30 let bogate glasbene poti Tanje Zajc Zupan

Tanja Zajc Zupan je ena najboljših in najpomembnejših citrark pri nas. Skozi leta je izoblikovala svoj prepoznaven in edinstven zven, citre pa je predstavila kot moderen instrument največjih razsežnosti in v slovenski prostor vnesla svežino s poustvarjanjem največjih svetovnih uspešnic vseh časov. 

Tanjo glasba spremlja že od njenih malih nog, saj so doma pogosto prepevali slovenske ljudske in narodnozabavne pesmi, vseh osem let osnovne šole pa je prepevala v šolskem pevskem zboru. Pri 10-ih letih se je v Glasbeni šoli Domžale začela učiti citre in naredila nižjo glasbeno šolo za citre, hkrati je naredila tudi dva letnika klavirske harmonike in se učila osnov kitare in klavirja. Že kot srednješolka je za Radio Slovenija posnela veliko slovenskih ljudskih pesmi. Pri 17-ih letih je začela poučevati citre. Z možem Bogdanom sta si družino ustvarila v Nožicah, v zakonu pa sta se jima rodila hči Ana in sin Domen.

Za Tanjo je že 30 let bogate glasbene kariere. Eden njenih prvih večjih televizijskih nastopov je bil leta 1994 v oddaji Poglej in zadeni na Televiziji Slovenija, kamor jo je povabil voditelj Stojan Auer. V istem letu sta z možem Bogdanom organizirala prvi samostojni koncert z gosti v Hali komunalnega centra v Domžalah, ti pa so naslednja leta postali stalnica, saj sta do leta 2012 organizirala kar 18 koncertov, na katerih je bilo tudi po dva tisoč obiskovalcev. Leta 1993 je izdala prvo kaseto Sanjarjenje in takoj za tem še kaseto Ko pride polnoč. Do sedaj je izdala 14 albumov, zadnjega z naslovom Ljubljena, leta 2020. Na njih je poustvarila več kot 150 instrumentalnih priredb iz priljubljenega repertoarja svetovne in slovenske glasbene zakladnice. Največ je sodelovala s producentom, tonskim mojstrom in aranžerjem Dušanom Zoretom, s katerim sta oblikovala njen prepoznaven zven. Preizkusila se je tudi kot pevka in s Stojanom Auerjem posnela pesmi Vrni se (1995) in Tisoč noči (1998), sama pa je zapela pesem S teboj plesala bi. Leta 1997 je začela desetletno sodelovanje s flavtistko Anjo Burnik, od leta 2013 pa sodeluje predvsem s pevko Tejo Saksida. Zaigrala je glasbene vložke za film Kajmak in marmelada, nastopila na koncertih s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija, z orkestrom Slovenske policije, Big bandom RTV Slovenija … Citre je zaigrala ob mnogih slovenskih in hrvaških pevcih. Med drugim je nastopila v Palači Sveta Evrope v Strassbourgu, za švedski kraljevi par, na Japonskem, v Izraelu, v Kanadi, na Švedskem.

Tanja, kdo vas je navdušil za citre in kdaj ste se odločili za pot poklicne glasbenice?

Ko sem bila otrok, smo ob večerih poslušali soseda, ki je lepo igral na citre. Imela sem to srečo, da sta me starša vpisala v glasbeno šolo za citre in tako se je začelo. Zlahka pa si sebe predstavljam tudi kot cvetličarko, ki uživa z rožicami, pa kot detektivko, ki raziskuje zapletene primere, morda kot psihoterapevtko, ki pomaga ljudem v stiski. Šestnajst let sem bila v službi na Ministrstvu za notranje zadeve in študirala ob službi. Prišel je trenutek, ko je bilo težko usklajevati službo, citre in družino. Zdaj vem, da je bila prava odločitev, ko sem se odločila za službo profesionalne glasbenice. To delo rada opravljam, pri tem uživam in to delim s poslušalci.

Ste ena redkih glasbenic, ki zelo uspešno promovira citre.

