Antigona – Kako si upamo!

2500 let po tem, ko je Sofokles iz mita o Tebanski kraljevi družini izluščil tragedijo o Antigoni in v njej soočil črko zakona in posameznikov etični imperativ, smo dobili kar dve filmski adaptaciji te arhetipske zgodbe. Film je svetovno premiero doživel že na lanskem festivalu v Torontu, zato je toliko bolj impresivno, da je s tako natančnostjo napovedal množične proteste proti družbeni neenakosti v zahodnem svetu.

V Mestnem kinu Domžale so v ponedeljek, 6. junija 2022, zavrteli dokumentarno igrani film režiserja in scenarista Janija Severja »Antigona – Kako si upamo!«. Pogovora po filmu, ki ga je vodil Jure Matičič iz Mestnega kina Domžale, se je udeležil režiser in scenarist Jani Sever. Film je prejel številne nagrade, začenši s Festivalom slovenskega filma (vesna za najboljši dokumentarec, najboljšo montažo, najboljšega igralca, nagrada FIPRESCI); Ji.hlava; Trst; CPH:DOX; Festival evropskega filma.

Režiser Jani Sever, ki je s političnim filmskim esejem »Antigona – kako si upamo!« novembra 2020 odprl Festival slovenskega filma ter po predlogi drame »Trojno življenje Antigone Slavoja Žižka« na provokativen način reinterpretiral paradigmatični lik tragične junakinje in razmišljal o trenutnem stanju evropske demokracije.

Pogovor po filmu je vodil Jure Matičič iz Mestnega kina Domžale, udeležil pa se ga je režiser in scenarist Jani Sever.

Pomaknimo se na konec. Po Žižkovem mnenju, je današnji ekvivalent vladarja Kreona bruseljska birokracija (“kapitalizem s človeškim obrazom”), medtem, ko naj bi bila Antigona na strani skrajnežev s protipriseljensko retoriko. En planet, eno človeštvo. Veliko držav, veliko zloveščih dogodkov. Film postavlja sodobne politike, odločevalce in vplivneže, v vloge iz Žižkove verzije starogrške tragedije. Antigona je kot simbol upora proti oblasti priročen ideal za današnji čas. Toda, ali gre res za emancipacijsko junakinjo? Ali je morebiti tudi sama del problema? Čas je, da razkrijemo odvratno mrmranje življenja v svetu desnega fundamentalizma, podnebnih sprememb in velikih neenakosti.

»Ker sta se demokracija in drama razvijali hkrati in je današnji politični svet poln Antigon, je bila odločitev za analizo vzporednic med Žižkovo igro in resničnim življenjem pravzaprav preprosta, vendar ne ravno lahka naloga. Pozicije glavnih akterjev, tako v sodobnosti, kakor tudi v antični drami, niso namreč vedno jasne. Največja junakinja antične drame – po Žižkovem mnenju – ni dobra oseba. Zdi se, da se bori za pravico “malih” ljudi in “božanskih” zakonov. Toda v resnici se zavzema le za pravice “establišmenta”. V Sofoklesovi izvirni drami, Antigona odkrito pove, da jo vodi zgolj ljubezen do brata in da ne bi ukrepala za nikogar drugega. Vprašanje, ki ga zastavlja Žižkova Antigona, je vprašanje pozicij v sistemu in poskus, kako iz sistema izstopiti. Izstop iz sistema seveda ne more biti preprost. Revolucije je treba ponavljati, a ob tem se neizogibno postavlja vprašanje: ali ni revolucija vedno le želja po novem gospodarju?
O tem sem poskušal razmišljati v filmu, ki je asociativen in želi pustit gledalca, da sam pride do svojih zaključkov,«
je v pogovoru dejal režiser in scenarist filma, Jani Sever.

2500 let po tem, ko je Sofokles iz mita o Tebanski kraljevi družini izluščil tragedijo o Antigoni in v njej soočil črko zakona in posameznikov etični imperativ, smo dobili kar dve filmski adaptaciji te arhetipske zgodbe.

Kaj nam Antigona – kot pripoved, kot nezmotljiv lik ter ne nazadnje kot ideja – zmore povedati o stanju post-brexitovske Evrope in sveta? Nam je njen protirežimski upor v času Trumpa, Orbána in renesanse nacionalističnih populizmov še vedno lahko za zgled? Slavoj Žižek trdi, da nikakor ne. Z njim se Severjeva ekipa strinja.

Žižek nas tudi tokrat spremlja kot komentator, usmerjajoči narator, čigar besede vodijo potek in razplet argumenta. Antigona v insceniranem miselnem loku nikoli ne skrene s poti, ki jo je z besedilom Trojno življenje Antigone zastavil že Žižek. Toda Severju uspe več kot le dobesedna transpozicija Žižkovih motivov na platno. Točno to, kar Žižek naredi Sofoklesu (zamaje njegove predpostavke, zruši moralno integriteto), Sever stori z medijskimi stvaritvami aktualnosti.

Na dan ameriških predsedniških volitev – dan, ko se končuje ta zapis, ter dan, ko se lok novejše zgodovine zmore zasukati v eno od dveh smeri, četudi obe merita navzdol – se Antigonin klic po predrugačenju in ponovnem premisleku vsega znanega, vsega dogmatično gotovega, zdi na mestu.

Avtor: Miro Pivar; Foto, video: Miro Pivar

Komentarji uporabnikov
Tagi