»S to knjigo sem želel opozoriti na nekaj podobnega. Namreč, bolj ko se pri nas razvija demokracija, več je kritikov psihiatrije. Menijo, da je represivna, nedosledna in da ne spoštuje človekovih pravic ipd. Ko človek izgubi tla pod nogami, si ne more pomagati sam. Stroka pač! In taka, kakršna je, tako jo imamo. Bolj cenjena in spoštovana v svetu kot doma. In to že ves čas! Temelji so bili postavljeni že pred več kot stopetdesetimi leti. Vsekakor gre pri nizanju mojih prvih, nedolžnih otroških spominov za razbijanje demonizacije psihiatrije kot stroke in kot prostora, v katerem se nahajajo ljudje. Poznam veliko ljudi, ki so živeli v blokih, barakah, družinskih hišah, a med »norci« smo živeli le redki Studenčani. Obdani z zidom, da zunanji svet ni mogel do nas. Prepričan sem, da je moj oče, ko je svojo družino umestil v psihiatrično bolnišnico, imel v mislih nek specifičen socialni eksperiment, a žal o tem nisva nikoli govorila, niti ni sam o tem ničesar napisal. Že samo dejstvo, da smo otroci, ki smo živeli v dokaj nespecifičnem in po mnenju mnogih shizofrenem okolju, zrasli v odgovorne osebe, ki na psihiatrične bolnike gledajo kot na vse druge ljudi z enakimi merili, pove dovolj,« je ob predstavitvi svoje druge knjige »Tam dola, za zidom« dejal Črt Kanoni.
V Knjižnici Domžale se je z veseljem začela nova sezona srečanj bralnih klubov. Knjižnica Domžale je sezono začela 18. septembra 2024, ko so se člani bralnih klubov ter ostali obiskovalci pridružili pogovoru z gostom Črtom Kanonijem, ki ga je vodila Eva Hočevar. Dogodek je bil namenjen tako udeležencem bralnih klubov kot tudi širši javnosti. Pogovoru se je pridružila tudi direktorica Knjižnice Domžale, mag. Barbara Zupanc Oberwalder.
Črt Kanoni, dolgoletni radijski in televizijski novinar ter avtor biografije »Moj oče, psihiater Kanoni«, se v novi knjigi »Tam dola, za zidom« vse pogosteje vrača v otroštvo. Kraj njegovega otroštva pa je bil še posebej zanimiv – Studenec! To ime ima v ušesih mnogih strašljiv prizvok, saj je tam nekoč domovala psihiatrična bolnišnica Studenec (danes Psihiatrična klinika Ljubljana).
V spominu Črta Kanonija, ki je kot otrok psihiatra živel v nevsakdanjem okolju bolnišnice, spoznal in se družil z mnogimi pacienti, je bilo na Studencu kot v pravljici. Spomini na prve izkušnje in preizkušnje so tako živi, kot bi se vse zgodilo včeraj. Če se danes z zaprtimi očmi vrne v čas izpred petdesetih let in prestopi nekdanjo glavno vratarnico ob studenški vili, se pred njim izrišejo jezerce z ribami in lokvanji, brezov drevored in ribnik s čolnarno. Čudovito prizorišče za otroške igre in druženja! Spomini na prve izkušnje in preizkušnje so tako živi, kot bi se vse zgodilo včeraj.
»Zame, torej za nas, je bilo povsem vsakdanje in normalno, da smo živeli tam, kjer smo. Drugačnega doma nismo poznali. Kadar nisem imel družbe vrstnikov, so bili bolniki, ki so se prosto sprehajali po notranjosti bolnišnice, več kot dobrodošli za »kozoklamf« ali pa za krajo zemlje. S kritično distanco do otroštva lahko mirno trdim, da je bilo precej več nevarnosti zunaj psihiatrične ustanove kot znotraj. V bolnišnici smo bili v škatlici, v njej pa je bila vata! Zunaj nje, pozneje, ko sem postal šolar, pa je bil svet, kakršnega smo poznali, obrnjen na glavo,« je ob koncu dejal avtor Črt Kanoni in namignil na nadaljevanje knjige, kjer bo več športnih, pubertetniških, ljubezenskih in drugih zgodb ter nezgod.
Se že veselimo nove knjige.
Avtor: Miro Pivar; Foto, video: Miro Pivar