Za uspeh so potrebne določene posameznikove lastnosti. Uspejo samo tisti, ki so osebnost. Poleg prijaznosti, nasmeha, motivacije, iskrenega dela, sem sodi tudi čustvena inteligenca, ki nam omogoča zavedanje lastnih čustev in prepoznavanje čustev pri drugih. Se pa ljudje ne povzpnemo iz nič. Rabiš pogum za dolgo pot navzgor. Če želiš uspeti moraš biti pripravljen, na pravem mestu, ob pravem času. Na koncu je odločilna tudi sreča, da dobiš priložnost; da nekdo prepozna tvoj talent, da te vzljubi občinstvo, ki pride na tvoje koncerte. Jaz sem bila pri svojem delu ves čas motivirana, trdo sem delala in srečala sem prave ljudi, ki so mi pomagali na tej poti.

Poleg 30-letnice glasbene kariere, ste v letošnjem letu dopolnili tudi 50 let? Kako se počutite ob teh mejnikih

Pyotr A. Pavlenko je napisal: »Življenje – to niso dnevi, ki so minili, temveč dnevi, ki smo si jih zapomnili.« Čudovita misel. Po pravici povedano me je moja 50-ka malce opomnila, da nisem več dvajset, trideset ali štirideset, vendar sem ugotovila, da je to le številka, ki ne pove dosti. Dokler se počutim koristno in imam ob sebi ljudi, ki me potrebujejo, mislim, da se ne bom postarala. Starost je le navidezna, staro je samo telo – v sebi čutim, da sem še mlada in da še veliko lahko dam, imam še mnogo neuresničenih želja.

V zadnjem času sem spoznala gospo in gospoda pri 90-ih. Oba sta neverjetno vedra, optimistična, bistra, modra, razmišljujoča, aktivna, še vedno raziskujeta življenje. Zdi se, kot, da let več ne štejeta in da ju prav nič ne motijo. Njuna osebnost me je resnično prevzela. Ko srečaš srečne ljudi, ki so dosegli visoko starost, se zdi, da so vse skrbi odveč. Zdaj vem, kakšna želim biti čez 40 let.

Ob prelomnih jubilejih se ljudje radi ozremo na prehojeno pot. Na kaj ste najbolj ponosni?

V psihološkem smislu je vsaka obletnica nek mejnik. Občutek pa je dober, saj sem skozi leta izoblikovala svoj prepoznaven in edinstven zven. Na svoje minulo delo sem zelo ponosna in mi predstavlja socialni kapital. Mojo zavest zapolnjujejo tudi tisti lepi trenutki, ki so ustvarili lepe spomine. Z gotovostjo lahko rečem, da sem življenje doslej tudi živela in ne samo preživela. Da sem prižgala svoj lasten ogenj in svoje sanje uresničujem preko glasbe. Največje bogastvo so tudi prijateljstva in znanstva, ki sem jih stkala in čudoviti ljudje, od katerih sem se učila in ob njih rasla.

Zdaj ste že petnajst let poklicna glasbenica. Ste zadovoljni?

Vedno bolj ugotavljam, da imam najlepšo službo na svetu – igram prelep instrument preko katerega izražam svoje občutke in mi daje zatočišče. Zaradi citer sem spoznala mnogo čudovitih ljudi, stkala nova prijateljstva, videla mnogo zanimivih krajev, mogoče imam zaradi tega tudi boljši vpogled v občutja in navade ljudi. Ti nastopi ti dajo neko sliko, kako ljudje delujejo ob raznih življenjskih dogodkih, ki jih spremlja glasba: od pogrebov, jubilejev in porok.

Kdo največkrat zapoje ob citrah?

Enkrat spremljam pevca Roka Ferengo, drugič sem na odru s Tejo Saksida in Klemnom Torkarjem, pogosto tudi s pianistom Tadejem Vasletom in Klapo Histri s Hrvaške. Zelo uživam, ko moje koncerte vodi hči Ana. Zelo globoko se na odru čutiva s pevko Tejo Saksida. Na srečo delam z ljudmi, kjer ni potrebno mnogo besed. Preprosto smo na zelo subtilni frekvenci. Poje zelo emocionalno, angelsko in najini energiji skupaj zelo lepo valovita. Teja besedilo podaja na način, kot da ga živi. To pri njej zelo cenim. Če besedilo govori, da je nekdo šepetal, Teja tako tudi zapoje. Ne znam prav opisati ta čudovit občutek, ko na odru točno predvidiš in čutiš kaj sledi in pri tem neznansko uživaš.

