Béla Szomi: Vrtavka z Nadiže

Béla Szomi je človek mnogih strasti in zanimanj, od fizike, astronomije in šaha pa do glasbe, pesnjenja, prevajanja ter celo gobarjenja in zeliščarstva. Mnogi ga verjetno najbolje poznajo kot vodjo glasbene skupine Kontrabant. Na srečanju z ustvarjalci, ki je v Knjižnici Domžale potekala v ponedeljek, 21. novembra 2022, je predstavil tudi najnovejšo pesniško zbirko Vrtavka z Nadiže. Z avtorjem pesniške zbirke se je pogovarjala Cveta Zalokar.

V svetu umetnosti je silno težko najti bolj unikatno osebo, kot je to Béla Szomi. In njegova nova pesniška zbirka »Vrtavka z Nadiže«, kjer je izdanih sto ljubezenskih pesmi, zato ni nič drugačna. Zbirka pesmi je provokativna, vznesena, hrepeneča, lucidna in zabavna, vendar mestoma tudi težka, ponavljajoča se in nezrela, prav gotovo pa do obisti iskrena. Vse našteto pa je tudi njen avtor. In še mnogo več.

»Pesnik se v svojih pesmih razgali. Jaz sem se skoraj do obisti. Najlepše ljubezenske pesmi ne nastanejo tedaj, ko slavčki prepevajo, tvoja ljuba pa ti šepeta na uho, temveč tedaj, ko je ni ob tebi, ko se spreta in obrneta hrbet drug drugemu, ko misliš, da ne boš preživel brez ‘njene’ ljubezni,« je v pogovoru povedal Béla Szomi.

Zbirka se vrti okoli ene same tematike: zaljubljenosti, ki nemara še ni imela dovolj potrebnega časa, da se razvije v ljubezen. »Že dolgo se je ‘kuhalo’ v meni, saj sem ob strokovni literaturi ves čas po malem pisal prozo in poezijo. Z leti so moja dela dozorela, in če sem se začetka bal, kakšni bodo odzivi, sedaj vidim, da jih pesniki prevajajo, zaljubljeni pošiljajo drug drugemu, prebirajo na javnih krajih, mislim, da mi je uspelo iz sebe dati nekaj, kar je globoko v meni. Mnenje preprostega človeka in najboljšega kritika ima zame isto vrednost, ko pa tvoje pesmi sebi ob bok postavi Lajos Bence, ki je moj prijatelj in zame eden najboljših pesnikov v Sloveniji, veš, da si naredil mali čudež,« je pojasnil avtor pesniške zbirke.

Najprej se dotaknimo osnovnega motiva, zakaj bi nekdo sploh hotel pisati pesmi o ljubezni, ki so vezane izključno na eno osebo, za povrhu pa jih še javno obelodaniti v pesniški zbirki. Odgovor je slej ko prej na dlani: zato, ker enostavno mora. Notranja nuja je v tem primeru tako močna, da z lahkoto zasenči vsak drug argument. In Béla Szomi je bil vedno tako naravnan na prav vseh področjih svojega življenja: »Najraje sem v Prekmurju, na svoji parceli v Šalovcih, kjer je neokrnjena narava. V navidezni samoti te zbuja orkester ptičev in damjakov. Velikokrat tja odpeljem tudi svoje učence ter mladino, jih izobražujem in jih navdušujem za naravo in astronomijo. Tudi z domačini se dobro razumem, saj mi, kot je to v navadi v Prekmurju, vedno priskočijo na pomoč. Tu sem spletel ogromno novih prijateljstev. Na tem ‘prekmurskem grebenu’ živi nekaj priznanih kulturnikov, strokovnjakov. V Prekmurju, sploh pa na Goričkem, je tako lepa pokrajina in tako dobri, preprosti ljudje, da to začuti skoraj vsakdo, ki vstopi v ta svet.«

Tam je po drugi ločitvi veliko premišljeval in ko je spoznal novo simpatijo, so nastajale nove in nove ljubezenske pesmi. Med pogovorom je Béla Szomi tudi razkril, kakšno vlogo ima reka Nadiža v njegovi novi ljubezni. Nadiža je namreč prisotna v kar nekaj pesmih v novi zbirki.

»Nadiža v zbirki malo pooseblja to novo ljubezen, v katero bralec pade. Pri meni ne smeš gledati samo na to, ali delam neke simbolike, ampak bolj na to, da bralcu zbudim čustva, da bi tudi sam bil zaljubljen. V bralcu zbudim čustva, da nebi tudi sam bil prikrajšan ljubezni. Človek vedno piše v vzhičenem stanju. Tudi zaradi te moje nove ljubezni sem hodil na reko Nadižo in tam doživel nekak preporod kot človek, hkrati pa tudi, če gledamo na to okolje, ko se že drugič ločiš, to moram sedaj povedati javno, takrat lahko to okolje tebi deluje kot neko zdravilo. S tem sem verjetno kar precej prihranil, da mi ni bilo treba iti k psihoterapevtu. Nadiža je bila moj psihoterapevt, hkrati tudi oseba, ki je bila z mano, tudi ta zbirka je bila moj psihoterapevt, saj sem nekatera moja stanja, nekatere pomisleke, ki jih imamo ljudje, ko se zaljubljamo ali pa tudi ko želimo skupaj živeti, je napisal.”

