Building Bridges v Kamniku: “Ameriški umetnik Victor Kastelic, naše gore list, prihaja domov!”

Kaj vam pomenijo korenine, sem vprašala umetnika, Victorja Kastelica, ki se te dni mudi v Kamniku. Njegov pradedek Josef je leta 1900 prišel v Ameriko in se kasneje naselil v državo Utah, v kraj Copperton. Mesto leži nedaleč od prestolnice Salt Lake City, kjer se nahaja največji rudnik bakra na svetu. Zaradi prezgodne smrti prababice sta se oba otroka, Victorjev dedek in njegov brat, znašla v državni sirotišnici. Tam so dobro skrbeli zanju, pravi Victor, so ju šolali, vključevali v šport in sta normalno odraščala. Njegov oče Ronald, sin enega izmed teh otrok, se ni nikoli naučil slovenskega jezika in ni imel nobenih podatkov o svojih slovenskih koreninah. To pa zato, ker otroke v sirotišnici vzgajajo v duhu Amerike in ne vedo, kdo so njihovi starši in od kod so bili. Izvem, da je to bil pogost slučaj pri tedanjih priseljencih iz Slovenije, ki so v Coppertonu delali kot rudarji in so se težko prebijali skozi vsakdan. Tako je bila vez s Slovenijo prekinjena, a jo je Victor želel znova obuditi, ko je prvič obiskal Slovenijo leta 1989. Zato se je z veseljem odzval povabilu za sodelovanje v projektu pod imenom Building Bridges, ki bo predstavil izbrane mednarodne umetnike v Kamniku. Victor Kastelic je umetnik, učitelj umetnostne zgodovine ter likovnega pouka in je lastnik galerije K Spaces v Torinu. Pogovarjala sva se o treh pomembnih temah: o umetnosti, emigraciji in razstavnem prostoru.

Zanimivo se zdi, da ste se iz ZDA preselili v Italijo, kjer živite in delate že več kot dvajset let. Tam ste si ustvarili družino, našli zaposlitev in odprli svojo galerijo K Spaces v Torinu. Kako je do tega prišlo?

Ljudje me pogosto sprašujejo, kako to, da vsi odhajajo v Ameriko, jaz pa sem prišel iz Amerike v vročo Italijo? zadnji letnik srednje šole sem preživel eno leto na Liceo Artistico “Albertina” v Torinu (1982–83) kot dijak na umetniški izmenjavi, po končanem študiju umetnosti na College of Fine Arts na University of Utah (1983–87) pa sem se vrnil v Torino kot študent z enoletno štipendijo. Že ob prvem obisku sem spoznal dekle, kasneje študentko arhitekture, s katero sva si med najinim univerzitetnim študijem dopisovala in obiskovala, po izteku štipendije v Torinu leta 1988 pa sem tam tudi ostal. Ljubezenske zgodbe so tiste, ki človeka spodbudijo k velikim premikom. Sem ponosni oče dveh sinov in sem po 20 letih življenja sprejel, poleg ameriškega, tudi italijansko državljanstvo. V mestu od koder prihajam nisem videl prihodnosti in sem v Evropi, zibelki umetnosti, našel svoje mesto.

Časi se spreminjajo, migracije pa ostajajo. Razlika je povedna: vaš pradedek je »otrok« slovenske ekonomske migracije, ki jo je gnala nuja, vi pa ste kulturni migrant, nekdo, ki je lahko izbral kje in kako bo živel. Kaj vas je pritegnilo k sodelovanju v nastajajočem projektu Building Bridges, je to klic korenin ali kaj drugega?

V Ameriki so vsi Američani in se morajo na nek način odreči svojih korenin, ne glede na to od kod prihajajo. Tako se menda ustvarja enotni ameriški duh. Moja mama, Denny Simkins – z valižanskimi in švedskimi koreninami, hči bogatih rančarjev – o očetovih prednikih ni vedela skoraj nič. Ob prihodu v Evropo sem začutil potrebo, da poiščem očetove korenine o katerih sem vedel le to, kar sem lahko razbral iz starih fotografij in kartic z Bleda in Višnje Gore, ki so ležale pozabljene v stari škatli za čevlje pri stricu. Ta škatla s slovenskimi »artefakti« mojega pradedka je bilo vse, kar sem imel. Najbrž večina ljudi želi vedeti od kje prihajajo njihovi predniki, morda gre samo za mit, a mene je ta luknja v dednem spominu motila. Zdaj, ko živim tako blizu Slovenije, sem se z veseljem odzval povabilu k sodelovanju v grajenju mostov med umetniki od vsepovsod. Rad bi se slovenski javnosti predstavil s svojim projektom Cloudburst, ki je zaokrožil že vse pomembne destinacije, s katerimi se prepletajo moje korenine. Bil je predstavljen v ZDA (2002, The Salt Lake Art Centre, Utah), v Italiji (2004, Palazzo Bricherasio Museo, Torino) in v Veliki Britaniji (2005, The Talbot Rice Museum, Edinburgh).