Po več kot dveh letih prisilnega premora, se zdaj glasbeniki vračate v normalno stanje. Kako ste preživeli t.i. obdobje izrednih razmer?

Moj poklic je moj hobi in mi daje občutek pripadnosti, pomirjenosti, ritem, urnik, ustvarjalnost in denar.
Med epidemijo, sploh na začetku, sem čutila bivanjsko praznoto, ki je imela name precej neugoden vpliv. Imela sem občutek, da preživeti tako krizo, zame presega moje zmožnosti. Vendar sem hitro ugotovila: pomagaj si sama, nihče drug ti ne bo pomagal. Ugotovila sem, da kljub vsemu ni konec sveta in da je najpomembneje, da sem ostala povezana z družino in prijatelji. Tolažbo sem našla tudi v glasbi. Verjamem, da so za preživetje potrebni ljubezen, upanje, pogum in odpuščanje. Torej biti, tukaj in zdaj. Živeti po pameti in sproti in ne čakati na boljše čase. Prepričana sem, da življenje podpira le najpogumnejše.

Med epidemijo sem bila hvaležna tudi možnost nastopanja na pogrebnih slovesnostih. Razlika pa je v tem, da v trenutku slovesa glasba pomaga ljudem doživeti neka druga čustva, kot na koncertu. Ob glasbi je slovo bolj osebno. Sama pa ob pogrebih spoznavam, kako je človek minljiv in se na nek način bolj zavedam tudi sebe, da človek ni sam sebi namen. Da je pomembno le tukaj in zdaj, da imam socialno mrežo, da puščam za sabo neke sledi.

Imate v svojem repertoarju najljubšo skladbo?

Melodijo Cvetje v jeseni sem doslej zaigrala največkrat. Zelo mi je ljuba, ker je bila napisana prav za citre in v njej zazvenijo v vsej svoji globini in veličini. Mojster Urban Koder je res izvrstno opravil svoje delo. Ljudje jo vedno in znova želijo slišati. Ta pesem je tudi najlepša točka na mojih koncertih. Hči Ana ob mojem igranju interpretira odlomek iz filma, ko Janez zaprosi Meto za roko. Ana je zelo prepričljiva, poslušalci pa so vedno ganjeni. Pri srcu mi je toplo, ko vidim s kakšnim žarom in veseljem nastopa. Ob tej točki neznansko uživam; z Ano se predajava do maksimuma in potegneva iz sebe vse znanje ter ljubezen do citer in besede.

So vaše citre v čem posebne, omislili ste si »Tanjino« struno?

Leta 1995 je izdelovalec Vinko Novak naredil zame prav posebne citre, ki so morale biti bele. Naročila sem mu še, naj vgradi dodaten vijak za dodatno struno. To je dobro premišljena poteza, saj mi ta struna omogoča večji tonski razpon in je kvalitativen doprinos inštrumentu.

Kaj vam pomeni sreča oz. zadovoljstvo v življenju?

Vsako življenje se včasih drži na smeh, drugič ima solze v očeh – tudi moje. Včasih ne najdem notranjega miru, počutim se nemočno in iščem smisel. V nekem trenutku sem podlegla strahovom, prežemala me je nemoč. Po vsem kar se dogaja na planetu Zemlja ugotavljam, da svet ne bo nikoli urejen in bo večen »Babilon«. Da se ni pametno česa oklepati za vsako ceno, ker je vse minljivo, da lahko struna poči, ko na citre igram najlepšo melodijo. Edino kar je gotovo in resnično, je sedanjost. Da moram sama najti harmonijo in si lahko in znam reči: Tanja, si čisto v redu, si prijazna, lepa, dobrodelna, lepo igraš… Res je, če ne igraš življenja sam, se življenje igra s tabo. Moja sreča je odvisna od moje notranjosti – kako doživljam svet okrog sebe, kako sem zadovoljna s seboj. Kot je rekel Tone Pavček: »Sreča je, če se delo dobro opravi in če imaš koga rad. Potem v tebi dve sreči gorita. Dve sonci v srcu …«

Po 50-ih letih nastanka Cvetja v jeseni bodo citre dobile novo veličastno avtorsko pesem.

