Bolivija, dežela ekstremov

Če v tvojem srcu tli ali gori ogenj po nečem dobrem – pojdi in si drzni! Celotno stvarstvo stoji tebi v prid. Tukaj si z namenom, in ta namen te bo klical vse življenje. Ne boj se in ne zatiraj svojih sanj! Na koncu ti bo žal samo za stvari, ki jih nisi vsaj poskusil/a uresničiti. To kar te kliče, tišči in žuli, ni brez razloga tam, in če se trudiš utišati svoj osebni življenjski klic, boš na izgubi ti in posledično vsi, ki so bili s povezani s tvojim klicem. Vsak posameznik je namreč pomemben del celote. Veriga bi bila neuporabna, če se njeni členi ne bi povezovali med seboj. Pomisli: nihče ti ne more vzeti tvojih sanj – edini človek, ki jih lahko »ubije«, si ti!

Danes bom z vami podelila en del poti, ki sem jo prepotovala iz Slovenije proti od sveta odrezani džungli. Od točke odločitve, da grem živet med domorodce, pa do točke, ko smo poleteli z brniškega letališča, je minilo le nekaj mesecev. Odločitev je bila hitra, jasna in mogočna.

Pot z letalom je bila dolga. Prileteli smo v La Paz, pravzaprav v mesto El Alto, ki leži na planoti Altiplano (alto v španščini pomeni visoko, plano pa ravno), ki je za Tibetom druga največja visoka planota na svetu, kjer se na 4.061,5 metrih nahaja najvišje ležeče mednarodno letališče, Aeropuerto Internacional El Alto. Samo posebej izurjeni piloti lahko pristajajo in vzletajo na tem letališču. Tudi letalske gume so posebej prilagojene za takšno višino. Nekateri mednarodni letalski koncerni (z letali Airbus A350, Boeing 787) na tem letališču izvajajo posebna višinska urjenja in pridobivajo posebne certifikate.

Na 4.000 metrih nadmorske višine se človek, ki ni vajen hoditi tako visoko, sprva počuti malo nenavadno. Kar hitro se občuti »višinsko bolezen« (v narekovajih zato, ker to ni bolezen, pač pa stanje, v katerega pride telo, ko se na hitro znajde na približno 2.500 do 3.000 metrih nadmorske višine) z znaki vrtoglavice, zadihanosti, zamegljenega vida; bolj občutljivi tudi bruhajo in padajo v nezavest. Razlog za to je pomanjkanje kisika v telesu – na 5.500 metrih je količina kisika za pol manjša kot ob morju. Telo se temu prilagodi tako, da postopoma povečuje količino rdečih krvničk ali eritrocitov, ki oskrbujejo telo s kisikom. Sestava zraka je na višinah sicer enaka tisti na nižinah, vendar je zračni tlak nižji zaradi manjše gostote plinskih molekul, zato telo dobiva manj kisika.

Če bi v Boliviji vprašali domorodca za lokalen recept premagovanja višinske bolezni, bi vam svetoval čaj iz kokinih listov, ki – preizkušeno – ne deluje, saj je povsem preblag! Jaz sem po nekaj srečanjih z višino našla svoj recept, saj se je čuden lebdeč občutek pojavljal vedno na isti način, in sicer, ko smo prileteli v La Paz in se z letališča spustili do mesta (na 3.600 metrov), smo ponavadi prišli v isti hotel, na ulici Calle Sagarnaga, kjer me je približno eno uro po pristanku ujela višinska bolezen. Izgledalo pa je tako: na recepciji smo se morali prijaviti in izpolniti obrazce z osebnimi podatki (check in). Ob tem se mi je vedno delalo črno pred očmi, tako da sem se morala držati za pult, dokler nisem odkrila Sorojchi Pill – made in Bolivia (oni že vedo, kaj deluje) – sveto tableto, ki je uredila vse moje nadaljnje težave z višino. V La Pazu se jih dobi v vsaki lekarni za nekaj bolivianov (to je bolivijska valuta; Bs, na kratko; 1 € je 7,51 Bs).

