko, ko se torej preprosto lotim prevajanja še neprevedenih literarnih spomenikov v slovenščino ali kak drug sodobni jezik (sam večinoma prevajam iz stare indijščine in tu poskušam nadaljevati imenitno tradicijo, ki sta jo začela Karol Glaser in Vlasta Pacheiner Klander, najpomembnejša prevajalka iz sanskrta v slovenščino, ter iz starih iranskih jezikov, avestijščine in stare perzijščine). V slovenščino imamo dejansko še zelo malo prevedenega, zato je tu dela še ogromno. Drug pristop k delu s starimi teksti pa je treba ubrati, ko gre za novoodkrita besedila, zlasti če so v slabše ali fragmentarno izpričanih jezikih. Tu je potrebno mnogo več strogo znanstvenega, tj. etimološkega dela, teoretičnih predvidevanj in preizkusov, notranjih in zunanjih primerjav ipd., da se počasi dokoplje do sporočila in njegove strukture. Tretja vrsta obravnave pa je potrebna pri delu z imenskim gradivom, ki posega na področje etimološkega imenoslovja. Tu mislim predvsem na svoje delo z nelatinskimi osebnimi imeni, izpričanimi na rimskih nagrobnikih vzhodnoalpskega, panonskega in balkanskega prostora ter z antičnimi zemljepisnimi imeni teh območij, ki nam vsa odkrivajo čisto drugo jezikovno situacijo za čas med 2. st. pr. n. št. (in posledično tudi stoletja pred tem) ter 3. st. n. št., kot bi jo sicer lahko slutili, če bi teh virov ne bilo. O tovrstnih, skrajno fragmentarno izpričanih jezikih namreč nimamo nobenih drugih podatkov kot uborno, a še kako dragoceno imenje.

Vaš oddelek na fakulteti premore bogato indoevropeistično knjižnico z indološko zbirko z nekaj tisoč knjigami, ki pokrivajo vsa obdobja in področja študija stare indijščine (gre za eno najbogatejših tovrstnih knjižnic v Evropi). Predvidevam, da do raznih starih besedil prihajate tudi s pomočjo določenih znanstvenih ustanov ali drugih virov. Kako poteka pot do določenega besedila, ki bi ga radi raziskovali?

Če govoriva o novoodkritih besedilih, ki so najdena kje v tujini, te k pomoči k interpretaciji praviloma pozovejo kolegi specialisti. Če se kaj novega najde doma, pa me kolegi arheologi o tem takoj obvestijo in mi predajo material. To velja zlasti za imensko gradivo, ki se ga še največ odkrije. Kar pa se tiče že dobro in dolgo poznanih tekstov, pa je tako, da znajo biti mnogi precej hermetični in zagonetni ter jih je treba vedno znova preizpraševati, se jih na vsake toliko časa lotiti z novimi očmi, saj se s časom povečuje tudi znanje. V stroki vemo, katera besedila to so, tako da je treba le zbrati pogum in jih vzeti s police.

Pri raziskovanju starih jezikov raziskujete tudi njihove slovnice. Kakšna je slovnica starih besedil, nastalih v indoevropskih jezikih, v primerjavi s slovnico sodobnih indoevropskih jezikov?

No, na globinski ravni nič drugačna. Jezik mora biti namreč na vsaki razvojni stopnji sposoben izraza vsake pomenske nianse, tako da so vsa sredstva v ta namen vedno prisotna. Spreminja se le njihova površinska podoba in pa seveda kompleksnost. Stari jeziki so praviloma slovnično precej bolj zapleteni od sodobnih, preprosto zato, ker so starejši. S časom se površinska slovnična zgradba jezikov praviloma poenostavlja, dokler ne doseže neke kritične točke. Tako nekako kot raztezanje vesolja po velikem poku. To je, kot vemo, še vedno v teku, kot je v teku še vedno beg (na časovni osi) posameznih indoevropskih jezikov od njihovega kompleksnega začetka v indoevropskem prajeziku. Stari jeziki zato tudi terjajo mnogo več vložka, preden jih človek suvereno obvlada. So pa tudi tu razlike. Slovnice nekaterih starih indoevropskih jezikov so tako zahtevne, da so komajda naučljive. Taka je na primer stara irščina, ki z vsemi svojimi neštetimi zapletenostmi, dvoumnostmi in oblikovnimi netransparentnostmi upravičeno velja za enega najtežjih starih indoevropskih jezikov.

Kakšne besedilne vrste najpogosteje zaobsegajo stara besedila?