Projekt Cloudburst je nastajal dve leti (2000–02), kaj vam pomeni in kako bi ga predstavili javnosti?

Pred tem projektom sem hitro in veliko ustvarjal, a sem bil preveč selektiven, osredotočen na en subjekt. To me je začelo na nek način omejevati in sem pomislil, zakaj ne bi uporabil veliko različnih subjektov, jih križal, kombiniral, da bi iz njih nastalo nekaj povsem novega. Tako sem se lotil svoje preteklosti, svojega srečnega otroštva, mladosti, Amerike in družine, ki so bili inspiracija za »zbirko« risb združenih pod imenom Cloudburst. Izbor iz te serije bi želel predstaviti v okviru nastajajočega koncepta Building Bridges – gre za 20 risb (od skupno 280, 40×60 cm, mešana tehnika, svinčnik, pastel, olje na papirju). Projekt Cloudburst je sestavljen iz številnih mini serij, ki so dokumentirane v katalogu pod istim imenom in ki je izšel junija 2004. Med drugimi je v njem zbirka naključnih krajev in situacij iz ameriškega vsakdana in metaforičnih vizualnih predstav o Divjem zahodu (Spaghetti Western). Predvsem je to dragocena zbirka nostalgičnih spominov, spreminjajočih se v mite o življenju mojih prednikov, mojemu srečnemu otroštvu in odraščanju med Kalifornijo, Idahom, Wyomingom ter odraščanju v Utahu v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja.

Nekaj sva povedala o emigracijah in vašem projektu Clodburst, a morebiti bi izpostavili še položaj umetnika danes – kateri so faktorji, ki vplivajo na sprejetost nekega umetnika, umetnice v svet izbranih, tistih, ki jih vsi poznajo in so za njihova dela pripravljeni plačati visoko ceno?

V umetnosti obstajajo omejitve, ki jih diktirajo vpleteni v trikotnik – artmuzej, galerija in mediji oz. umetnostni kritiki. Galerije so komercialno naravnane in prodajajo umetniška dela, artmuzeji jih razstavljajo, umetnostni kritiki pa presojajo o vrednosti nekega umetniškega dela. Tako je v Ameriki in Italiji, verjetno je tako povsod. Včasih se v tem trikotniku najbolje znajdejo tisti umetniki, ki se radi in z lahkoto predstavljajo v medijih, imajo žilico za nastopanje in prepričajo kritike s tem bolj kot s svojimi deli. Drugi, ki so introvertirani in delajo radi v tišini, odmaknjeni od javnosti, ostajajo spregledani, neprepoznani. Situacija bi bila lahko drugačna, če bi te institucije nastopale bolj samostojno. Slabo je, če se umetniki prilagajajo pričakovanjem ocenjevalcev in galerij, in se omejujejo pri ustvarjanju in lastnem izrazu. Sploh pa ko vemo, kako dolgo so bili umetniki, (umetnice pa sploh), odvisni od naročnikov in splošno veljavnih kanonov ustvarjanja. V Torinu sem ustvaril prostor, galerijo K Spaces, kjer umetniki nimajo nobenih omejitev, razen lastne umetniške izraznosti. Jaz slik ne prodajam, ker to ni namen moje galerije, sem le promotor neke drugačne, izvenserijske umetnosti. Pogosto različni ustvarjalci sodelujejo skupaj in ustvarjajo skupni projekt oz. razstavo. Pri ustvarjanju je pomembno opazovanje, iskanje detajlov in razumevanje kompleksnosti subjekta in sveta, ne le slepo reproduciranje simbolov s katerimi so okuženi mediji in včasih tudi učni sistemi. Danes se soočamo s poenostavljenim gledanjem sveta, sprocesiranemu skozi virtualni svet, kjer je vse popolno, idealno, brez napake. Severnoameriški staroselci pravijo, da mora vsako delo imeti napako, ker samo Bog lahko doseže popolnost.