Ko sem živela v džungelski vasi Rurrenabaque, sem vedno večer pred odhodom v La Paz vzela prvo tableto. Nato zjutraj drugo in po pristanku v La Pazu tretjo. Po tem sem vsakih osem ur jemala po eno, približno dva ali tri dni, dokler se telo ni aklimatiziralo. Zanimiva izkušnja je bila, ko sem enkrat preventivno začela tablete jemati kar dva dni pred odhodom v La Paz in kmalu začutila mravljince v vseh okončinah – zelo neprijeten občutek … Telo se je na silo pripravljalo na višino, jaz pa sem bila še v džungli, na 274 metrih nadmorske višine. Kasneje, ko sem La Paz obiskovala dokaj redno, sem bila prehoda džungla – Andi že tako navajena, da sem po ulicah (vse je navzgor in navzdol!) za sabo puščala prijateljice, ki so vse življenje živele v La Pazu. »Martina, kam tako hitiš?! Počakaj!« so po špansko sopihale za mano … Ha ha. Džungelska Jane, v mestu, na 3.600 metrih!

Ker v Boliviji življenje ni običajno, in skoraj nič ne poteka, kot bi (z našega vidika) »moralo«, je tudi z glavnim mestom tako, da Bolivija nima enega, pač pa kar dve glavni mesti! La Paz, ki je administrativno glavno mesto Bolivije, kjer je od leta 1898 sedež vlade in predsednika. In Sucre, ki je ustavno glavno mesto, kjer je sedež vrhovnega sodišča. To zanimivo mesto leži na 2.695 metrih nadmorske višine. Ustanovljeno je bilo leta 1538 s strani španskih konkvistadorjev, pod imenom Ciudad de la Plata de la Nueva Toledo, kar pomeni Mesto Srebra Novega Toleda. Mesto je bilo leta 1839 preimenovano v Sucre v čast pokojnemu maršalu Antoniu Joséju de Sucre, ki se je petnajst let pred tem boril za neodvisnost v bitki Ayacucho. Mineralno bogastvo bližnjega mesta Potosi je v veliki meri vplivalo na razvoj tedanjega mesta do mere, da so tam zgradili še danes pomembne univerze, akademije in vrhovno sodišče. Sucre je še danes zelo elegantno kolonialno mesto, čisto nič podobno ostalim bolivijskim mestom, saj se je tedanja lokalna arhitektura pomešala z evropsko. Večina zgradb v mestu je pobarvanih v belo, zato temu mestu pravimo tudi La Ciudad Blanca ali Belo mesto. Kljub 200.000 prebivalcem je to zelo umirjeno univerzitetno mesto, z visokim nivojem kulture. Od leta 1991 je mesto Sucre zaščiteno in spada pod svetovno dediščino UNESCA.

Po drugi strani ima La Paz skoraj milijon prebivalcev in la paz pomeni mir. Kdorkoli ga je že obiskal ve, da je to mesto vse prej kot mirno! Tudi nevarno! Meni so enkrat v uličnem vrvežu žeparji ukradli telefon, pa sploh nisem vedela kdaj … Bila je gneča, ljudje so se zaletavali drug ob drugega. Jaz sem prejela klic in potem telefon spustila v žep plašča. Ko sem po petnajstih minutah segla po njem, ga ni bilo več … Drugače pa v mestih vedno velja pravilo: ne izstopaj, čim bolj se skušaj zliti z lokalnim tokom življenja.

Običajno so zapori odmaknjeni od urbanih središč, velikokrat se nahajajo v zapuščenih stavbah. V La Pazu se moški zapor San Pedro nahaja v samem centru mesta in leži tik ob lepem in mirnem trgu Svetega Petra. To je najbolj nenavaden zapor v Južni Ameriki, kjer dela le dvajset pravosodnih policistov, ki zaporniška vrata zapirajo pred seboj (ne za seboj!) kar pomeni, da ne vstopajo v kazenski objekt. V zaporu je zelo raznolika skupnost – pravzaprav je to »malo mesto v mestu«, če ne kar država znotraj države. San Pedro ima namreč čisto suvereno samoupravo, politiko, notranjo strukturo in vodstvo, kamor država dolga leta skorajda ni posegala, oziroma v zelo majhni meri. Glavni šef zapora je imenovan predsednik. To je človek, ki je umoril štiri ljudi. Ker je njegova zaporna kazen najdaljša, se je samooklical za gospodarja San Pedra. Njemu se vsi podrejajo, ga vsi spoštujejo ter se ga vsi bojijo. Predsednik določa, kdo bo vladal ob njegovi desnici. Ob sebi ima namreč podpredsednika. Zapor je razdeljen na osem notranjih sektorjev. Vsak sektor ima svojega upravnika ali vodjo (delegado), vsi pa se podrejajo glavnemu šefu, torej, množičnemu morilcu.

