Sv. Mohor in Fortunat zavetnika grobeljske cerkve

Najbrž večina pozna Mohorjevo družbo, najstarejšo slovensko knjižno založbo, ki je bila na pobudo blaženega škofa Antona Martina Slomška ustanovljena leta 1852. In zakaj je novi knjižni družbi izbral za varuha prav sv. Mohorja in Fortunata? Sam piše: »Kar sta Čehoslovakom brata Ciril in Metod, to je nam Slovencem sveti Mohor. Bil je od samega svetega Petra v našem starodavnem Ogleju za škofa posvečen in iz Ogleja se je prisvetila Slovencem zveličavna luč svete krščanske vere … Le v krščanstvu cveti in zori prava osrečilna omika; zatorej je prav in spodobno, da se društvo, ki nosi in širi med Slovenci pravo omiko, po tem apostoli prave omike tudi imenuje Društvo sv. Mohorja …«

Mučenca sveta Mohor in Fortunat sta bila zavetnika oglejskega patriarhata. Oglej je bil žarišče misijonskega delovanja med Slovenci južno od reke Drave. Sv. Mohor in Fortunat sta bila od leta 1461 do 1961, torej natanko petsto let, prva zavetnika ljubljanske škofije, odtlej pa sta njena drugotna patrona.

Sveto mašo v cerkvi Svetega Mohorja in Fortunata v Grobljah je v četrtek, 12. julija 2018, na god obeh svetnikov, daroval jarški župnik Matjaž Križnar. Na njej so sodelovali tudi mladi animatorji oratorija Jarše, ki so s svojim petjem polepšali bogoslužje na čast farnih zavetnikov. Že pred mašo pa so pritrkovalci s pritrkavanjem na zvonove grobeljske cerkve vabili farane k sveti maši.

Pri pridigi je župnik Matjaž Križnar med drugim povedal, da sta tako škof Mohor kot diakon Fortunat zabeležena v spominu škofije Sirmium, današnja Sremska Mitrovica. Mučeništvo naj bi po teh zapiskih prestala pod cesarjem Dioklecijanom leta 303 ali 304. V času preseljevanja narodov najbrž med letoma 408 do 409, so v skrbi, da jih zavarujejo pred oskrunitvijo, kosti obeh mučencev prenesli v Oglej. Tako sta Mohor in Fortunat postala oglejska mučenca … Zgodovinsko jedro o teh dveh svetih mučencih nam pove, da je bil Mohor nižji klerik škofa v Singidunu, današnjem Beogradu, leta 303 je bežal pred preganjalci v Sirmium, kjer je pred poganskim sodiščem pogumno pričal za Kristusa, podobno kot diakon Fortunat.

In kako je prišlo do legende o začetkih oglejske škofije? Oglej je bil veliko in slavno mesto, največje za Rimom v Italiji. Med preseljevanjem narodov so ga leta 452 požgali Huni. Kmalu si je opomoglo in prevzelo skrb za krščanska občestva na vzhodu evropske celine. Tu je nastala velika nadškofija (metropolija), ki se je sklicevala na apostolski izvor. V Sloveniji sta dve cerkvi posvečeni sv. Mohorju in 16 cerkva posvečenih Mohorju in Fortunatu. Po njima se imenuje več naselij: Sv. Mohor, Šmohor ali Mohor.

Barok je v celoti zaznamoval podobo naše domovine in med baročnimi biseri, ki se kar nizajo, ni mogoče prezreti romarske cerkve v Grobljah pri Domžalah. Njene korenine so sicer pognale že v pozni gotiki 15. stoletja, a zacvetela je po letu 1740. V popolnosti je cerkev zaživela šele, ko jo je v letih 1759–1761 poslikal Franc Jelovšek, eden najpomembnejših baročnih mojstrov na Slovenskem. Poslikava te cerkve je njegovo zadnje obsežno delo – s freskami je pokril vse površine razgibanih sten. Po obokih razpredeni prizori iz življenja svetnikov, ki jih srečamo na oltarjih, so zaradi Jelovškove gostobesednosti odprta knjiga baročne miselnosti. Nad velikim oltarjem s Potočnikovo sliko sv. Mohorja in Fortunata, ki kleče molita Mater božjo (1823), je na kupolastem oboku prizor z zavetnikoma cerkve, ki klečita pred Križanim. Na ladijskem oboku pa je osrednji prizor z Marijinim kronanjem obdan z muzicirajočimi angeli. V zahodnem delu ladje, kjer obok prehaja v steno, se je upodobil tudi slikar Jelovšek. Po njegovih načrtih je najbrž nastala tudi cerkvena oprema, kot so prižnica in pet oltarjev. Kajti bujna poslikava in leseni polihromirani oltarji, opremljeni z oljnimi slikami, so v ubranem sozvočju s slikarijami. To baročno ubranost najbolje zaznamo ob vhodu v cerkev, od koder se skozi zaporedje lokov scensko stopnjuje prostor proti velikemu oltarju. Zato je grobelska cerkev zgleden primer baročne univerzalnosti in primer celostne umetnine, za katero je zaslužen predvsem Franc Jelovšek, ne nazadnje tudi kot rojak iz sosednjega Mengša. Cerkev v Grobljah je po drugi svetovni vojni doživljala obdobja negotove usode, toda zaradi njenega slovesa kot celostne umetnine slovenskega baroka je bila vrnjena cerkvenemu občestvu in zvonovi z že od daleč vidnega zvonika ponovno vabijo k čaščenju Matere božje in njenih svetniških spremljevalcev.

Po stari legendi, ki je bila prvič objavljena v spisih langobardskega zgodovinarja Pavla Diakona (umrl je leta 799), naj bi oznanjal blagovest v Ogleju sam sveti Marko, ki naj bi tam napisal svoj evangelij, vodstvo škofije pa izročil Hermagorju Mohorju, ki naj bi ga nato sam sveti Peter posvetil v škofa. Hermagoras-Mohor naj bi skupaj z diakonom Fortunatom dal življenje za Kristusa pod cesarjem Neronom okoli leta 67. To izročilo se je po znameniti Zlati legendi razširilo po vseh pokrajinah krščanskega Zahoda. God škofa Mohorja in diakona Fortunata so v oglejski Cerkvi obhajali 12. julija, vendar z ugotovitvijo, da je to spominski dan prenosa njunih relikvij.

Praznovanje župnijskega žegnanja

Žegnanjska nedelja v župniji Jarše bo letos 15. julija, ko bodo obhajali zunanjo slovesnost njihovih župnijskih zavetnikov sv. Mohorja in Fortunata. Ta dan bodo slovesne svete maše ob 8. uri v kapeli v Jaršah ter ob 10. uri v cerkvi, pri kateri bodo sodelovali tudi jarški gasilci. Po sv. mašah pa bo sledilo druženje. Vsi lepo povabljeni na ‘bob’.

Avtor: Miro Pivar; Foto, video: Miro Pivar