Beethoven v mojih mislih – 250 obletnica njegovega rojstva

Ludwig van Beethoven se je rodil decembra 1770 v Bonnu v Nemčiji. Bil je tretji Ludwig v glasbeni družini flamskega porekla (Flamci so prebivalci Flandrije, ki se nahaja na severu Belgije; njihov uradni jezik je nizozemščina). Njegov dedek je bil zelo nadarjen skladatelj, oče pa izjemno dober tenorist in glasbenik na dvoru kölnskega volilnega kneza. Sina je pod svojo strogo taktirko že zelo zgodaj začel učiti violino in klavir. Iz sina je namreč hotel napraviti novega Mozarta, novega čudežnega dečka, zato mu pri vajah ni prizanašal. Kot otrok, je Ludwig ure in ure vadil ter bil tepen, če se je zmotil ali zaigral po svoje. Oče ga je prisilil tudi, da je klavir igral stoje. Sedemleten je že koncertiral z orkestrom na čembalu. Štiri leta kasneje je prišel v roke dvornemu organistu C. G. Neefeju, ki je glasbenemu pouku dodal še študij humanističnih ved. Tako je pri enajstih letih nastopil s svojo prvo kompozicijo, 9 variacij koračnice Earnsta Christopha Dresslerja v C-molu, Neefe pa je v Glasbeno revijo zapisal naslednje besede: »Če bo tako nadaljeval, bo brez dvoma novi Mozart.«

Pri 14-ih je postal pomožni organist v knežji kapeli. Učitelj ga je nagovarjal h komponiranju, seznanil ga je z Bachovimi deli in ostalimi deli dunajske šole. Ko je imel 17 let (1787), je prvič odpotoval na Dunaj, vendar mu je kmalu za tem umrla mati, zato se je vrnil domov. Ker se je oče, ki je delal kot tenor v dvornem zboru, vdal alkoholu in zato ni mogel več ustrezno opravljati svojega dela, je bil Ludwig, ki je imel takrat komaj 18 let, prisiljen postati glava družine in skrbeti za mlajša brata. Zaradi tega ni dokončal študija filozofije na univerzi v Bonnu. Prosil je, in dobil polovico očetove plače za preživljanje družine. Od takrat naprej je Beethoven več kot tri leta denar služil z igranjem viole v dveh orkestrih, in sicer v dvorni kapeli in v gledališču. V tistem času je postajal aktiven skladatelj, širil si je krog prijateljev iz najbolj cenjenih družin v Bonnu ter začel denar služiti tudi s komponiranjem. Uspel je s kantatami, ki jih je napisal ob smrti Jožefa II. in ob ustoličenju Leopolda II. (1790). Njegov oče je umrl leta 1792.

Na Dunaju je Beethoven študiral pri Haydnu od konca 1792 do začetka 1794. Z njim se že od vsega začetka ni preveč razumel. Nerad se je podrejal disciplini in pravilom kontrapunkta, saj je bil izvrsten improvizator. Kljub svoji legendarni vzkipljivosti in razdražljivosti, je imel Beethoven predan krog prijateljev, ki so celo tekmovali med seboj, da bi mu pomagali pri premagovanju življenjskih tegob – Antonio Salieri ga je naučil brati in študirati italijanska besedila oper, baron Domanowitz mu je posvetil vse svoje življenje, Karl Linchnowski mu je odprl vrata svoje hiše in mu dal prostor za študij. Ker je bil nemirnega duha, se je na Dunaju preselil več kot petintridesetkrat.

Leta 1795 je prvič nastopil kot pianist z lastnim klavirskim koncertom v C-duru in izdal prva dela. Postal je najslavnejši pianist na Dunaju. Ko je v Burgtheatru (drugo najstarejše evropsko gledališče na Dunaju, ki ga je leta 1748 ustanovila cesarica Marija Terezija) odigral klavirski koncert v B-duru v korist vdov umetnikov, je postal znan po vsej Evropi.

Že leta 1796 je Beethoven začutil prva znamenja gluhote. Junija 1801, ko je bil že naglušen, je v pismu prijatelju zaupal, da kljub gmotni varnosti živi bedno, ker slabo sliši. Zaprl se je vase, živel je sam. Za družbo si je omislil vrsto mladenk, vendar ga nobena ni osvojila. V ljubezni ni imel sreče. Sprehajal se je po gozdu in veliko bral ter vso energijo posvečal komponiranju.