Pravite, da ni vseeno, kje umetnina stoji oziroma je dana na ogled. Kako, po vaše, okolje oz. prostor v kateremu se nahaja umetnina vpliva na umetnino?

Rad imam proces nastajanja končnega izdelka, vznemirljivo je, ko sestavljaš delce sestavljanke, ki prej niso bili povezani in opazuješ, kako nastaja nekaj presenetljivo novega. Kolaž je v tem smislu ena zelo hvaležnih tehnik in jo imam rad. Za ustvarjanje si vzamem veliko časa za premišljevanje in iskanje, zame je zelo pomemben proces nastajanja dela, ki je skoraj bolj pomemben od končnega izdelka. Ne le samo delo, pomembno je tudi prostor v katerem to delo potem zaživi. Ni vseeno ali je umetniška inštalacija – prvotno narejena kot “site-specific” oziroma lokacijsko specifična umetnost npr. plavajoča skulptura na Kamniški Bistrica – kasneje postavljena v galerijo, saj prostor razstavljenemu delu pridoda drugačen pomen, ljudje ga drugače berejo. Med vsakim predmetom, živo in neživo naravo, obstajajo vezi, mnogokrat nevidne navadnemu očesu. Zdi se mi izziv poiskati jih, jih prepoznati in jih skozi ustvarjanje ozavestiti, narediti vidne tudi drugim.

Obstaja več pogledov na to, ali umetnost ustvarja spremembe v svetu in v politiki, ali pa te moči nima. Mnoga dela kričijo, šokirajo in vzbujajo neprijetna čustva pri občinstvu, na ta način privlačijo pozornost, vprašanje pa je, ali povzročijo še kaj več?

Umetnost ne more delati revolucij in rušiti sisteme čez noč, lahko pa govori o skritih ali spregledanih stvareh, kot je to počel na primer Jean-Baptiste-Camille Corot (Barbizonska šola) z iskanjem navdiha direktno v naravi ali Gustave Coubert s svojimi slikami realističnih podob trpečih ljudi, kasneje tudi impresionisti, ki so se uprli veljavnim normam dotedanjega slikarstva. Umetnost s svojim sporočilom spreminja način mišljenja ljudi na mehek način, torej ni brez moči. Zato so vedno obstajale težnje, da bi umetnost podredili oblasti, politiki in veri. Slika ima velik vpliv in sporočilnost, kar je očitno v našem času prevlade vizualnega v medijih in pravzaprav povsod. Zato se ne strinjam s Samuelom Backetom, ki pravi, da umetnost sveta ne more spremeniti, lahko ga naredi pa bolj znosnega. To je nihilističen pogled na človeka in ustvarjanje.

Javnost je pogosto zmedena, ko poskuša najti vodilno smer v umetnosti danes, konkretno v slikarstvu – zdi se, da je vse dovoljeno in brez koncepta, ni videti neke ostro določene smeri. Od kod ta vtis in zmedenost?

Danes je prevladujoči trend v umetnosti konceptualna umetnost, tu so instalacije, digitalna tehnologija, vse več je vključevanja publike, ki postaja udeleženec umetniškega dela. Umetniki iščejo nove prostore za razstave in njihovo povezovanje z eksponati. Širše gledano je umetnost lahko most, ki povezuje sodobnega človeka z realnostjo in resničnostjo, zunaj virtualnega sveta v katerem je vse mogoče, le tisto ne, kar je resnično. Morda je ravno ta zagledanost v idealizirane podobe sveta kriva, da smo ljudje pozabili na naravo in občutljivost okolja, da nam še vedno ni dovolj dokazov o klimatskih spremembah, ki spreminjajo svet na slabše? Vse, kar se nam ponuja, je zapakirano v okrasni celofan, zato, da se lažje proda. Kljub vsemu, na svet gledam z optimizmom, z nežnostjo in občutkom, da se spremembe dogajajo na mehek način, brez nasilja in provokacij, ki pogosto kričijo tudi skozi umetniška dela. Lepota je dovolj sama po sebi, kdor jo bo znal in hotel začutiti, jo bo vedno našel. (In, proti današnjemu prepričanju, se največkrat ne kaže v popolnosti.)

Avtorica: Miomira Šegina

p.s. Zahvaljujem se Andreji Brulc za prijazno posredovanje pomembnih informacij o Victorju Kastelicu.