Andreja Brulc, grafična oblikovalka, ilustratorka in umetnostna zgodovinarka iz Londona pri Komendi

Andreja Brulc je slovensko-britanska grafična oblikovalka in ilustratorka, ki daje velik poudarek tipografiji ter kombiniranju tehnik in materialov iz likovnih umetnosti in ročnih spretnosti. Leta 1996 je končala magisterij iz umetnostne zgodovine na University College London, profesionalno pa se je ob delu izobraževala na University of the Arts London (London College of Communication, kratko LCC) (2003–05), ko je bila zaposlena na Royal Academy of Arts (1997–2008). Njeni dizajni in ilustracije so bili nagrajeni, njene ilustracije, narejene za leposlovno zbirko Beletrina (2007–2016), pa so bile predstavljene na številnih mednarodnih samostojnih in skupinskih razstavah. Ustvarila je več umetniških projektov, med drugim tudi instalacijo Krst pri Savici na Prešernovem trgu v Ljubljani, eksperimentalno tipografski projekt po Prešernovi pesmi, enem od osrednjih dogodkov Ljubljane kot Unescove svetovne prestolnice knjige (2010).

Andreja, ste ena od ustanoviteljic ArtKam-a v Kamniku, organizatorka mednarodne razstave sodobne umetnosti Expect the Unexpected (ETU 22) (24. 9.–2. 11. 2022) in ste bila kustosinja razstave Cloudburst Victorja Kastelica v Galeriji Veronika. Poleg tega ste bila avtorica razstave z naslovom Tales of Two Cities (»Zgodbe dveh mest«). Kot ste mi zaupali, šlo je za simboličen prikaz krajev od kod prihajate (Komenda pri Kamniku) in kam ste odšli študirat in delat (London). Kako sta vas zaznamovala ta dva tako različna okolja?

Razstava v Kamniku, ki jo je postavila umetnostna zgodovinarka Karmen Volavšek, v Knjižnico Franceta Balantiča Kamnik v okviru ETU 22, – se je imenovala Tales of Two Cities. Naslov je hudomušno, če ne klišejsko, poigravanje na naslov romana Zgodba dveh mest angleškega pisatelja Charlesa Dickensa. V Londonu živim od moje emigracije iz Komende, (del kamniške občine v času mojega odraščanja), ki je v instalaciji prikazana s krogom v živordeči volni, reciklirane iz brezrokavnika, ki mi ga je mami nakvačkala v 70. letih. Volno sem tu uporabila kot spomin nanjo, ki me je te ročne spretnosti tudi naučila. V kontekstu celotne postavitve razstave, ki se simbolično in metaforično poigrava s konceptom osebne, bivanjske, kulturne in umetniške identitete, bi lahko trdila, da je instalacija po eni strani moj osebni umetniško-terapevtski projekt kot sprava v združevanju Kamnika in Londona, moja preteklost in sedanjost, ter vprašanje moje prihodnosti in do kakšne mere si želim tolerirati občutenost prišleka oziroma tujosti v obeh državah. Sicer sem kroge pričela kvačkati po naključju že leta 2010. Potem pa sem jih sporadično nadaljevala pred televizijskim ekranom ob gledanju skandinavskih noirjev, da nisem občutila krivde za izgubo časa, predvsem pa intenzivno v času najbolj brutalnega, nadrealističnega obdobja v mojem življenju, v obdobju tik pred in po britanskem referendumu za odcepitev od Evropske unije junija 2016. Po drugi strani pa je bila posebej narejena instalacija za kamniško knjižnico neke vrste craftivisma kot projekt pri poživitvi javnega prostora, ki se sovpada s filozofijo ArtKam-a in naše razstave.

Vrnimo se še malo v čas, preden ste odšli v London študirat – najprej umetnostno zgodovino, kasneje pa oblikovanje. Kako se spominjate tega časa, ki je vplival na vaše izseljenstvo?

Kot sem že omenila, sem se uradno permanentno izselila iz Slovenije leta 1992, vendar neuradno je to dejansko bilo en dan pred mojim 23. rojstnim dnem novembra 1991, oziroma takoj potem, ko sem zaključila ustni izpit iz angleških lektorskih vaj za drugi letnik. Zaradi tega izpita se nisem »smela« vpisati v tretji letnik! Ja, prav ste slišali besedo – nisem smela!

