Tradicionalni križev pot dekanije Domžale na Sveto Trojico

Hoditi za Kristusom po Njegovi poti trpljenja je bistvena odločitev za tistega, ki ljubi Boga in se mu je popolnoma predal. Nekatere od teh besed bodo morda koga dražile – se ga globlje dotaknile. Tudi letošnji postni čas nas je vabil k temu, da se v nas rodi novi človek, ki bo opustil stare navade in odložil kovčke, ki ga ovirajo na poti skozi življenje.   Zato v tem času izpraznimo shrambo in kovčke, ki našemu življenju ne koristijo, jih odložimo in življenju dajmo pravo vsebino.  Bodimo pogumni in ne bežimo od njih. Spopadimo in soočimo se s svojimi slabostmi – s svojo nemočjo.

V postnem času so po vsej Sloveniji pobožnosti križevega pota kot duhovna priprava najprej na praznovanje velikega petka, ko je Jezus Kristus umrl na križu, nato pa tudi same velike noči, največjega cerkvenega praznika. Te pobožnosti so ob posameznih postajah križevih poteh v cerkvah pa tudi v naravi, kot na primer dekanijski križev pot dekanije Domžale, ki vsako leto poteka dva tedna pred veliko nočjo. V nedeljo, 18. marca 2018, se je v Žejah pri Sveti Trojici zbrala velika množica vernikov iz vseh župnij dekanije Domžale ter odrasli skavti iz Domžal in Ježice. Križev pot se začne v vasi Žeje pod Sveto trojico in se z vmesnimi postajami križevega pota, ob nošenju križa, molitvi, petju in branju križevega pota, konča po skoraj kilometru poti v cerkvi Svete Trojice na vrhu hriba.

Križev pot je premišljevalna molitev, ki so jo najprej poznali romarji v Jeruzalemu. Hodili so po poti, po kateri je šel s križem na Kalvarijo sam Gospod Jezus Kristus. Križev pot molimo tako, da hodimo od postaje do postaje. Na začetku vsake postaje molimo vzklik: “Molimo te, Kristus, in te hvalimo”,  ljudstvo odgovori “Ker si s svojim križem svet odrešil”. Ob koncu vsake postaje pa prosimo: “Usmili se nas, o Gospod”, medtem ko ljudstvo odgovori “Usmili se nas”. Med postajami lahko pojemo pesem: O pridite stvari ali Mati žalostna je stala. Premišljevanje in podoživljanje Jezusovega trpljenja nam zelo pomaga na poti svetosti. Zato tudi v naši domžalski dekaniji  zelo radi molimo križev pot.

Pilata je bilo strah Judov in bal se je za cesarjevo prijateljstvo. Zato je sodil krivično, proti svoji vesti. Po izročeni obsodbi so vojaki Jezusa vzeli, mu vzeli škrlatni plašč in ga oblekli v njegova oblačila. Naložili so mu križ, da ga je nesel sam sebi iz mesta na kraj križanja. Od telesnih muk in dušnih bolečin oslabljen je Jezus obnemogel pod težo križa. Zgrudil se je v prah ulice. Križ je padel nanj. Izpolnila se je Simeonova prerokba. Presunil je Marijo ob pogledu na Sina; toda čeprav skrušena od bolečin, Marija ni omahnila v veri v Sina in v zvestobi do Njega. Ko so vodili Jezusa, so prijeli Simona iz Cirene, ki je prihajal s polja in so mu naložili križ, da ga je nesel z Jezusom. Veronika je pristopila k Jezusu in mu dala prt, da si je vanj obrisal potni, krvavi in prašni obraz. Usmiljenje ji je dalo neustrašnost, da se ni bala, kaj bodo rekli ljudje. Telesna moč Jezusova je pojemala. Križ je postajal težji in težji. Vnovič je breme križa podrlo Jezusa na tla. Šla pa je za Jezusom velika množica ljudstva, tudi žene, ki so žalovale in jokale nad njim. Jezus se je obrnil k njim in rekel: “Hčere jeruzalemske, ne jokajte nad menoj, temveč nad seboj in svojimi otroki.” Jezusu je telesna moč pošla: zaradi naših grehov ranjen in zaradi naših hudobij potrt se je tretjič zrušil pod težo križa. Gospod je nanj naložil pregreho vseh nas. Pripeljali so Jezusa na Golgoto in ga slekli. Dali so mu piti vina, z žolčem mešanega. Poskusil je, pa ni hotel piti. Ko so Jezusa križali, so si razdelili njegova oblačila. Z njim so križali dva razbojnika, enega na Njegovi desnici in enega na Njegovi levici. Tri dolge – muke polne – ure je trpel Jezus na križu. Ko je okrog devete ure vzel kisa, je rekel: “Dopolnjeno je.” In Jezus je spet zaklical z močnim glasom: “Oče, v Tvoje roke izročam svojo dušo!” In ko je to rekel, je nagnil glavo in izdihnil. Na večer je ugledni Jožef Arimatejec izprosil od Pilata Jezusovo telo. On in Nikodem, oba skrivna Jezusova učenca, sta snela s križa Jezusovo telo in ga položila v naročje Materi. Časten je bil Jezusov pokop. Z dišavami vred sta zavila Jožef in Nikodem Jezusovo telo v čisto tančico in ga položila v nov, iz skale izklesan grob na kraju, kjer je bil Jezus križan.

Ponekod imajo tudi petnajsto postajo. V petnajsti postaji tako že spremljamo Gospoda preko groba, do njegovega zmagoslavnega vstajenja. Tako se s to postajo še bolj nakaže bistvo odrešenja, ki je v trpljenju in vstajenju našega Gospoda Jezusa Kristusa.

Avtor: Miro Pivar: Foto, video: Miro Pivar