Zapor je zelo slabo varovan in meri 8.257 m2, kar znotraj samega mesta izgleda kot ena »kvadra«, iz katerih so tipično sestavljena skoraj vsa bolivijska mesta (ena kvadra meri približno 100 krat 100 metrov). Zgrajen je bil leta 1895 za približno tristo zapornikov, danes pa nudi nemirno streho več kot 3.000 odraslim ljudem in otrokom! Da, prav ste prebrali – mnogo zapornikov namreč živi skupaj z ženami in otroki! Zaporniki se morajo po izrečeni obsodbi do zapora velikokrat pripeljati kar s taksijem, ki ga morajo plačati sami. Za vstop v zapor morajo plačati vstopnino, za tem pa jim notranje vodstvo zaračunava mesečno najemnino bivanja, ki znaša od 50 do 100 bolivianov za najrevnejše (to je pribl. 7 – 15 €), do dva tisoč ameriških dolarjev (US$) na mesec. Denar se porabi za nadgradnjo in vzdrževanje zapora ter »plače« vodilnih.

Najnižja bolivijska plača trenutno znaša 273 €, vendar se je to v zadnjih tridesetih letih MOČNO spremenilo, če vzamemo za primer leto 2010, ko je ta znašala 73 €, leta 2000 63 €, leta 1990 24 US$, leta 1985, ko je bila zaradi hude inflacije in krize najnižja, pa je znašala 11 US$ na mesec!

V San Pedru so, kot v počitniškem kompleksu, na voljo različno opremljene celice. Najemnina za 50 Bs ti ponuja zgolj ležišče v celici z desetimi ali več zaporniki. Bolj premožni imajo kar mini stanovanja s kabelsko televizijo, internetom, zasebno kopalnico, jacuzzijem in kuhinjo. Zaporniki so iz različnih družbenih slojev, od najrevnejših, do najbogatejših, vsak s svojo preteklostjo, poklicem in navadami. Zato imajo za zidovi zapora celo savno, svojo bolnišnico, hotel za goste, mini trgovinice, tržnice, različne delavnice (med njimi veliko mizarsko podjetje), frizerje, čevljarje, manjše in večje restavracije, kjer ima Coca-Cola ekskluzivno pravico do prodaje svojih pijač in lokale tudi sponzorsko opremi z mizami, kozarci, krožniki, senčniki – vse s svojim logotipom. V zaporu je tudi zobozdravnik in zobni protetik, ki je šivalni stroj adaptiral v vrtalnik, s katerim popravlja zobe brez anestezije in dezinfekcije, ter za »zobno ordinacijo« predsedniku zapora plačuje drago najemnino. K njemu na popravilo zob in protez prihajajo tudi ljudje z ulice, ker so njegove storitve trikrat cenejše od državnih. Morda se sprašujete, kaj počne zobozdravnik v zaporu? No, nikoli ni dokončal univerze. Do obširnejšega znanja pa mu je pripomogel nek obsojeni zdravnik. Ker veliko obsojencev živi s svojimi družinami, imajo znotraj zapora tudi osnovno šolo! Tujci, ki so bili ujeti na meji zaradi posedovanja kokaina, otroke zapornikov inštruirajo angleščino. V osrčju zapora je nogometno igrišče, kjer se redno odvijajo moštvene nogometne tekme. Znotraj zidov se kupuje, prodaja, hodi v službo, »uradno« posoja denar. Celice se prodajajo enako kot na nepremičninskem trgu. Na zidovih se vidijo oglasi: ODDAJA SE CELICA #3, NA URO ALI NA NOČ. SEKCIJA: CANCHA. Ali pa: CELICA #305 NAPRODAJ, VEČ INFORMACIJ: CLAUDIO D., SEKCIJA: ALAMOS. Vsak se za preživetje znajde po svojih najboljših močeh. Najhuje gre tistim, ki nimajo nobene pomoči od zunaj. Država prispeva samo en topel obrok na dan, ponavadi je to krožnik juhe. Po pričevanju zapornikov in turistov (ki so v preteklosti plačevali, da so jim dovolili obisk zapora, kjer so imeli poceni zabave, ki so trajale tudi več dni) v kleteh zapora proizvajajo kokain. Za izstop iz zapora so morali turisti plačati še posebej zasoljeno »izstopnino«.