Najpogosteje gre za literarna dela, tako v vezani kot nevezani besedi, čeprav je praviloma vezana beseda pogostejša, starejša kot neka literarna tradicija je. Najstarejša besedila najpomembnejših indoevropskih jezikov so skoraj vsa himnične pesnitve, če ne gre za administrativna ali pravna besedila. Vendar ni vedno tako. V okviru anatolskih besedil taka literarna tradicija zaenkrat še ni bila jasno zaznana, prav tako velja recimo za staroperzijsko. A to, kakšne vrste je večina besedil neke tradicije, je mnogokrat odvisno tudi od kulturnega stika, torej od prostora, na katerem se je neki jezik govoril, ali pa od funkcije, ki jo je jezik opravljal. V primeru stare perzijščine, recimo, gre za materni jezik dinastije Ahemenidov, ki se je govoril le na majhnem delu perzijskega cesarstva, ki ni služil niti za uradovanje in upravljanje cesarstva, pač pa je imel ceremonialni status nekakšnega nominalno uradnega jezika, ki pa se, večinoma pospremljen vsaj še z elamskim in babilonskim prevodom, pojavlja skorajda izključno na monumentalnih napisih na skalah, stebrih in drugih kamnitih površinah, s katerimi so posamezni vladarji razglašali svoje podvige in osmišljali svojo premoč. Ta besedila so zato zanimiva prej kot neposreden zgodovinski vir kot pa zaradi kake izrazite literarne vrednosti. Čisto druga zgodba pa je npr. s staroiransko in staroindijsko himniko. Zlasti slednja tvori enega izmed najimenitnejših in najpomembnejših literarnih spomenikov človeštva nasploh.

Prevajanje starih besedil zagotovo prinaša tudi izzive. V intervjuju, ki ste ga imeli pred časom za Sobotno prilogo Dela, ste omenili, da lahko recimo posamezna rgvedska himna terja tedne poglobljenega študija, preden se pokaže v vsej svoji kompleksni veličini, zahtevnejše himne več mesecev, včasih celo več generacij in kopico bolj ali manj posrečenih poizkusov, da bi se jim približali. Lahko poveste nekaj o tem?

Stvar je v konkretnem primeru taka, da se je v zadnjem času izkazalo, da kljub že dvestoletni tradiciji, ki jo indoevropsko primerjalno jezikoslovje goji v kontekstu indologije, in ravno tako dolgi tradiciji, ki se v okviru slednje posveča študiju 1028 himen, ki so zbrane v zbirko, imenovano Rgveda (nastala je med 15. in 12. st. pr. n. št.), vsaj enega vidika teh besedil doslej še nismo sistematično prepoznavali. Gre za zelo sofisticirano rabo pesniških figur, ki so za tako staro besedilo pravzaprav mnogokrat presenetljive. Terjajo pa ogromno znanja in predvsem zelo potrpežljivega filološkega dela, da jih človek odkrije. Signali so sicer tam že od nekdaj, in to v obliki odstopanj od pričakovane norme (najsi bo v slovnici ali pa na ravni verzne strukture), le da se jih šele učimo prepoznavati kot tisto, kar zares so, torej ne napake, ampak namenski odkloni.

Ste se že tudi vi srečali s kakšnim starim besedilom, kateremu se niste uspeli približati?

Ja, seveda. To se rado zgodi zlasti z novoodkritimi teksti takšnih starih jezikov, ki so izpričani le zelo fragmentarno. Pred kratkim sem se z dvema kolegoma, ki sta oba keltologa, lotil interpretacije dveh novoodkritih besedil v stari britanski keltščini (predhodnici sodobne valižanščine, bretonščine in kornijščine). Popolnoma neznana in prvikrat izpričana je praktično vsaka beseda, poleg tega pa gre za napis v zelo malomarni latinski kurzivi na svinčeni ploščici, kar poleg vsega močno otežuje branje in zmanjšuje njegovo zanesljivost. A se počasi, zelo počasi prebijamo skozi, z neskončnimi diskusijami o vsakem najmanjšem elementu. Dolgo bo še utegnilo trajati, preden se izkristalizira pomen celote. Je pa včasih tako tudi s katerimi od besedil, ki so nam že dolgo poznana. Lahko zato, ker so zelo poškodovana in je treba vsebino vseh številnih manjkajočih mest nekako predvidevati oz. rekonstruirati, če se želi razumeti celota. A je to včasih preprosto nemogoče, če je uničenega preveč, kakšnih besedilnih vzporednic pa ni, da bi si lahko pomagali pri rekonstrukciji umanjkanega. Staroavestijske himne so druga vrsta križa. Ta besedila sicer niso poškodovana, so pa po vsebini mestoma tako mistična in hermetična, da nekaterih himen še po več kot stotih letih posvečenega filološkega in etimološkega dela ne razumemo v celoti oz. problematična mesta vsak razume po svoje (razlike v interpretaciji pa so praviloma velike).

