Ana Vrtovec Beno: Od ljudskega gledališča do uprizarjanja dediščine v Slamnikarskem muzeju

Avtorica, sicer naša soobčanka, dr. Ana Vrtovec Beno, je predstavila njeno monografijo »Od ljudskega gledališča do uprizarjanja dediščine«. V tej knjigi predstavi sodobne oblike pojavljanja, preoblikovanja in raznolikosti ljudskega gledališča v Sloveniji. S pomočjo izbranih primerov in terenske raziskave poskuša odgovoriti na vprašanje: “Zakaj uprizarjati lastno dediščino?”. To je bila tudi tema pogovora na Srečanjih pod slamniki. V tokratnem pogovoru so se posvetili večplastnemu vprašanju (sodobnega) ljudskega gledališča na Slovenskem. Natančnejše odgovore je v sproščenem pogovoru z etnologinjo dr. Ano Vrtovec Beno, katere monografsko delo pod naslovom Od ljudskega gledališča do uprizarjanja dediščine je izdal Glasbenonarodopisni inštitut ZRC SAZU, iskala Cveta Zalokar.

Predstavitev njene knjige je potekala v sredo, 12. februarja 2025 na dogodku Srečanja pod slamniki v Slamnikarskem muzeju v Domžalah. Etnologinja dr. Ana Vrtovec Beno je raziskovalka na Glasbenonarodopisnem inštitutu ZRC SAZU in kustosinja Gorenjskega muzeja. Pozornost namenja raziskovanju sodobnega ljudskega gledališča in folklore na Slovenskem ter vprašanju ljubiteljske ustvarjalnosti in identitete. Je članica Slovenskega etnološkega društva, avtorica monografije Od ljudskega gledališča do uprizarjanja dediščine ter avtorica številnih strokovnih in znanstvenih prispevkov. Kot kustosinja etnologinja je avtorica več začasnih in stalnih razstav ter postavitev zasebnih zbirk.

Avtorica v monografiji na sodoben teoretski in vsebinski način predstavi sodobne oblike pojavljanja, preoblikovanja in raznolikosti ljudskega gledališča v Sloveniji. Posebej jo zanimajo funkcije in vloga izbranih primerov sodobnega ljudskega gledališča za različne skupnosti, saj ima vsako gledališče svoj pečat, zato je gledališče avtorica razvrstila na profesionalno gledališče na ljubiteljsko/amatersko ter ljudsko gledališče.  S pomočjo izbranih primerov in terenske raziskave, kjer je obiskala praktično vse kraje v Sloveniji, kjer se ukvarjajo z ljubiteljskim in ljudskim gledališčem, je predstavila možne povezave med izbranimi primeri ter poskušala odgovoriti na vprašanje “Zakaj uprizarjati lastno dediščino?“. Empirično podprta raziskava o sodobnem ljudskem gledališču tako prinaša poglobljeno analizo uprizarjanja dediščine do leta 2022, dopolnjujejo pa jo terensko delo in intervjuji, za kar je dr. Ana Vrtovec Beno potrebovala dobrih dvanajst let.

Premišljen izbor primerov je bil narejen z namenom prikazati pestrost sodobnih oblik ljudskega gledališča ter hkrati orisati različne pristope in načine uprizarjanja kulturne dediščine. Monografija predstavlja nabor različnih primerov sodobnega ljudskega gledališča na Slovenskem, ponuja teoretične in vsebinske pristope, kako in na kakšen način pristopiti k raziskovanju tovrstne ljudske  ustvarjalnosti, ter odpira nova vprašanja za nadaljnje raziskovanje. Zato je razdelila ljudsko gledališče po namenu, kot ga razumeta dr. Niko Kuret in Zmaga Kumer – na Folklorno gledališče, Amatersko gledališče ter na Gledališče množic. Tako poznamo krščansko-nabožne igre, ki zajemajo božični, velikonočni, binkoštni ter svetopisemski krog, kjer se uprizarjajo igre in dogodki ter zajemajo dogajanje okoli teh praznikov. Avtorica nadaljuje v monografiji tudi s predkrščansko obredno dediščino kot so dogodki: novoletni zimski krog, Miklavževanje, Lucijino, Tepežkanje, pustno pomladni krog, pustni obhodi maškar, usmrtitev pusta, Borova gostüvanja, Jurjevanje, Kresovanje, krog kmečkega dela, stanovski snovni krog, ženitovanjski krog ter plesni krog. Kot še ena oblika igre pa je tudi Burkasta igrska dediščina, kjer so nastopi šaljivi.

V slikovni predstavitvi je avtorica prikazala številne primere, med drugim Škofjeloški pasijon, igre pri Krvavi peči, koledovanje, pranje perila ob rekah in druge oblike gledališkega izražanja dediščine. Vsaka predstava zahteva temeljito pripravo – od scenarija, tematike in narečja do scenografije, kostumografije, rekvizitov in sodelovanja znotraj skupnosti, kar zahteva veliko truda, da jo igralci zatem izvedejo pred občinstvom.

Dr. Ana Vrtovec Beno je med zbiranjem gradiva opazila, da so amaterski in ljudski gledališčniki izjemno ponosni na svoje delo. Kot je dejala: “To je kot nek strup ali zasvojenost.” Zanimivo anekdoto je delila skozi pogovor z bratrancem: “Bratranec mi je rekel: ‘Vidiš, v teh dvajsetih letih, ko ti neke igrice špilaš… Glej, kakšno hišo sem si jaz vmes postavil.’ In veš, kaj sem mu odgovorila? ‘Jaz imam pa za dve tvoji hiši spominov, pa ne vem, kam naj jih dam.‘” Prizorišče za igre pa so po navadi na podeželju zunaj, na odprtem javnem prostoru, le redko notri, ko jim zagode vreme.

Pogovor je nanesel tudi na socialno funkcijo gledališča – na podeželju namreč pogosto sodeluje cela vas, kar krepi identiteto skupnosti in občutek pripadnosti: “To je tisto, kar je naše, pokažimo drugim, da tudi mi nekaj imamo.”

V nadaljevanju sta dr. Ana Vrtovec Beno in Cveta Zalokar predstavila tudi domžalsko gledališko sceno, kjer izstopa

• Poletno gledališče Studenec – Kulturno društvo Miran Jarc Škocjan s svojimi vsakoletnimi predstavami
• Gledališka skupina Groblje, ki trenutno uprizarja komedijo Poročil se bom s svojo ženo
• Turistično društvo Jarše-Rodica, ki oživlja dediščino s prikazi pranja perila v mlinščici, postavitvijo Butare velikanke, jesenskimi kmečkimi opravili
• Turistično društvo Rača, ki je najbolj znano po spuščanju Gregorčkov po mlinščici
• Predstava o Adamu Ravbarju na gradu Krumperk, ki je nekoč privabljala številne obiskovalce in ki jo zdaj Aleš Stražar skuša ponovno obuditi

Ob igrah, ki jih amaterski in ljudski igralci zaigrajo se med gledalci pogosto sliši: “Bili smo presunjeni ob lepi igri. Veš, ko je bilo konec igre, smo kar v tla gledali, nihče si ni upal gor pogledati, ker smo imeli vsi solzne oči.”

Avtor: Miro Pivar; Foto, Video: Miro Pivar