Medtem, ko so me kasneje profesorji v Londonu takorekoč pretirano nosili na rokah, mi je dotična profesorica v Ljubljani delala probleme dve leti, dokler ji ni »uspel« njen »načrtovan« mission possible, da mi je dejansko preprečila vpis v 3. letnik. 14. septembra mi je na hodniku zagrozila, da »če ne prideš na ustni izpit jutri, se ne moreš vpisati v naslednji letnik, ker se je Univerza odločila, da morajo biti vsi izpiti zaključeni do 15. septembra.« Dodala je, da »Srednja šola za turizem (iz katere sem prišla) ni namenjena za visokošolsko izobraževanje.« Poleti 2019 mi je moj vrstnik, sedaj profesor na eni izmed ljubljanskih fakultet, potrdil, da je bila njena izjava »popolnoma laž«, saj je še vedno tako, da se izpiti lahko zaključijo do konec septembra. Ta dogodek je dejansko vplival na moje izseljenstvo.

Naj vas najprej spomnim – to je bilo »fantastično« leto za slovenske študente_ke, ki smo se konec junija znašli v kaosu slovenske vojne za samostojnost, češ »za vaše otroke se gre«, in to ravno v času, ko smo imeli izpitne roke. Marsikdo sedaj ne ve, oziroma ne želi vedeti, več o statistiki tistega časa, – ker pač zgodovina ni pomembna, – koliko študentov_k se je znašlo v podobni situaciji kot jaz. Bili smo Žrtve – z veliko začetnico –, saj medijskih podatkov nikoli ne bom pozabila: 30% študentov_k se ni uspelo vpisati v naslednji letnik, 7 študentov_k pa je naredilo samomor. Poznala sem perspektivno študentko arheologije, s katero sem kadila na hodniku. Žal se ne spomnim njenega imena, imela pa je zame takrat nenavadni, sedaj občudovanja vreden, hobi: potapljala se je po kraških jamah. Psihološkega pritiska, ki smo ga takrat doživljali mladi, ni zdržala: za večno jo je odnesla Sava. Še vedno imam rosne oči, ko se spomnim nanjo, le kako naj pozabim mlado življenje, ki bo za vedno ostalo mlado, izgubljeno vendarle nepozabno za en nepremišljen ideal, katerega so si ga drugi, predvsem starejši, tako močno želeli doseči in si sedaj to »osamosvojitev« lastijo za svojo! Pa da ne bo pomote, čeprav sama nisem volila za samostojnost, saj sem tisto noč pred plebiscitom odpotovala z vlakom v London, nisem bila in nikoli ne bom proti svobodnim kolektivnim samoodločitvam, vendarle vojn na podlagi raznih -izmov nikoli nisem odobravala, saj menim, da je politične nesporazume potrebno reševati s komunikacijo, vključno kar se trenutno dogaja med Rusijo in Ukrajino. Zaradi osebne izkušnje z vojno kot mlada oseba, sem postala čistokrvna pacifistka.

Rada in veliko potujete, menda si od povsod prinesete kak kos blaga, volno in papir, ki vas pritegne z barvo, otipom, strukturo in jih potem »zlagaš« v posebne albume. Čemu služijo ti »spominki«?

Ti materiali imajo več funkcij, so lahko del slike fizično, ali pa so uporabljeni za računalniško obdelavo oziroma za podlago v kombinaciji s fotografijo in risbo. Uporabljam čipke, vezenine, svoje fotografije – vse to vpletam v kolaže in fotomontaže. Naš čas je nasičen z digitalno umetnostjo, na začetku se ni vedelo, kdo je res umetnik, kdo pa ni, meja je bila tenka, in so se vsi zapodili v to novo izrazno orodje. Ko sem bila na LCC v zgodnjih 2000-ih, so me profesorji spodbujali, da se oddaljim od tega in poiščem stvari, ki me spominjajo na otroštvo in so bile del mojega odraščanja. Blago, volna in papir so bili del tega mojega intimnega sveta – moja mami in vse moje tete so se znojile v danes propadlih tovarnah, ki so proizvajale te materiale. Takrat se je šivalo, pletlo in kvačkalo, bilo je nekaj normalnega, da si si sam kaj naredil. Ko sem bila na LCC, sem mislila, da so se ta moja znanja izgubila, saj mlad človek beži od preteklosti. Na srečo se to ni zgodilo in sem znova našla stik s tem časom, ki je bil zame srečen, četudi skromen. Ko to »staro« vključiš v nov kontekst, postane »novo«, sveže in zanimivo. Sedaj se kakšen »spominek« še vedno najde v zaprašenih omarah v hiši mojih staršev in se bo brez dvoma znašel v mojih delih kot spomin na njih. Zanimivo je, da so se na splošno te veščine obudile v času Covida, ko smo bili bolj doma in smo po dolgem času postali kreatorji svojega prostega časa.

