Béla Szomi Kralj, domžalski kantavtor: “Biti učitelj ni bila moja prva izbira”

Pogovor z Bélo, letošnjim prejemnikom bronaste plakete Občine Domžale, je potekal po kovidsko – prek Zooma, saj je ravno zbolel in je zato najino srečanje potekalo na daljavo. Gonilna sila Kontabanta in domžalskega Etno-rok festivala si bo morala vzeti nekaj počitka, a ne dvomim, da bo svoj tako pridobljeni prosti čas izkoristil s pisalom in kitaro v roki. Kakorkoli, o njemu je težko povedati kaj povsem novega, a je vredno poskusiti. Predvsem me je zanimalo njegovo učiteljsko delo. 

“Nisem učitelj, ki bi z lahkoto delil pohvale. Od sebe in učencev hočem iztisniti najboljše in največ, kar premorejo. Vsi imamo za seboj neko zgodovino, ki nas oblikuje od zgodnjega otroštva in mladosti, da smo takšni kot smo.”

Kakšna pa je bila vaša mladost? Vemo, da ste prišli v Domžale iz Prekmurja.

Moj oče je Madžar, mama pa ima madžarske, slovaške, srbske in slovenske korenine. Jaz sem kmečki otrok in sem na to ponosen. Ker je oče delal in se izobraževal za učitelja, sem z mamo in sestro ostal doma, kot edini moški, zato mi ni ubežalo vsakodnevno kmečko delo tako doma, kot pri dedku. Nikoli se nisem temu upiral, a je delo od jutra do večera pomenilo stalno iskanje časa za učenje. Zato sem že od majhnega vestno poslušal učitelje, trudil sem se, da od pouka odnesem največ, le tako sem lahko z dobrimi ocenami izdelal razrede. Ravno takšno otroštvo mi je pokazalo, kaj vse lahko človek stori, če ima voljo in zato ne pristajam na olajševalne ovinke, ki jih danes vsi na nek način pričakujejo od šolskega sistema. Temu je botrovala covid-kriza, a tudi premalo spoštovanja do dela učiteljev in do znanja.

Najbrž je na vaš izbor poklica vplivalo to, da je bil oče učitelj?

Prav zares je bila ta želja šele na petem mestu, prej sem se videl kot glasbenika, astronoma, pesnika – pisatelja in kuharja, a sem se nazadnje odločil za učiteljevanje. Ta pot ni bila lahka, staršem in dedku sem pomagal pri kmečkih opravilih do svojega 19. leta, delno pa še takrat ko sem živel in študiral v Ljubljani na pedagoški fakulteti. Zaradi bolezni (cephalomeningitis) nisem naredil zadnjega izpita in sem dve leti pavziral, zato nisem dobil absolventskega staža. Po kratkem oddihu pri prijatelju v Makedoniji sem na hitro ozdravel, še danes mi ni jasno kako, po dveh letih, ko mi zdravniki niso znali pomagati. Zatem sem odrajžal v vojsko. Hecno je, da so po vrnitvi iz vojske, marca 1987, na OŠ Majde Vrhovnik potrebovali učitelja za podaljšano bivanje pa so me vzeli, začasno. Naslednje šolsko leto sem nadomeščal učiteljico matematike v Novih Jaršah, leto zatem so me priporočili za mesto učitelja na OŠ Zalog. Tam sem ustvaril interni delovni zvezek za fiziko in ga z otroki preizkusil. Na zavodu za šolstvo so bili nad njim navdušeni in so hoteli, da drugim učiteljem podam svoje izkušnje, a še vedno nisem imel diplome. Sodelovanje z Zavodom za šolstvo me je spodbudilo, da leta 1989 diplomiram. V Domžalah sem začel učiti 1998, po tem ko smo tukaj živeli že štiri leta.

Poučujete fiziko in matematiko, a je polje vašega zanimanja zares široko: astronomija, astrofizika, astrofotografija, logika, šah, preživetje v naravi. Na kaj oz. na koga ste najbolj ponosni?

Ponosen sem na dekleta z moje OŠ Domžale, ki so bile 6 krat ekipno prve v državi in na tistih 50 medalj z državnih tekmovanj osnovnih šol v šahu. Morda tudi za povprečno 3 do10 Zoisovih štipendij na letni ravni, s katerimi so se okitili učenci pod mojim mentorstvom; temu lahko dodam še preko 500 zlatih in srebrnih priznanj učencev pod mojim mentorstvom ter vodenje 20 let astronomskih taborov za domžalske otroke.