Po letu 1800 je odkril mogočnost velikega orkestra, preko katerega je lahko izrazil svoja čustva, ki so v njem nastajala kot posledica zgodovinskih dogodkov v Evropi in po svetu – francoska revolucija, vzpon Napoleona, dogodki onstran oceana. Tako so začele nastajati njegove velike simfonije. Beethoven velja za enega največjih skladateljev in je eden izmed najpomembnejših predstavnikov glasbenega klasicizma, ki ga kronološko okvirno umeščamo med letnici Bachove (1750) in Beethovnove smrti (1827).

Občudoval je Napoleona, ki je bil v očeh Beethovna mogočen revolucionar, glas demokracije, ki se je uprl monarhičnemu sistemu. Sprva mu je posvetil tretjo simfonijo (1802-1804) ter jo imenoval Sinfonia Grande titolata Bonaparte – Velika simfonija imenovana Bonaparte. Ko pa se je Napoleon 14. maja 1804 razglasil za cesarja, je pobesneli Beethoven raztrgal naslovno stran tretje simfonije na pol ter se razburil: »Torej on ni nič drugačen od običajnih smrtnikov! Zdaj bo tudi on pohodil vse človekove pravice, zanimale ga bodo le lastne ambicije; zdaj bo tudi on mislil, da je boljši od ostalih ljudi, postal bo tiran!« Po tistem je tretjo simfonijo, ki je povzdigovala revolucionarni duh, ki je tedaj vel po Evropi, poimenoval Sinfonia Eroica.

Leta 1806 je napisal četrto in 1808 peto simfonijo, v kateri je izrazil svoj obup. Ko je odkril vrednote narave, je napisal šesto simfonijo in jo imenoval Pastoralna (1807-1808). Kasneje se je otresel subjektivnosti, sebičnosti in hlapčevstva ter začutil veselje do življenja, kar je izrazil tako v sedmi kot osmi simfoniji (1812). Po tem se je obrnil k cerkveni glasbi in napisal dve maši. Šele v letih 1822-1823 je nastala njegova največja mojstrovina, deveta simfonija. Ta simfonija se lahko primerja z romanom, saj vsebuje barvit scenarij dogodkov, od turškega marša do Ode radosti in sklepa. V skladatelju naj bi ta glasba zorela že od otroštva, saj je že leta 1793 hotel uglasbiti Schillerjevo Odo radosti.

Beethovnovo življenje je bilo polno zapletov, trpel je zaradi pešanja sluha (in končno, gluhote), nekateri zgodovinarji pa menijo, da tudi za bipolarno motnjo. Ugibanj, kaj je povzročilo njegovo gluhost, je veliko. Po zadnjih raziskavah bi lahko izhajala iz oblike tifusa, ki ga je povzročala podganja bolha. Tisti, ki so proučevali njegova pisma so ugotovili, da mu je v ušesih začelo brneti in šumeti okoli leta 1796, ko je imel 26 let. Pri 30-ih je slišal pol slabše, do 46-ega leta pa je povsem oglušel. Trpel je zaradi tinitusa. Pri obdukciji po njegovi smrti se je izkazalo, da je imel otečeno notranje uho.

Beethoven je umrl sredi nevihte 26. marca 1827 na Dunaju. Star je bil 56 let. Vzrok smrti je bila post-hepatitična ciroza jeter. Tri dni po njegovi smrti je na pogreb prišlo približno 25.000 ljudi. Na tisti dan je bil odpovedan pouk. Prisotni so bili vsi pomembni člani dunajske družbe, igralec Grillparzer pa je spregovoril naslednje besede: »Bili smo tam, ko so ga pokopali, in ko je umrl, smo jokali.« Pokopan je bil na pokopališču v Währingu, leta 1888 pa so njegove posmrtne ostanke preselili na dunajsko centralno pokopališče.

Beethoven je najbolj znan po svojih devetih simfonijah, ki so jih poimenovali »temeljni kamni zahodne civilizacije«. Najbolj izpostavljajo tretjo (Eroica), peto (Usodna), šesto (Pastoralna) in deveto simfonijo zaradi njihove veličastnosti. Med njegova najpomembnejša dela sodijo še: 5 klavirskih koncertov, violinski koncert, trojni koncert (za violino, violončelo, klavir in orkester), 11 simfoničnih uvertur, 10 violinskih sonat, 32 klavirskih sonat, ena opera (Fidelio), dve zborovski maši (Missa solemnis), poleg teh pa še nekaj drugih zborovskih del, skoraj 100 komornih del s spremljevalnimi sonatami, okoli 350 posameznih skladb in aranžmajev. V času svojega življenja, v obdobju 45-ih let, je napisal 722 del.

