Umetnost pripovedovanja z Ljobo Jenče: V moji duši zlata ptica poje

Na Srečanja po slamniki se je v sreda, 4. marca 2020, v Slamnikarskem muzeju v Domžalah zbralo število obiskovalcev, ki so prišli poslušat pravljice. S svojo pravljično navzočnostjo jih je počastila priznana slovenska pevka, zbirateljica in pravljičarka Ljoba Jenče. Ob pripovedovanju in branju se je poigrala z domišljijo obiskovalcev, s pesmijo pa poskrbela, da so slike še bolj oživele.

Srečanje pod slamniki se je začelo z uvodnim predavanjem o značilnostih čudežne pravljice in njeni simbolni govorici, nadaljevalo z ozaveščanjem in potovanjem po njenih notranjih slikah, ki lahko predstavljajo dragocen stik z duhovnimi silami, zaključilo pa z meditacijo na arhetipske podobe pravljice ob zvokih gonga in drugih zvočil. Obiskovalci srečanja so preko pripovedovanja čudežne pravljice doživeli globoko umetniško doživljanje, ki hrani z besedo nas in našo okolico. Skupnost. Dom. Družino.

Ljoba Jenče se posveča ohranjanju in ozaveščanju pomena slovenskega ljudskega spomina več kot trideset let. Kot umetnica je s petjem in pripovedovanjem mitoloških in drugih pripovednih slovenskih ljudskih pesmi prepotovala skoraj ves svet. Pogumno, vztrajno in samozavestno nosi slovensko besedo in melodijo. Tisto pozabljeno. Da oživi tudi v nas. Je ključna umetnica pri vzpostavljanju novega odnosa do našega izročila prednikov. Njeno delo podpirajo znanstvene in umetniške ustanove, s katerimi redno sodeluje.

Pravljičarka Ljoba Jenče črpa svoj navdih iz narave – živi in ustvarja namreč v neposredni bližini Cerkniškega jezera. Svoje poslanstvo je našla v zbiranju in širjenju slovenskih ljudskih pesmi, za katere pravi, da so ji pomagale spoznavati in razumeti svet potomcev našega naroda, še posebno na Notranjskem. Zbirko svojih pesmi je predstavila že v marsikaterem kraju v Sloveniji, kjer so jo povabili na pripovedovanje pravljic ter igranje na gong. Izdala je svoj CD z naslovom Ljudska pesem poje v meni. Vodila je že nešteto pravljičnih delavnic, prepotovala je veliko dežel in s svojim živim glasom slikala podobe v mislih številnih množic.

Je redna članica Upravnega odbora Kulturnega društva Folk Slovenija in redna sodelavka mednarodnega festivala Idriart. Na leto izvede več kot 100 nastopov. Pravi, da ji srečanja z ljudsko duhovno kulturo pomenijo neizčrpen vir spoznavanja in razumevanja življenja Slovencev, kot tudi dežele, kjer živimo. Ker pri nas še ni ustrezne šole za naravni glas se je izpopolnjevala v Angliji.

»So znanja, ki se jih ne da naučiti iz knjig, ker so vtisnjena v ljudeh; to so znanja o prostoru, naravi, drevesih, veščinah, kot so recimo kovanje, lanarstvo, destiliranje eteričnih olj, izdelava čolna,« pravi  Ljoba, ki gradivo za svoje poustvarjanje in zapise zbira na terenu, med ljudmi, ki še poznajo stare običaje in opravila. Njen izraz je predvsem glas, ki ga nenehno raziskuje. Ljudskih pesmi se je Ljoba učila s poslušanjem ljudskih pevk in pevcev v živo, na terenu in ugotovila, da iste pesmi v različnih krajih in narečjih zvenijo malo drugače. »In čarobnost naravnega glasu in ljudskega petja je ravno v tem, da dovoljuje to različnost. Ljudje včasih se petja niso učili v šolah, peli so, kakor so slišali od tastarih in to prenašali naprej mlajšim rodovom,« obrazloži Ljoba.

S prvimi koraki zbiranja in snemanja ljudskih pesmi je začela leta 1987. S časoma je postala poleg zbirateljice tudi interpretinja starih slovenskih pesmi in krenila na povsem novo, neuhojeno pot. Pot, na kateri jo je vodila globoka predanost, neomajna vera v moč našega izročila in hkrati pot, za katerega ni vedela, da zajema tako obsežno znanje ne le iz etnologije, temveč tudi dialektologije, muzikologije, antropologije. Želela se  je posvetiti preprosti ljudski pesmi, ki pa se je izkazala za vse kaj drugega.

Avtor: Miro Pivar; Foto, video: Miro Pivar