Kakšen je po vašem mnenju dober učitelj?

To je človek, ki zaradi pretiranih zakonskih določil, ki niso pisani na kožo entuziastom, hodi po robu in je vedno na prepihu pričakovanj družbe, staršev, otrok in svojih lastnih pričakovanj zaradi katerih se je odloči za ta lep, a naporen poklic -poslanstvo. Veste, družba je najbolj krivična do dobrih učiteljev, tako kot tudi na sploh do ljudi, ki zelo požrtvovalno in z veliko odgovornostjo opravljajo svoj poklic. Seveda niso vsi učitelji enako sposobni, nekateri enostavno ne zmorejo vseh teh pritiskov, nekateri, recimo, da jih je 5%, pa jemljejo svoje delo po liniji najmanjšega odpora. Da sploh ne omenjam birokracije, ki nam jemlje prepotreben čas za pouk in pogovor z učenci: poročila pišemo dnevno, tedensko pa še mesečno, ne vem, komu to sploh koristi? Moj cilj je razvijanje uma, a ni dovolj imeti talent za nekaj, za ta talent in rezultate je potrebno trdno delati. Danes se vsem zdi, da je to prevelika zahteva, a sem prepričan, da nam čas copy-paste kulture jemlje možnost lastnega razvoja in preboja za nekaj več, kot le ponavljanje in prepisovanje znanja in dosežkov drugih. Kaj je osnovna človeška značilnost? Raziskovanje in želja po odkrivanju novega, kar je krasilo vse velike ume človeštva. (Kaj bi bilo, če bi Tesla le prepisoval od svojih predhodnikov, bi sploh imeli danes elektriko?) Vsi opažamo, da je bralna pismenost slaba, koncentracija nizka, ne znam si predstavljati, kaj bi se zgodilo z družbo, ko bi ostali brez elektrike in vsega znanja dostopnega prek spletnih medijev? Verjetno bi se vrednote resetirale na tiste pred nekaj desetletji.

Pisanje poezije je intimno dejanje, pri tem črpate različne navdihe: to je velikokrat narava, to so odnosi med ljudmi, družba s svojimi izzivi in stranpotmi. Pri vas imam občutek, da je ljubezen v ospredju. Bi zase rekli, da ste pesimist ali optimist?

Moj navdih so moje okolje in moji ljubljeni: moji otroci, starši in senzibilna bitja – ženske. Slednje so me naučile, kaj je to sreča in kaj je negotovost, ker se nek odnos lahko razvije v prijateljstvo ali v ljubezen. Sem nepopravljivi idealist in optimist, po dveh ločitvah sem znova zaljubljen. Ne morete verjeti, koliko ljudi se počuti osamljenih, najsi so v partnerstvu ali so sami. Po zadnji ločitvi sem se izpovedal svoji publiki in sem po koncertu prejel nekaj sms sporočil in povabil k srečanju z osamljenimi ženskami. Veste, nas glasbenike se drži sloves žigolov, a zase in člane Kontrabanta lahko rečem, da smo bili svojim izbrankam zvesti. Ljubezen je dragocena preja in jo je neumno raztrgati za kratek užitek, ker se prekinjena nit težko nadaljuje. Vozli ostanejo. Vsak izmed nas nosi v sebi kaj dobrega in kaj slabega, a lahko potrdim, da noben zares ne pozabi ugasle ljubezni. Zaradi razočaranj se marsikdo zruši, a mene je moja zgodnja mladost obklesala in mi dala moč, da se vedno znova poberem.

Tokrat sem svojo psihoterapijo opravil kar s peresom, ko sem napisal okoli 120 pesmi o ljubezni, ter 40 povrh s pisano, socialno vsebino. Jeseni izide moja nova, že četrta po vrsti pesniška zbirka, ki bo vsebovala okoli 100 pesmi o ljubezni do izbranke. Stil pisanja, tako pravijo moji bralci, je blizu Jacquesu Prévertu, a ga dotlej, dokler me niso z njim primerjali, nisem poznal, šele zatem sem prebral dve njegovi zbirki in glej zlomka, tudi on je uročen od ljubezni, oziroma se z njo opaja.

Pišete v slovenskem jeziku, čeprav ste Madžar. Kako je s to dualnostjo in prepletanjem različnih kultur, jezikov?