Je to potem za vas še dodaten izziv za naprej?

Vsekakor. Vdati se človek ne sme nikdar, le siliti se ne sme nikoli k rešitvi. Tako delo zahteva ponižnost, skrajno natančnost, pozornost, posluh in zares zelo veliko potrpežljivosti. Mnogokrat mora kaka stvar večkrat odležati pred ponovnim poskusom analize. Zgodilo se mi je že, da sem kakšno rešitev tudi sanjal, ko je zavestni del mojih misli ni videl.

V intervjuju za Sobotno prilogo Dela ste omenili, da vam je najbolj pri srcu dialoška himna X.95, ki je ena izmed najprvovrstnejših literarnih mojstrovin Rgvede. Nam lahko zaupate, kaj vas je pri tej himni najbolj pritegnilo?

Rgveda ima več t. i. dialoških himen, torej himen, ki so zasnovane kot pogovor med dvema protagonistoma in so vsebinsko praviloma precej drugačne od večine te v osnovi religiozne poezije. 95. himna desete knjige pa izstopa celo med temi, saj je prava tragedija v malem. Pripoveduje o razhodu med nimfo Urváši in kraljem Pururávasom, pri čemer razloga za njen odhod ne izvemo (in se ga pravzaprav da le slutiti), a ga dejansko ne razume niti Pururávas, ki od samega obupa pred pretečo izgubo ljubezni svojega življenja zapade v blodnje in obupane klice k smrti. Poslušalec/bralec tako avtomatično doživlja enake muke kot on sam, vrženi pa smo obenem kar v samo sredino dogajanja. Prav nobene predpriprave. Da je vse skupaj še bolj dramatično, se zgodba dogaja v času monsunske nevihte, pesem pa je polna presenetljivih pesniških figur, ki so velik interpretacijski izziv. Pravzaprav tako velik, da himna niti v okviru indijske tradicije same že zgolj nekaj stoletij po njenem nastanku mestoma ni bila več pravilno razumljena.

Ali mi lahko zaupate, kaj vam predstavlja največji izziv, s katerim bi se radi kot raziskovalec radi soočili?

To, kar mi je dano početi, je že kar največji možni izziv. Vsakodnevno se ubadam z neskončnimi filološkimi problemi in s številnimi teoretičnimi jezikoslovnimi zagatami, ki segajo na področje zgodovine jezika. Obojega mrgoli in vsak tak problem je enako pomemben, saj njegova rešitev pomeni en korak dlje k odkrivanju preteklosti.

Slovenski jezik je eden najmanjših južnoslovanskih jezikov glede na geografsko razširjenost in število govorcev, a ima največ narečij oz. dialektov, tj. okoli 50, ki jih družimo v 7 narečnih skupin. Lahko poveste nekaj o tem?

Na to, da je jezikovno stanje tako, kakršno je, je vplivalo več dejavnikov, ki pa so po večini zunajjezikovni. Prvi je naselitev slovenskega jezikovnega prostora iz dveh smeri in v rahlem časovnem zamiku. Na prvem naselitvenem valu (ok. 550 n. št.) s severovzhoda (do Pohorja, Karavank, Julijskih Alp in Krasa) je pozneje nastala severozahodna slovenščina, na nekoliko poznejšem drugem valu (ob Savi in njenih pritokih) pa jugovzhodna slovenščina. Pestra zemljepisna členjenost in nanjo naslonjena upravna razdelitev (posvetna in cerkvena), tj. zlasti sistem prafar in zemljiških gospostev ter kasnejše oblikovanje zgodovinskih dežel so močno vplivali na gibanje ljudi, saj so se ti večinoma praviloma gibali znotraj tovrstnih enot, v okviru takih razdrobljenih območij pa se je v sorazmerni neodvisnosti razvijal tudi jezik, v katerem so ljudje med seboj komunicirali. Zaradi tega začnejo kmalu nastajati posamezne narečne ploskve, ki se nato pričnejo drobiti na narečja, ta pa na krajevne govore.

Znotraj narečij so tudi različni krajevni govori oz. različice govorov. Tudi Homec z okolico ima neko prepoznavno krajevno različico govora. Ste se kdaj poglobili v to različico in če morda veste, kaj je tisto, kar je vplivalo, da Homčani uporabljamo prav takšno prepoznavno različico govora?