POSEBNOSTI BEETHOVNA:

• Vzrok za Beethovnovo gluhoto ni povsem znan, vendar so ga različno pripisovali sifilisu, zastrupitvi s svincem, tifusu ali morda celo njegovi navadi, da je pred komponiranjem glavo potopil v hladno vodo, da bi ostal zbran in buden.
• Potem ko je izgubil sluh, je s prijatelji komuniciral preko pisanja v »knjigo pogovorov.«
• Beethoven je, kljub temu, da je izgubil sluh, še naprej komponiral. Sprva je opazil, da med igranjem klavirja ne sliši visokih not. Da bi zaslišal lastne skladbe, je odžagal noge svojega klavirja in klavir postavil na tla, ter prislonil uho na tla.
• Sestavil je le eno opero v dveh dejanjih (Fidelio), vendar jo je urejal in izpopolnjeval kar deset let.
• Klavirska sonata št. 14 je eno najbolj znanih Beethovnovih del, vendar je nihče ne pozna pod tem imenom. Šele pet let po Beethovnovi smrti, ko je nemški pesnik Ludwig Rellstab dejal, da prvi stavek zveni kot mesečina, ki sije na Luzernsko jezero, je sonata dobila ime V mesečini, oziroma vsem poznana Moonlight Sonata.
• Beethoven ni maral poučevati klavirja, razen če so bile njegove učenke lepe in nadarjene predstavnice nežnejšega spola.
• Svojo prvo simfonijo je zaigral, ko je imel 30 let. Simfonije so takrat veljale za lahka dela, toda Beethovnova izvedba je stvari popeljala na nov nivo, in to tako močno, da so mislili, da se šali!
• Leta 1802, ko se je z Dunaja umaknil v Heiligenstadt, je obupani Beethoven napisal: »Končal bi svoje življenje, vendar me je samo moja umetnost zadržala. Ah, zdelo se mi je nemogoče zapustiti ta svet, dokler ne bi iz sebe dal vsega, kar sem čutil, da je v meni.« Ta zapis je zdaj znan kot Heiligenstadtov testament, ki je bil objavljen po njegovi smrti, leta 1828.

• Beethovnova glasba je bila veliko uporabljena v filmih (npr. Vročica sobotne noči). Ob filmu Peklenska pomaranča Stanleya Kubricka sem imela občutek, kot da bi sedela na njegovem koncertu.
• Beethoven je imel psa. Toda Ludwig se ni mogel spomniti imena za svojega zvestega spremljevalca, zato si je zamislil, da bi ime utemeljil na ključu pasjega laježa. Izkazalo se je, da je bil to F-dur.
• Beethoven se je dvakrat močno zaljubil, obakrat pa njegova ljubezen ni bila uslišana.
• Dunajski razredni sistem zgodnjega devetnajstega stoletja je močno vplival na njegovo ljubezensko življenje. Najprej se je leta 1801 zaljubil v mlado grofico Julie, vendar se z njo ni mogel poročiti, ker ni bil plemiškega rodu. Nekaj ​​let pozneje se je zaljubil v Josephine Brunswick, po tem ko jo je začel poučevati klavir leta 1799. Josephine se je poročila z grofom, ki je umrl leta 1804. Kljub temu se po tem ni poročila z Beethovnom, saj jo je bilo strah, da bi izgubila skrbništvo nad svojimi aristokratskimi otroki. V življenju ji je napisal vsaj petnajst strastnih ljubezenskih pisem in sklepa se, da je ravno Josephine tista, kateri je bilo namenjeno njegovo znamenito ljubezensko pismo iz leta 1812, ki so ga našli šele po njegovi smrti – Nesmrtno ljubljena.
• Klavirsko skladbo Za Elizo, katere splošno ime je Bagatelle v A-molu, je Ludwig napisal leta 1810, odkrili pa so jo šele štirideset let po njegovi smrti. Danes je eno izmed njegovih najpogosteje izvajanih del. Glasba je bila napisana za damo po imenu Therese, katere vzdevek je bil Eliza, s katero se je Beethoven hotel poročiti leta 1810, vendar se Terezija ni hotela poročiti z njim.
• Svoj zadnji klavirski koncert je skladatelj dokončal takrat, ko je Napoleon osvojil Dunaj. Skladateljev sluh je bil že precej šibak, pa vendar si je zaradi topovskega obstreljevanja na glavo privezoval blazine.
• Bil je ljubosumen, ker je Rimsky-Korsakov namesto »Mozart in Beethoven« napisal opero z naslovom »Mozart in Salieri«.
• Beethovnova glasba je vrhunska, ker ima vso strukturno dovršenost Mozarta ali Haydna, hkrati pa tudi ognjeno čustvo, kar jo naredi večjo in vplivnejšo od ostalih dveh skladateljev. Tako je njegova glasba bolj čustveno kompleksna, obenem pa strukturno briljantna … njegova glasba vsebuje vse. Beethoven je imel zato večji svetovni vpliv.
• Kaj je Beethoven povedal o glasbi? »Glasba je tisti nematerialen breztelesen vstop v višji svet spoznanja, ki razume človeštvo, vendar ga človeštvo ne more razumeti. Igrati brez strasti je neopravičljivo!«
• Kakšen je bil Beethoven kot oseba? Beethoven je bil brezkompromisen in nepopustljiv, imel je veliko energijo in moč, bil je dinamičen – tako med ljudmi, kot tudi v glasbi. Bil je neposreden, odkrit, nesramen, imel je svojevrsten smisel za humor, veliko se je prerekal.