“Ena od misli deklet, ki so v najinih letih je ta, da nikoli več ne boš cel zame, saj nosiš vse s vsega sveta s sabo, ki te je ranilo. Nosiš vse rane s sabo, zato ne moreš biti vesel človek v novi zvezi. Jaz pa ravno temu oporekam. Človek, ki ima vse te rane, vse te svoje napake, naredi človeka lepšega. Meni ni všeč ta pocukrani svet, pocukrano bitje, ampak mi je všeč tisto, ki ni idealno bitje, pri katerem moraš stremeti k temu, da ga začutiš. Tudi z njegovimi napakami. V eni pesmi sem napisal »Soča in Nadiža«. Jaz sem Soča, ki derem bregove, Nadiža pa počasi teče, ampak, ko Nadiža naraste, potem bazeni za kopanje niso nikoli več na istem mestu, kot so bili prej. Vse kamenje in prod se kotalijo dol, in tako je tudi z našim nežnejšim spolom. Dekleta ste nežne, ko pa ste v tistem razburkanem stanju, pa vse pometete za sabo. Znan je rek, ko enkrat ženska pusti moškega, več ni poti nazaj. Nadiža tudi, ko se enkrat sprosti in naraste, vse pomete za seboj. Veliki kamni so deset metrov nižje, niso več enako razporejeni in takšno je tudi življenje,« nam je Nadižo in življenje v pogovoru lepo približal Béla Szomi.

Zbirka »Vrtavka iz Nadiže« je sestavljena iz šestih sklopov, ki se med seboj tematsko tesno prepletajo. V prav vseh tako lahko občutimo samo naravo hrepenenja, med prebiranjem pesmi pa imamo tudi neki nedorečen občutek, kot da ves čas nekaj vre, kot da bo nekaj vsak hip razgnalo, če že ni. Po drugi strani pa čutimo tudi rahločutnost in krhkost same osebe, ki je svojim glasom in stasom odgovorna, da so omenjene vrstice sploh nastale.

» Kar malo nerodno mi je bilo, ko je po branju mojih pesmi veliko žensk začelo name gledati kot na zelo emotivnega človeka, ki ima del ‘ženske’ duše, ki začuti globoke emocije nežnejšega spola. Moški na mojo ljubezensko poezijo gledajo kot na strasten izziv, ženske pa jo doživljajo kot lastna čustva. Pri pisanju ne morem tudi mimo smešnih dogodkov, ki so del vsakdanjega življenja, ter socialne tematike, kajti krivice so na vsakem koraku,« je dejal avtor ljubezenskih pesmi, ki je še zaupal, da je iz vseh petih pesniških zbirk, ki jih je do sedaj izdal, nekaj pesmi tudi uglasbil in zapel s svojo skupino Kontrabant.

Tako bo tudi iz najnovejše pesniške zbirke uglasbil vsaj šest ljubezenskih pesmi, eno nam je ob koncu pogovora tudi zapel ob spremljavi kitare. Konec pogovora, kjer so obiskovalci predstavitve pesniške zbirke spoznali vso širino in vso moč ljubezni, da je ljubezen res najmočnejše čustvo našega življenja, pa je Béla Szomi zaključil z besedami: »Kar te ne ubije, te naredi močnega. Tudi jaz sem postal močen malo karakterno, malo emotivno, saj so tudi mene nekatere stvari načele in razsule, ko je prišlo do konca druge zveze. Zato so moja terapija moje pesmi. Takrat, ko sem bil nesrečen, sem se spogledoval z minljivostjo ljubezni, kar ponazarjata moji prvi dve pesniški zbirki. Tudi s tem, kako lepa je ljubezen, ki danes je, jutri pa je več ni.”

“Zato je tudi naše življenje srečno in hkrati nesrečno. Jaz tako gledam na to. Samo vprašanje je, kateremu delu se boš vdal in prepustil. Jaz se prepuščam srečnemu delu. Imam tudi veliko nesrečnega dela. V tem trenutku imam kar nekaj perečih stvari glede ločitve in svojih otrok iz tega zakona. Je pa vprašanje, kako bom s tem jadral. Bom jadral z srečno stranjo, ali pa z nesrečno. Eno leto sem se učil jadrati. Najbolj sem se namučil peti dan, ko je veter pihal s kopnega na morje, jaz pa sem se moral z morja na kopno vrniti. Tudi v življenju je tako. Velikokrat veter piha v prsa, pa ti lahko prideš naprej, ni treba, da greš direktno naprej, ampak lahko greš cikcak. Tako sem se jaz vrnil iz morja na kopno in s tem sem se v življenju naučil voziti tudi sam, saj sem spoznal, da ni vedno bližnjice do cilja, z vožnjo sem in tja pa prelisičim veter. Tako skušam v življenju prelisičiti veter, ki mi piha v prsa.”