Čeprav sem Madžar se imam za Slovenca, v slovenskem jeziku pišem bistveno več, dasiravno sem tretjo mojo zbirko napisal v madžarščini. Tudi moj oče je pisal, a je bil bolj predan prozi. Njegove novele sem prevedel v slovenščino ( zbirka Jesenska nebina), že desetletje prevajam vrhunsko madžarsko poezijo iz Prekmurja in tako bogatim svoj besedni zaklad. Sem prevajalec in prijatelj Bence Lajoša, pri nas malo znanega pesnika iz Prekmurja, ki pa je na Madžarskem prejel štiri najvišje nagrade za literarno ustvarjanje. Različni jeziki in kulture nas bogatija, ob tem, seveda, ne smemo zanemariti svojega slovenskega jezika. Mislim, da je treba od vseh kultur sprejeti kar je dobrega, imeti moramo toleranco do drugih in drugačnih, v nasprotnem primeru se bomo samo preštevali, kdo je čigav. Slovenija je na evropski »transverzali narodov« in je nesmiselno govoriti o čisti rasi-narodni pripadnosti, saj vemo, kam je to pripeljalo svet leta 1941.

Povejte nam še kaj o Kontrabantu, kako je nastalo to ime in kaj vas navdihuje za pesnjenje?

Skupina je nastala 1994. leta, takrat smo večinoma preigravali priredbe drugih skupin, od tod tudi ime tihotapci-kontrabanti. Ime je predlagal naš takratni član Urh Vrenjak in mislim, da nam je kar pisano na kožo. Skupina je izdala 13 albumov. Zadnjo zgoščenko Vidno je nevidno smo natisnili že lani, uradno pa je izšla februarja 2022. Gre za uglasbeno poezijo, večinoma mojo (osem), štiri pesmi pa so od treh drugih avtorjev (Albert Halász, Sándor Szunyogh, Pál Szomi) , dve sta tradicionalni (ena z mojim prevodom v prekmursko narečje), zgoščenko zaključi temperamentna makedonska ljudska pesem Jovano, Jovanke.

Še posebej smo veseli, da bomo letos organizirali 25. Etno-rok festival v Domžalah. Upamo, da bomo zanj prejeli več sredstev, kot smo lansko leto. Podprite festival, da Domžale ostanejo matica visoke subkulture. Na koncu naj se zahvalim še Renati Kosec, ki mi je ves čas, kar je bila podžupanja Občine Domžale, bila konstruktivna sogovornica, hvala Občini Domžale za priznanje, ki sem ga ravnokar prejel za prispevek k šolstvu in razvoju kulture v Občini Domžale. Zahvalil bi se tudi »očetu in materam« Etno-rock festivala, za idejo, ki je vzklila, Pavletu Pevcu in Maji Jovan (če se kdo še spomni trgovine Ginko), ter Cveti Zalokar, ki od časa, ko je še bila županja, pa vse do danes podpira moje delo v kulturi, ter moji dolgoletni, že pokojni ravnateljici Jožici Polanc, ki mi je »dala vetra v krila« – podporo, da sem se našel in dokazal v poslanstvu učitelja.

P.S.

In še par besed o mojih vtisih o zadnji zgoščenki Vidno je nevidno. Naslovna pesem Vidno je nevidno (besedilo: Albert Halász prevod in glasba: Béla Szomi Kralj) je v duhu ovitka, ki ga prežema vesolje in skrivnost namena nas samih:

»…Kar je vidno je nevidno, ko si sam, očem je skrito. Seže od začetka in do konca časa, a le za trenutek, do minevanja, do taljenja, vsem tečejo minute. Kar je vidno …« V času, ki ga zaznamuje vojna še kako boleče zazveni balada o dekletu, ki nekoč spočelo je življenje: »… Sončni žarek radostno po reki poplesava, beli lokvanj prebudi iz mrtvega rokava, to pesem ptiči meljejo kot najslajše bi zrnje, a nihče zgubljenega života ne povrne.« (izbor MŠ) Pesmi na zgoščenki odražajo različna čustvena stanja posameznika, kot tudi samih pesnikov, deloma pa tudi v vsebino vpletajo mistična prizorišča iz Prekmurja. Kika in Béla Somi Kralj ubrano odpojeta svoje komade, res ju je užitek poslušati. Vse dobro v vidnem v nevidnem naj spremlja Kontrabant in njihovo zadnjo zgoščenko!

Avtorica intervjuja: Miomira Šegina; Foto: Arhiv Béle Szomija Kralja in domžalca