Navada je takšna, da se pravica in kazen v San Pedru deli po ukazih šefa takoj po prihodu v zapor. On ima svojo pisarno, kamor dobi vso dokumentacijo kazenskega postopka in sodnikovo obsodbo. Nato novo-prišleku dodeli kazen, ki jo izvršijo njegovi pomočniki. Za največji izmeček družbe se smatrajo kaznjenci, ki so v zaporu zaradi nasilja nad ženskami in/ali otroki. Ti moški so ponavadi pretepeni do smrti. Če komu uspe preživeti, je ponoči vržen v majhen bazenček, kjer se dokončno utopi. Ta bazenček stoji na sredini zaporniškega dvorišča, kjer se podnevi igrajo otroci. Seveda so otroci zaščiteni, vendar kljub temu – odraščajo v zaporu. Če kdo od teh »izmečkov družbe« kljub vsemu preživi, si mora do okrevanja sam plačevati bolnišnično oskrbo, za tem pa mora brez plačila opravljati najbolj nizkotna zaporniška dela, nekaterim pa je do konca prestajanja kazni prepovedano pogovarjanje in druženje z ostalimi zaporniki.

O življenju v zaporu San Pedro je napisana tudi knjiga Marching Powder, ki jo je napisal Avstralec Rusty Young. Piše o britansko-tanzanijskem zaporniku Thomasu McFaddenu, ki je bil leta 1996 ujet na letališču v La Pazu (El Altu) s petimi kilogrami kokaina, ker ga je izdal nekdo iz njegove stalne mreže prekupčevalcev. Po aretaciji je Thomas izkusil južnoameriško korupcijo znotraj sodnega sistema; bil je prevaran s strani svojih odvetnikov in zanj so se razmere izboljšale šele, ko je prišel v nenavaden svet San Pedra. Rusty Young je bil takrat 24 letni diplomant prava, ki je z nahrbtnikom potoval po Južni Ameriki. Za Thomasa, ki je neuradno vodil turistične oglede znotraj zapora, je slišal preko drugih turistov. Ko sta se spoznala, sta takoj postala prijatelja. Rusty je nato podkupil varnostnike in skupaj s Thomasom tri mesece živel v isti celici. Želel je napisati njegovo zgodbo ter svetu razkriti razmere v tamkajšnjem zloglasnem zaporu.

S pisanjem knjige je zaključil v Kolumbiji, kjer sta po prestani štiri letni kazni s Thomasom živela še tri mesece. Rusty mu je pomagal, da se je znova vključil v družbo ter zaživel normalno življenje. Prvi Thomasov sin je bil poimenovan Rusty. Danes Thomas z družino živi v rodni Tanzaniji, kjer se ukvarja s kmetijstvom. San Pedro mu je ostal le v daljnih spominih.

Knjiga še ni bila prevedena v slovenščino; izdana je bila leta 2003 pri založbi Pan Macmillan in je takoj postala najbolj prodajana uspešnica. Po njej naj bi Brad Pitt preko svoje produkcijske hiše režiral tudi film, vendar mislim, da še ni bil posnet. Zaradi knjige in po tem, ko je Brad Pitt odkupil filmske pravice, je zapor postal še bolj zloglasen in oblegan, tako da je znotraj zidov pred leti izbruhnil velik nemir, v katerem je bilo ranjenih več kot 20 ljudi, v zapor pa je končno bolj posegla tudi država in omejila notranje svobodnjaško življenje.

Avtor: Martina; Foto: Martina