Čisto blizu – Andraž Rožman: “Titov sin”

Tri leta po izidu reportažnega romana Trije spomini, kjer Andraž Rožman opisuje zgodbe beguncev z Bližnjega vzhoda, je pred nami roman Titov sin. Gre za zgodbo o dveh protagonistih, ki se podata na pot iskanja odgovorov o preteklosti svojih očetov. Roman je ostra kritika splošnega in aktualnega razumevanja normalnosti in norosti, stigmatizacije drugačnih in zagovor strpnosti ter čim prejšnje dezinstitualizacije na področju duševnega zdravja.

V Knjižnici Domžale je v ponedeljek, 7. novembra 2022, potekal dogodek Srečanje z ustvarjalci. Tokrat se je predstavil Andraž Rožman, ki v svojem drugem romanu »Titov sin« išče prostor dialoga med razumskim in nerazumskim. Pogovor z avtorjem je vodila Cveta Zalokar.

V knjigi se odvija zanimiva zgodba. Klemen je pisec oglasov in bivši novinar, razočaran nad svetom, v katerem vladata denar in licemerstvo. Frenk je občasni brezdomec, ki se je že večkrat znašel v psihiatričnih ustanovah, sicer pa je poln idej, ki se vedno znova izjalovijo. Med obema se splete prijateljstvo z vzponi in padci, ki Klemnu pomaga preseči lastno naivnost in vlogo žrtve patriarhata, medtem ko Frenk – ki želi, da Klemen o njem napiše knjigo – upa, da bosta skupaj našla odgovor na vprašanje, kdo je njegov oče.

Roman Titov sin razpira prostor onkraj ustaljenih tirnic, v katerem bi se razumsko in nerazumsko lahko povezala v odprt dialog. Klemen svoja razmišljanja pripoveduje psihoanalitiku, s čimer se približuje ne le svojemu bistvu in temni družinski skrivnosti, temveč odkriva tudi, da je “norost” bolj kot ne družbeni konstrukt. Zato je Titov sin tudi ostra in aktualna kritika enostranskega razumevanja “normalnosti” in hierarhičnih odnosov.

Zgodba o novinarju Klemnu, ki soustvarja roman oziroma “riman” z odštekanim Frenkom, ki živi razpet med skvotersko skupnostjo v Rogu in željo po začetku družinskega življenja v Španiji z uporniško Marijo, vsebuje tako avtobiografske prvine kot tudi delčke osebne zgodbe Joca Podlesnika, ki mu je roman posvečen. Joc Podlesnik je bil tudi prisoten v Knjižnici Domžale in je obiskovalcem povedal nekaj besed o nastajanju knjige. Dramaturško podlago za roman Titov sin ponujata tudi zgodba »Saj je samo Joc«, ki jo je Rožman napisal za zbirko več avtorjev »Tu sem«, in devetletno obiskovanje psihoanalitičnih seans, s pomočjo katerih je dobil pogled v ozaveščanje družinskih travm in lastnega nezavednega. Čeprav se Rožman v romanu ne posveča Jocovemu oziroma Frenkovemu boju za pravice ljudi, ki se znajdejo ujeti v togem psihiatričnem modelu, ampak jemlje pod drobnogled njegovo ekscentrično naravo, ki ga peha iz ene skrajnosti v drugo. Bralec ponekod s težavo prepoznava, na katerih mestih se Frenk izpoveduje Klemnu in kdaj se Klemen izpoveduje psihoterapevtu.

Na koncu romana Klemen vendarle prizna, da je bil njegov cilj doseči stanje norca, s tem pa tudi pridobitev popolne premoči nad očetovskim nadjazom, ki ga je v času odraščanja navdajal z občutki krivde, zaradi česar je zadnja leta potreboval pomoč psihoterapevta. Največja odlika obeh protagonistov v romanu je tiho in skrbno poslušanje težav sotrpinov in iskanje odgovorov v terapevtski skupnosti, kar v spremni besedi priznava tudi Igor Okorn, doktor psihoterapevtskih znanosti in Andražev osebni psihoanalitik, ki je prav gotovo vsaj posredno pripomogel k temu, da so literarni liki dobili dodatno psihološko dimenzijo.

Gost Srečanja z ustvarjalci Andraž Rožman je v pogovoru med drugim tudi dejal: “Norost je le konstrukt prevladujočega sistema. Kaj je noro in kaj normalno, tega ne more določiti nihče, toda sistem, v katerem živimo, ves čas počne ravno to. Postavlja pogosto krivične norme in tisti, kdor jih ne dosega, je odrinjen, stigmatiziran, zaprt, proglašen za norega. Zato je ključno, da pregnetemo in obrnemo razumevanje norosti ter se zavzamemo za absolutno enakost.”

V prvencu Trije spomini odpira temo begunstva, v drugem romanu Titov sin pripoveduje o duševnih stiskah. V obeh avtor pripoveduje o ljudeh, ki jim vsiljujemo vlogo obstrancev. V nadaljevanju avtor še pove: «Po eni strani je odločitev neracionalna, celo nezavedna, saj mi čuti narekujejo, naj pišem o teh temah in ljudeh, po drugi strani pa gre za premišljeno odločitev. Pomembno je namreč povedati zgodbe ljudi, ki jih je sistem pustil na cedilu, ljudi, katerih glas malokrat pride na površje. Skozi osebne zgodbe in notranje boje želim odpirati prostor za razmišljanje o pomembnih družbenih temah in za dialog, ki v absolutnem smislu lahko obstaja le, če ni hierarhije. Na tej osnovi se želim zavzeti za brezpogojno enakost ter povezovanje ljudi v nehierarhično oziroma čim manj hierarhično skupnost«.

Avtor še v nadaljevanju pove,” da se kot novinar ne bi mogel prikazati, kako se je v romanu Klemen (v realnosti pa on sam) na kavču poglobil v svoje travme in jih s pomočjo psihoanalitika pretežno razrešil. Pred tem se je moral sprva soočiti s svojo pasivnostjo, občutkom žrtve, strahom, nemočjo, naivnostjo, pa z moraliziranjem in pokroviteljstvom, ko se je jezil nad krivičnim svetom, polnim stigme.«

Andraž Rožman se je rodil leta 1983 v Novem mestu, nato pa večino življenja preživel v Mengšu in Ljubljani. Diplomiral je iz novinarstva na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani in več kot 15 let delal kot novinar. Od nekdaj sta ga najbolj privlačila reportaža in intervju, predvsem pa zgodbe ljudi, katerih glas ni slišan. V zadnjem času se posveča predvsem pisanju, vseskozi pa je močno povezan z alternativnimi javnimi prostori Ljubljane in zgodbami marginaliziranih ljudi. Leta 2019 je pri Založbi Goga izšel njegov prvenec, dokumentarni roman Trije spomini, s katerim je bil nominiran za nagrado Kresnik. Titov sin je njegov drugi roman.

Avtor: Miro Pivar: Foto, video: Miro Pivar