Govor Homca sodi v gorenjsko narečje gorenjske narečne skupine, v katero se uvrščata še vzhodnogorenjsko podnarečje in selško narečje. Natančneje spada med govore t. i. osrednje gorenjščine, ki se jo govori približno v trikotniku Kranj–Kamnik–Ljubljana. Izraziti govori so bolj značilni za zgornjo gorenjščino (npr. kroparski, blejski, bohinjski, jezerski), medtem ko je razlike med posameznimi govori osrednje gorenjščine mogoče ujeti le v natančnih opisih njihovih elementov.

Že večkrat sem rekel, da bi bilo dobro na Homcu zbrati stara hišna imena (moj oče jih še kar dosti pozna), preden se jih pozabi. Ta so izjemno dragocena za raziskovanje narečnih posebnosti in še del naše polpretekle dediščine so!

Kako pa vi sicer vidite Homec in ljudi, ki živijo tu?

Večkrat pravim, da ne bi želel živeti nikjer drugje, pa če mi ponudite katerikoli (k)raj na zemlji. In to zelo resno mislim. Kako lepo te pozdravi že od daleč naš hrib – holmec, ki sameva sredi neskončnih polj in obljublja mir in zavetje, zame zlasti pred norostjo, ki je Ljubljana. Tu najdem tišino za ustvarjanje, razmišljanje, raziskovanje in pisanje. Ljudi sicer ne poznam prav veliko, glede na to, da nisem rasel tu, vendar so moji sorodniki zlati ljudje, prav tako tisti, ki jih poznam preko očeta, ki je tu preživel svojo mladost in prijateljev ali znancev svoje stare mame. Zelo lepo pa se razumemo tudi s tistimi sosedi, ki so se na Homec pred nekaj leti priselili od kod drugod. Tu se, se mi zdi, vsi nekako umirijo in prvič po dolgem času zajamejo sapo.

Kako je pa s prostim časom? Za kaj ga najraje porabite?

Življenje poklicnega jezikoslovca je tako, da svojega dela pravzaprav skorajda nikdar ne odloži, kar pomeni, da tudi sam skoraj ves prosti čas porabim za raziskovanje, razmišljanje, branje, pisanje in prevajanje. Te stvari so sicer tako zanimive, privlačne in izpolnjujoče, da te kar ne izpustijo iz krempljev. A si je včasih vendarle treba zbistriti glavo in takrat najraje sedem za kako uro za klavir, ki mu še vedno pripada polovica mojega srca. Tudi komponiram rad, najraje za zbor. Potem so tu tudi redni sprehodi po Homcu in okolici, ki so večni vir oddiha in navdiha.

Ukvarjate se z raziskovanjem starih jezikov in pa tudi z glasbo. Se pravi, da sta glasba in jezik povezana?

Vedno sem bil mnenja, da sta glasba in jezik tesno povezana, saj tisti, ki mu je dan glasbeni posluh, praviloma ne more biti brez tenkočutnega posluha za jezikovno tvarino. In to se mi vedno znova potrjuje. Tudi ko skladam, se najraje lotim uglasbitve besedila v kakem starem jeziku. Pa ne mislim le latinščine, ki je seveda tista očitna izbira za tako početje. Ravno pred kratkim sem za zbor končal Očenaš v gotščini, zelo arhaičnem in že davno izumrlem germanskem jeziku (besedila so nastajala med 4. in 6. st. n. št.), ki ga poznamo praktično le iz Wulfilovega prevoda Svetega pisma. Poskušal sem tudi že nagovoriti svojo prijateljico Uršulo Jašovec, ki je nadvse odlična in perspektivna mlada skladateljica, da bi na kak sanskrtski (tj. staroindijski) libreto napisala malo opero ali kak samospev. Morda se kdaj res lotiva takega projekta. Kakorkoli že, brez glasbe ne gre. Vsaj v mojem življenju ne. In to niti en dan!

Vaše sporočilo bralcem ob novem letu?

Predvsem jim želim imunosti pred vsemi čedalje bolj nespodbudnimi simptomi, ki se razraščajo v današnji družbi, ki želi, da bi se živelo le tu in sedaj. A človek, ki izgubi občutljivost do preteklega, ki je brez korenin in odtujen, slej ko prej le še životari iz enega sedanjega trenutka v naslednjega. Želim jim kritičnosti pri razmišljanju, srčnosti pri odločanju in poštenosti do sebe in drugih ter v enaki meri poštenosti do svojega dela in vselej kritično zazrtega spoštovanja do dela soljudi.

Avtor: Miha Ulčar; Foto: Arhiv Luke Repanška