Dediščina kot izziv

Srečanje pod slamniki - Saša Roškar

Obnavljanje kulturne dediščine marsikoga navdaja s strahom, da bo to podražilo ves projekt, investitor pa ne bo mogel izvesti del s svojim pogledom na izgled obnovljenega. Zaradi zagotavljanja kakovostnega obnavljanja kulturne dediščine, morajo biti projekti varovanja kulturne dediščine skladni s kulturnovarstvenimi pogoji Zavoda za varstvo kulturne dediščine in imeti veljavno kulturnovarstveno soglasje. Služba za kulturno dediščino, ZVKDS na podlagi javnega pooblastila izdaja kulturnovarstvene pogoje in soglasja za posege v nepremično dediščino ter Ministrstvu za kulturo posreduje gradiva za smernice in mnenja, ki jih ministrstvo izdaja v postopkih priprave prostorskih planov.

V Slamnikarskem muzeju v Domžalah je v ponedeljek, 11. oktobra 2021, potekalo Srečanje pod slamniki, na katerem je Cveta Zalokar, direktorica Kulturnega doma Franca Bernika gostila Sašo Roškar, univ. dipl. etnologinjo in kulturno antropologinjo, konservatorsko svetovalko, zaposleno na OE Zavoda za varstvo kulturne dediščine v Kranju. V pogovoru sta se sogovornici dotaknili obnavljanja kulturne dediščine, na primeru dobre prakse na Šenkovi domačiji na Jezerskem; o dilemah in težavah … O tem, kako lahko pri obnavljanju kulturne dediščine sodelujejo stroka in lastniki, pa tudi o Kofutnikovi domačiji v Srednjih Jaršah in njeni usodi.

Na začetku je pogovor, ki je bil podkrepljen s slikovnim prikazom ohranjene kulturne dediščine na projekcijskem platnu, nanesel na sodelovanje med lastnikom objekta kulturnega značaja ter Zavodom za varstvo kulturne dediščine. Kaj lahko lastnik stori, ali lahko objekt kulturne vrednosti obnavlja po svojih zamislih, ali mora objekt obnoviti tako, da se ne spremeni? Na ta vprašanja je gostja pogovora Saša Roškar podala veliko podatkov in izkušenj, ki so jih med zavodom in lastniki kulturne dediščine v preteklem času pridobili. Pogovor je nanesel na Šenkovo domačijo na Jezerskem, 500 let staro hišo, ki so jo z lastniki uspešno rešili pred popolnim propadom, sedaj pa lastnikom služi kot enkratna kulturna dediščina, ki sprejema turiste in tudi goste, ki si želijo tam prenočiti in si ogledati ta zgornje Jezerski biser arhitekturne dediščine. Nekdaj je zavod imel več denarja in so si lahko privoščili tudi kakšen objekt vzeti v najem za dvajset in več let, ga obnovili in upravljati z nji, sedaj pa je denarja komaj za sproti, Ministrstvo za kulturo pa je do sedaj dajala za obnovo objektov kulturne dediščine največ do enega in pol milijona evrov na leto. Sedanja vlada je sicer povečala denarna sredstva na šest milijonov, razpisi so že zunaj, ampak kot je dejala gostja pogovornega večera, je tudi lastnikov objektov kulturnega značaja veliko. Ker se morajo sredstva razdeliti na celotno slovensko krajino, pride na posameznega upravljavca kulturne dediščine zelo malo denarja. Ostalo pa morajo obnavljati s svojimi stroški.

Sogovornici sta se dotaknili tudi domžalske znamenite Kofutnikove domačije, ki je bila zadnje čase pod upravljanjem Kulturnega doma Franca Bernika Domžale. Kot je dejala Cveta Zalokar, se jim zgodba s Kofutnikovo domačijo ni posrečila in je tako žalosten primer našega področja. Domačijo so jo sicer ohranili in jo še naprej ohranjajo ter služi svojemu namenu. Potencial Kofutnikove domačije je bil izredno velik. Sedaj pa se počasi zamujajo tista leta, ko bi se dalo kaj narediti, zato so sedaj začeli postopek za rušitev tega objekta kulturne dediščine, ker je že močno nevaren zaradi možnosti samoporušitve. Projekt, ki so ga hoteli izpeljati, ni dobil podpore občinskih struktur, zato se je zgodba s tem končala. Saša Roškar, ki je bila tudi vpeta v raziskovanje Kofutnikove domačije, je dejala, da je res škoda za ta objekt, saj je takih objektov, ki so pol zidani in pol leseni v državi samo še pet. S tem pa izgubljamo veliki del kulturne dediščine. Podala je tudi nekaj zamisli, ki so jih imeli s tem objektom, saj je tudi zgodba lastnikov te domačije nadvse ganljiva; od nezmožnosti imeti svojih otrok, do posvojitve v Trstu, do rejništva, do lastništva domačije posvojenca … Res lepe zgodbe bi se lahko spletle s to domačijo.

Zanimiv pogovor o ohranjanju kulturne dediščine si lahko ogledate v zgornjem videu.

Saša Roškar (1974) iz Domžal, živi v Ljubljani, partnerica in mama treh sinov. Univerzitetna diplomirana etnologinja in kulturna antropologinja (2001). Članica Planinskega društva Domžale (1982) in vodnica Planinske zveze Slovenije (1993). Kot konservatorka – konservatorska svetovalka je zaposlena na Zavodu za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območna enota Kranj, kjer se med drugim ukvarja tudi z območjem Triglavskega narodnega parka. Med letoma 1986 in 2002 je aktivno sodelovala pri delu mladinskega odseka Planinskega društva Domžale ter pri izdajanju odsekove knjižice Gremo skupaj v hribe!. Avtorica več znanstvenih, strokovnih in poljudnih člankov ter knjig: Mesto Domžale: sprehod skozi prostor in čas (2006, 2013, 2019), Zgodba o slamnikih na Domžalskem (2009) in Sprehod med tovarnami slamnikov v Domžalah (2015). Članica Slovenskega etnološkega društva in Slovenskega konservatorskega društva. Prejela je bronasti častni znak Planinske zveze Slovenije (1998) in bronasto priznanje Športne zveze Domžale za aktivno delo v športu (2002).

Avtor: Miro Pivar; Foto, video: Miro Pivar

Komentarji uporabnikov
Tagi