Pravite, da je vaše ustvarjanje kot potovanje na kateremu iščeš ideje, rišeš skice, preizkušaš materiale in podobno. Ta del vašega ustvarjanja ste imenovala »Skicirka za potovanje«, kot ste tudi podnaslovila predzadnjo samostojno razstavo na Ptuju (2011). No, to je gotovo stalen del vašega ustvarjalnega procesa. Kakšen pomen imajo skicirke za umetnika_co?

Andreja: Skicirke umetniki_ce, oblikovalci_ke in ilustratorji_ke že stoletja uporabljajo kot del svojega ustvarjalnega procesa. Kot take ponujajo vpogled v umetnikov_čin delovni proces, od risb, čačk in pojasnil do načina opazovanja sveta in razmišljanj o sebi, ter do raziskovanj in stvaritev. Skicirka opazovanj se lahko osredotoča na zunanji svet in je kot taka najbolj znan način dokumentiranja in zaznavanja lastnih izkušenj na potovanjih. Skicirka izumov in idej pa se na drugi strani osredotoča na notranje umetnikovo_čino potovanje in na njegov_n proces razvijanja vizualnih idej. Uporaba skicirke pri razvijanju neke ideje mi pomaga sprostiti ventil v možganih, ki vodi v raziskovanje neznanega. Ko se ideje sprostijo v skicirki, so kot seme, ki začne rasti in se razvijati.

Katera tehnika vam je najbolj ljuba, saj uporabljate širok spekter »orodij in materiala«?

Zelo me zanimajo tipografija, postavitev in barve ter mešana tehnika, ki združuje ilustracijo s tipografijo, fotografijo, risbo, silhueto in tradicionalnimi tehnikami (ročno tiskanje, šivanje, vezenje, krpanke, aplikacije, pletenje in kvačkanje), kot tudi uporaba različnih papirjev, tekstilov in industrijskih materialov (brusni papir in mrežasti trak za knauf stene) za teksture in vzorce. Eksperimentiram z različnimi možnostmi, v katerih so slike so postavljene v napetem razmerju druga do druge, združene skupaj skozi mešane medije, kar ustvarja različne realnosti in percepcije skozi medsebojno igro naravnih oblik, pripovedi in čustev. Uporaba kolaža in fotomontaže mi omogoča združevanje elementov iz preteklosti z najnovejšimi digitalnimi tehnologijami. Profesorji ilustracije in eksperimentalne tipografije so me še posebej stimulirali, predvsem kot njihov odziv na val digitalnih podob, da sem se osredotočila na svoje veščine, pridobljene iz preteklih izkušenj. Njihov svež pristop k likovni vzgoji, ki je spodbujal »umetniško prakso kot raziskovanje«, je temeljil na prepričanju, da je kreativna raziskava v skicirki oblika raziskovanja v vizualni in kulturni material z namenom doseganja višje stopnje izvirnosti.

Kako je prišlo do tega, da ste svoj umetniški izraz črpali iz ženskih ročnih spretnosti? V tistih časih so ženske šivale, pletle in kvačkale oblačila za svoje otroke ali izdelke za okrasitev doma, v ospredju je bila njihova praktična, ne pa tudi umetniška vrednost.

V šoli v 70. letih prejšnjega stoletja v nekdanji Jugoslaviji je bil velik poudarek na učenju različnih tradicionalnih rokodelskih in tehničnih veščin kot del nacionalnega učnega načrta – veščin, ki so bile v takratnem razvitem zahodnem svetu in še danes, sedaj na žalost tudi v Sloveniji, kulturno dojete kot razvedrilna dejavnost za starejšo generacijo. Kljub temu, da so ženske v Jugoslaviji odraščale v okolju domnevne družbene enakosti, v katerem so v javni domeni enakovredno prispevale k dohodku gospodinjstva, so bile dojete kot glavne gospodinje in v bistvu neenakopravne s svojimi partnerji. Zaradi takšnih pričakovanj so se morale ženske že zgodaj učiti določenih veščin za življenje, med drugimi tudi ročnih spretnosti.

