Telovo – Sveto rešnje telo in kri
Praznik Svetega rešnjega telesa se tradicionalno praznuje na prvi četrtek po nedelji Svete Trojice. Letos je ta praznik padel na četrtek, 4. junija. Ker pa je ta dan v številnih državah delovni dan, se čaščenje s procesijo prestavlja na prvo naslednjo nedeljo.
Tako je bilo v skoraj vseh krajih v Sloveniji in seveda tudi v Domžalah slovesno to nedeljo, 7. junija 2015. Že na vse zgodaj so pridne roke družine Erdani in Pavli postavile oltarje pri Marijini kapelici na Goričici pod farno cerkvijo, drugega pa pod dišečo lipo, kjer je brenčanje čebel med dišečimi cvetovi ustvarjalo enkratno glasbo. Naslednja postaja je bila pred obzidjem mestnega pokopališča.
Na oltarje je bilo potrebno namestiti bele prte, svečnike s svečami ter križ z Jezusom, niso pa pozabili na lepe šopke cvetja. Vse to je krasilo oltarje in pričakovalo Najsvetejše, ki ga je pri vsaki postaji župnik mag. Klemen Svetelj postavil na njih. Zadoneli so zvonovi, Domžalski pritrkovalci so z melodijami pritrkavanja vabili farane k Sveti maši, po njej pa na Telovsko procesijo. Telovo je prost dan v Avstriji in na Hrvaškem ter delih Nemčije, zato se je k Sveti maši in procesiji pripeljalo kar nekaj avtomobilov tujih registrskih tablic. Za ustanovitev praznika ima največ zaslug sveta Julija Lieška, ki je imela vizije, v katerih jo je Bog nagovarjal, da je treba ustanoviti tak praznik. Praznik Sveto rešnjega telesa in krvi je v lokalnem merilu potrdil lieški škof leta 1246. Po Julijini smrti je njeno delo nadaljevala blažena Eva Lieška in leta 1264 je papež Urban IV, ki je bil prej lieški naddiakon, v buli Transiturus uradno razglasil praznik svetega rešnjega telesa in krvi.
Bistvo praznika je čaščenje posvečene hostije. Po krščanskem verovanju se hostija in vino pri evharističnem obredu na skrivnosten način spremenita v Jezusovo telo in kri. Tako ostaneta kruh in vino, v pomenu pa postaneta Jezusovo telo in kri. Posvečena hostija zato pomeni realno Jezusovo navzočnost in zato kristjanom predstavlja Najsvetejše. Praznik se praznuje v Rimskokatoliški Cerkevi ter nekatere od vzhodnih katoliških Cerkva, Anglikansko Cerkev in Starokatoliško Cerkev.
Praznovanje svetega rešnjega telesa je tradicionalno povezano s slovesno telôvsko procesijo, ki pa je bila v Sloveniji v času Jugoslavije skoraj povsod prepovedana. V nekaterih krajih so zdaj obnovili tradicijo, drugod pa izvajajo procesijo le v simbolični obliki, kratek sprehod po cerkvi ali po cerkvenem dvorišču.
V Domžalah pa vsako leto pripravijo procesijo, ki ji pridih daje domžalska godba, cerkveni mešani pevski zbor, pritrkovalci, otroci, ki v košaricah nosijo raznobarvne cvetne lističe ter jih trosijo po oltarju pred Najsvetejšim, ministranti z župnikom ter diakonom, narodne noše ter seveda farani, ki v dolgi procesiji, med katero so tudi visoke bandere, ki jih nosijo mladi fantje.
Letos je lepo vreme dodalo svoj pridih h procesiji, ki je ob petju in molitvi, kadilu ter pritrkavanju imela poseben čar. Na čelu procesije gre križ: Jezus hodi pred svojo Cerkvijo. V svojem vstajenju je že prišel na cilj, hkrati pa še vedno potuje z nami. On je pot, popotnica in cilj našega zemeljskega romanja. Ob štirih oltarjih poslušamo štiri evangeljske odlomke in prejmemo blagoslov z Najsvetejšim. Procesija je tudi živa ljudska prošnja, da naj nebeški blagoslov blagoslavlja, ohranja ter varuje ta kraj in vse, ki v njem prebivajo, tudi polja in zemlje sadove. Pred leti je Tone Štrukelj dejal: »Češčenje evharistične skrivnosti v njenih treh vidikih – daritev, obhajilo, navzočnost – je duša celotnega krščanskega življenja. Jedro tega evharističnega življenja je zakramentalno srečavanje in globoka osebna povezanost s Kristusom. Pobožnost, ki priganja vernike, da prihajajo k sveti evharistiji, jih vabi, da bi bili na globok način deležni velikonočne skrivnosti in da bi s hvaležnim srcem odgovarjali na Odrešenikov dar. Ko se mudijo pri Kristusu Gospodu, se radujejo prisrčne zaupnosti z njim, pred njim izlivajo svoje srce ter molijo zase in za vse, za mir in za zveličanje vsega sveta. Vse svoje življenje darujejo s Kristusom Očetu v Svetem Duhu in iz teh čudovitih stikov s Kristusom zajemajo množitev vere, upanja in ljubezni.«
Lepše ne moreš ne napisati in ne povedati, to lahko samo čutiš v globoko predanem srcu.