Ako enkrat umrem, predraga,
vedi, da pogrešal bom le tebe,
ko stopil v peklu bom pred vraga,
mu kot poprej, vsakič in vselej
prodal bom svojo dušo, da mi
podari povrh še eno minuto s tabo.
…

Tedaj izreci namesto mene »Zbogom!«
tako, kot bi to rekel tebi sam,
in naj te prvi, ki bo stal ob tebi,
poljubi na tvoj žalostni obraz,
ti pa nasmej se in razneži,
ker vedela boš, da to sem jaz.

Béla Szomi

Béla Szomi se je rodil 20. novembra 1960 v Osijeku. Osnovno šolo je obiskoval v Čentibi in Lendavi. Gimnazijo je končal v Murski Soboti, Pedagoško akademijo pa v Ljubljani. Kot učitelj se je prvič zaposlil šele leta 1987. Je avtor okoli petnajstih knjig in delovnih zvezkov za osnovno šolo, soavtor več zbirk nalog s tekmovanj iz logike in matematike ter eden najuspešnejših mentorjev osnovnošolskih tekmovalcev iz astronomije, logike, razvedrilne matematike in fizike v državi. Ves čas svoje učiteljske kariere tudi izobražuje učitelje iz vse Slovenije za delo z nadarjenimi učenci.

Na svoji parceli v Šalovcih že približno dve desetletji organizira astronomske tabore za mladino. Ob astrofotografiji mlade uči nabiranja zdravilnih zelišč, divje hrane in gob ter izdelovanja zeliščnih krem in drugih naravnih pripravkov. Ob pedagoškem in mentorskem delu se ukvarja še z glasbo: je avtor ali soavtor več kot 200 skladb, v slovenskem, madžarskem in romskem jeziku ter prekmurskem narečju je uglasbil pesmi številnih slovenskih pesnikov, večinoma prekmurskih. Z glasbenimi zasedbami Kontrabant, Nepridiprav in Robeldule je izdal 14 zgoščenk ter arhiviral slovensko ljudsko in godčevsko glasbo na dveh zgoščenkah. Bil je tudi producent vseh naštetih projektov. Leta 2018 je glasbena skupina Kontrabant za tuje trge izdala celó vinilno ploščo.

V 28 letih delovanja je nanizala okoli 1800 nastopov doma in v tujini, njena skladba z naslovom Prekmurje, moje Prekmurje pa je na vzhodu države ponarodela. Béla Szomi je že 25 let tudi programski vodja in organizator etno-rock festivala v Domžalah in obenem utemeljitelj te glasbene smeri, ki jo uvrščajo v t. i. world music. Živi v Mengšu ter na bližnji OŠ Domžale poučuje matematiko in fiziko. Za njegovo vsestransko udejstvovanje na literarnem področju ima največ zaslug njegov prijatelj, madžarski pesnik Bence Lajos, čigar dela je Szomi prepesnil in prevedel. Prav Lajos ga je spodbudil h kakovostnejšemu literarnemu ustvarjanju v dveh jezikih – slovenskem in madžarskem. Béla Szomi se je sicer s pisanjem ukvarjal že od osnovnošolskih let, bolj zavzeto pa od leta 1994, saj je potreboval dobra besedila za svoje skladbe. Prva njegova pesniška zbirka je bila Babjeverni pisani pes, ki je izšla leta 2019 in bila ponatisnjena leta 2021. To leto je bilo zanj nasploh nadvse uspešno, saj sta izšli dve njegovi zbirki – Češnja in Szerelemmosoly (Ljubezenski nasmešek) v madžarščini ter zgoščenka glasbene skupine Kontrabant z naslovom Vidno je nevidno, na kateri so skladbe z uglasbeno poezijo Szomija in nekaterih drugih madžarskih pesnikov iz Prekmurja.

Piše tudi skladbe za otroke (dve zgoščenki glasbene skupine Nepridiprav), je večinski avtor skladb priznane glasbene skupine Kontrabant. Prepoznavnost je pridobil z besedilom domoljubne popevke Zelena dežela in vlogo umetnika Koporca v filmu Vampir z Gorjancev. Od leta 2013 deluje tudi kot prevajalec: v slovenski jezik je prevedel številna dela pomembnih prekmurskih madžarskih literatov. Béla Szomi je leta 2005 prejel priznanje Ministrstva za šolstvo in Zveze za tehnično kulturo Slovenije kot eden najuspešnejših mentorjev za logiko v Sloveniji, leta 2007 so mu podelili naziv mentorja leta pri ZOTKS, leta 2019 pa ga je Državni svet Republike Slovenije nagradil za prostovoljno delo na področju logike, astronomije, fizike, razvedrilne matematike in glasbe. Leta 2022 je prejel bronasto plaketo Občine Domžale za delo v kulturi in prosveti.

Več o modrostih preživetja ločitve in nove ljubezni pa v videu.

Avtor: Miro Pivar; Foto, video: Miro Pivar