Ljudje s citrami povezujejo tudi film Cvetje v jeseni. Melodija Cvetje v jeseni da filmu krono in zaradi tega je film naredila popoln.

Po 50-ih letih od nastanka melodije in filma pa v trem trenutku nastaja nova pesem. Že dlje časa sem si neznansko želela, da bi mi Matjaž Vlašič napisal melodijo posebej zame. Letos je ideja dozorela in lahko rečem, da nastaja nekaj lepega in veličastnega. Zelo mi je ljuba, ker je bila napisana prav za citre oziroma zame. V njej citre zazvenijo v vsej svoji globini in veličini. Matjaž je res mojstrsko opravil svoje delo. Komaj čakam, da jo bomo jeseni premierno izvedli v Cankarjevem domu.

Kaj načrtujete v prihodnje?

Trenutno ne delam posebnih načrtov, saj je vsa energija usmerjena v praznovanje tridesetletne glasbene kariere. Vendar pa so želje pomembne, saj vodijo k cilju. Tako kot sama pogosto zaželim ljudem, ki jim igram ob raznih jubilejih, si želim tudi zase: da bi se mi življenje v prihodnje odvijalo tako, da ga bo lepo in vredno živeti. Da bi naredila kaj dobrega. V prihodnosti se želim česa novega naučiti, kam iti, početi zabavne in vznemirljive reči. Imeti odprte oči in sklepati nova prijateljstva. Ja, veliko stvari si želim poizkusiti. Predvsem pa živeti po pameti in sproti. In v skladu s pesmijo: Življenje je lepo, če ga živiš.

Nam poveste še nekaj besed o gala koncertu, ki ga pripravljate ob 30-letnici glasbene kariere.

30 let bogate glasbene kariere je čudovit občutek in priložnost za slavje, saj se mi je uresničila osebna želja, da sem kot glasbenica v slovenskem prostoru pustila nek pristen odtis.

Praznovala bom z gala koncertom v Cankarjevem domu, 25. septembra. Spremljal me bo Simfonični orkester RTV Slovenija pod vodstvom Patrika Grebla in mnogi pevci, s katerimi sem sodelovala: Nuška Drašček, Slavko Ivančić, Rok Ferengja, Elda Viler, Gregor Ravnik, Goran Karan, Teja Saksida, Klemen Torkar, Daniel Popović, Stiški kvartet.

Navdušila vas bo izbrana glasba – sprehodili se bomo skozi glasbene spomine in pretekla sodelovanja. Slišali boste največje uspešnice, od slovenskih popevk in hrvaških pesmi do tujih mojstrovin, ki vas bodo zapeljale v čarobni svet omamljanja z glasbo. Mili zvoki citer se bodo zlili s čudovitimi glasovi pevcev in glasbo simfonikov. Večer bo poln čudovite glasbe, spominov, čustev in glasbenih presežkov z odličnimi izvajalci. Skupaj bomo ustvarili nepozaben večer.

Bi želeli kaj sporočiti bralcem Domžalca?

Želim si, da vseh teh lepih melodij, ki sem jih poustvarila, nikdar ne bi prekril prah pozabe. Bralkam in bralcem Domžalca pa želim, da se jim to leto zgodi kaj lepega in nepozabnega. Nekaj kar jih bo osrečilo. Toda pozor, sreča ni nekaj kar pride naproti samo od sebe. Treba je početi zabavne, vzpodbudne in vznemirljive reči, kam iti, se česa naučiti in si privoščiti malenkosti.

Avtor: Miha Ulčar; Foto: Osebni arhiv Tanje Zajc Zupan