• Beethoven je v mladosti igral violino in imel do nje poseben odnos, zato ni presenetljivo, da je njegov violinski koncert v D-duru prava mojstrovina. Violinist je moral krstno izvedbo tega koncerta odigrati brez vaje, saj je skladatelj, kot običajno, skladbo dokončal v zadnjem trenutku.
• Morda so bili njegovi nenavadni ritmi posledica njegovega srčnega stanja. Izsledki raziskovalcev z Univerze v Michiganu in Washingtonske univerze kažejo, da so nenavadni ritmi, povezani z nekaterimi Beethovnovimi markantnimi deli, lahko posledica srčne aritmije. Raziskovalci so pregledali ritmične vzorce številnih Beethovnovih del, da bi našli namige o tem stanju in zares ugotovili, da ritmi nekaterih odsekov njegovih znamenitih del odražajo nepravilne ritme srčne aritmije. »Ko vaše srce bije neenakomerno zaradi aritmije, to počne v nekaterih predvidljivih vzorcih,« je v pisni izjavi dejal Howell. »Mislimo, da slišimo nekaj teh vzorcev v njegovi glasbi.«
• Žal je bil Beethoven šibkega zdravja in je večino svojega življenja bolehal za številnimi boleznimi in obolenji, kot so kronične vnetne črevesne bolezni, revmatizem, tifus, kožne bolezni, abscesi, infekcijske bolezni, vnetja oči, vnetna degeneracija arterij, zlatenica, kronični hepatitis in ciroza jeter. Jeseni 1826 je Beethovna ujel hud prehlad, ki se je razvil v pljučnico.
• Nekaj dni pred smrtjo se je še dvignil iz postelje ter vzkliknil: »Smejte se prijatelji! Končana je komedija!« 🙁
• Ko je bil na smrtni postelji, mu je prijatelj v dar prinesel nekaj steklenic vina. Beethoven je rekel: »Škoda, škoda, prepozno.« To so bile njegove zadnje besede.
• Zadnje delo, ki ga je Beethoven še uspel dokončati, je bil zadnji stavek godalnega kvarteta št. 13, Op. 130, leta 1825. Dve leti kasneje je umrl.
• Beethoven je danes znan tudi kot avtor evropske himne, ki temelji na četrtem stavku Beethovnove devete simfonije, z besedilom Schillerjeve Ode radosti (izvirno nemško: An die Freude). Himno je prvotno leta 1972 sprejel Svet Evrope, leta 1985 pa tudi Evropska unija, tako da jo danes igrajo ob vseh uradnih priložnostih. Zaradi velikega števila jezikov v EU, himna nima uradnega besedila in jo izvajajo popolnoma inštrumentalno.
• Beethoven je bil izvoljen za častnega člana Filharmonične družbe v Ljubljani.

Za konec pa še presenečenje: našli so osnutek za deseto simfonijo! Mednarodna ekipa muzikologov, pianist Robert Levin in računalniški strokovnjaki so si od leta 2019 s pomočjo umetne inteligence prizadevali dokončati poprej nedokončano deseto simfonijo. Na voljo niso imeli veliko gradiva, saj je Beethoven za seboj pustil le nekaj osnutkov. Končna verzija ima, po pisanju nemške tiskovne agencije DPA, dva stavka, trajala pa bo od 20 do 25 minut. Beethovnov orkester iz Bonna naj bi jo po prvotnih načrtih krstno izvedel konec aprila, vendar jo bodo zaradi pandemije premierno predstavili novembra 2020, poročajo iz podjetja Deutsche Telekom, ki je spodbudilo ta projekt.

Avtorica: Martina; Vir: Internet; Slike: Vlado M.