Zdi se presenetljivo, da so bila takšna pričakovanja globoko zakoreninjena v moji kulturi, ko je velik del zahodnega sveta po družbeni revoluciji leta 1968 takrat že v celoti sprejel postmodernost. Zgovorno je dejstvo, da so me kot mlado osebo v zgodnjih 80. letih poslali v samostan, da bi se naučila veščin šivanja križnih vbodov in pletenja. Tako ima uporaba tradicionalnih tehnik predvsem osebni »izgubljeni in najdeni« element, ki ni postala le moja »vrnitev domov« s ponovnim povezovanjem mojih korenin s prejšnjimi generacijami žensk, ampak tudi zelo »dobrodošla«, saj menim, da je potrebno imeti te dragocene veščine, da vemo, od kod prihajamo, kdo smo in kam gremo.

Menda imate poseben odnos do rdeče barve?

Res je, mama me je velikokrat oblačila v rdeča oblačila, ali karirasta z rdečo vmes – na vseh šolskih slikah sem »rdeča«. Zato kar nekaj časa nisem prenesla pogleda na rdečo barvo. Spominjam se počitnic pri starih starših na Dolenjskem, ko so me, zaradi rdeče barve oblačil, preganjali purani – zdaj je to zabavno, a takrat mi to ni bilo smešno. Kot lahko vidite, sem navsezadnje na tej ključni »sliki« razstave namenoma upodobila Komendo z živordečim krogom iz reciklirane volne, na ostalih ilustracijah, izbranih za razstavo, pa je v črno-belem svetu rdeča barva najbolj dominantna. To je odsev koncepta na moj priljubljen citat iz filma Wima Wendersa (The State of Things, 1982): Življenje je barvno, vendar je črno-belo bolj realistično. Volno in ostale materiale po navadi recikliram in jim tako dajem novo življenje. Moja uporaba ročnih spretnosti je torej subverzivna tehnika, ki mi omogoča, da razblinim meje med tradicionalno različnima kategorijama: likovna umetnost in ročne spretnosti. Po drugi strani pa mi omogoča, da raziskujem, presprašujem in celo izpodbijam tradicionalne vrednote in določene tabuje, povezanih s kulturnimi, političnimi, družbenimi in geografskimi situacijami, ki so pogosto nevidni, nevprašljivi ali celo namerno zatirani.

Ne moremo reči, da živimo v mirnih časih, najbrž je ta pojem bolj kot ne fantazma, vedno in povsod nekdo vodi svojo osebno vojno za življenje. Kako se vi soočate s pojmom »tujka«?

Živim vedno na »bombi«, on the edge, v večni negotovosti, kdaj se bo Pandorina skrinjica odprla. Lahko bi rekla, živim v situaciji expect the unexpected, kot se je izkazalo s propagandno-hujskaško britansko predvolilno referendensko kampanjo, predvsem začinjeno uperjena proti »Vzhodnim Evropejcem«, kot nas, Slovence_ke, arogantno in ignorantno obravnavajo Little Englanders (»mali Angleži«), ki so vehementno volili za Brexit zaradi protipriseljenske retorike. »Preskočili smo vrste«, po izjavi bivše Premierke Therese May, »ustanoviteljice« politike sovražnega okolja že v času, ko je bila Ministrica za notranje zadeve pod Cameronovo koalicijsko vlado. Prav ta njena razdiralna politika me je prebudila, da sem sprejela britansko državljanstvo leta 2012, saj smo priseljeni že takrat občutili, da bo referendum in kakšen bo rezultat. »Ukradli smo službe, stanovanja in šole« in bili celo »zdravstveni turisti«, nekako tako, kot so sedaj tretirani državljani bivše skupne države Jugoslavije oziroma ekonomski emigranti »iz juga«, kajne, nekdo pač mora prevzeti krivdo za nesposobnost domorodcev, kljub temu, da so, vsaj v primeru britanskega Brexita, Evropejci prispevali več v državno blagajno kot so iz nje odvzeli v primerjavi z avtohtonimi prebivalci. Vse to naredi sovražni govor proti drugim, drugačnim – le kdo je povzročitelj vojn, če ne kdo na vrhu države, ki manipulira sodržavljane proti drugim etičnim skupinam! Nič se nismo naučili z zgodovino, nič, kolektivna amnezija prevladuje. Po drugi strani pa sem letos izgubila osebno zdravnico v Sloveniji, kljub temu, da plačam vsak obisk in vsak recept. To je moje sodobno soočanje s konceptom biti »tujka« v obeh državah, in seveda nov izziv za prihodnost! Biti »tujec«, »tujka«, pomeni živeti v No Man’s Land.

Avtorica: Miomira Šegina (miomira.si)