Štefka Košir Petrić “Izboljševalka sveta”

Skozi kolaž, ki ga je Štefka Košir Petrić na svojem zadnjem likovnem nastopu v Domžalah pokazala, vstopamo v njen portret, pravzaprav skozi puščico, ki označuje njeno dolgo in močno povezavo s popolnostjo. Popolnostjo njene komunikacije z numinoznim. Akademska kiparka in profesorica Štefanija Košir Petrič je bila umetnica, ki je kiparsko formo razumela kot izrazno sredstvo čustev. V svoji umetnosti je iskala ravnotežje, kakršnega najdemo v naravi kot neposrednem odrazu lepote stvarstva.

Odprtje posthumne razstave akademske kiparke in profesorice Štefanije Košir Petrič je v Galeriji Domžale potekalo v četrtek, 19. decembra 2019. Razstavo, ki bo na ogled do 9. januarja 2020, nosi naslov “Izboljševalka sveta”, skozi razstavljene kipe in kolaže pa vstopamo v njen portret, ki označuje njeno dolgo in močno povezanost s popolnostjo. Popolnostjo njene komunikacije z numinoznim. Prav ta komunikacija je Štefko od nekdaj določala na način, ki se je v pogovoru z njo vsakomur globoko vtisnil v srce in spomin.

Štefka Košir Petrić se je rodila leta 1926 umrla pa leta 2018. Po končani srednji šoli ja študirala kiparstvo na Akademiji upodabljajočih umetnosti v Ljubljani. Njeni profesorji so bili kiparji prof. Peter Loboda, prof. Frančišek Smerdu in prof. Zdenko Kalin, pri katerem je leta 1954 diplomirala. Posvetila se je pedagoškemu delu in poučevala na osemletkah v Sisku in Domžalah ter na Srednji usnjarsko-galanterijski šoli Domžale. Po upokojitvi se je v celoti posvetila kiparstvu in risbi. S svojimi deli se je redno udeleževala skupinskih in društvenih razstav doma in v tujini, svoje »male plastike« in pastele pa je predstavila tudi na številnih samostojnih razstavah. Bila je poročena z Mariom Petrićem, akademskim slikarjem.

Na odprtju njene posthumne razstave je Jurij Smole, akademski kipar povedal, da je kiparstvo  predmetnost, ki je Štefkini harmoničnosti ravno nasprotna, a skupaj rezonirata skozi polaganje rok, za blago umeščanje vsebine v telo gline: »Čeprav nas kiparka spremlja iz drugega prostora, so njena dela zopet pred nami, ko z njenim glasom in kretnjami govorijo o življenju, občutljivosti, šibkosti telesa in neznanski moči umetničinega duha. Motivi, ki jih je z veliko skrbnostjo umestila v kipe, so resnično življenjski in arhetipski hkrati: večna mladost, nevesta, pomlad, sanjarjenje, počitek, cvetovi, popki, plodovi …. vse v velikosti osrednjega predmeta v osebnem daritvenem oltarju. Daritev skozi ustvarjanje kipa je bila najbrž njeno poslanstvo, povezano z njenim življenjem v okolju, ki tega sicer ne razume, a na čuden način sprejema. To je očitno sedaj, ko njena fizična odsotnost kipom podeljuje vso njeno življenjsko moč, njen glas in njeno krhko srce.«

Popolna predanost umetnosti je Štefko naredila za njeno glasnico, ki je z jeklenim vztrajanjem v šepetanju najkrhkejših vsebin človekovega bivanja, spremenila najtežje: ljudi. Njena magija je bila popolna in odločna odsotnost grobosti, zračenje notranjosti skozi lahno plapolanje mentalnih vzorcev ter vzdrževanje čistosti komunikacije z univerzalnim. Njena umetnost je vztrajno negovanje krhkosti sredi naleta človekovih najbolj grobih sil in podlosti. Opus kiparke je iz središča grobega in neprijaznega okolja v svojem trajanju opravil svoje: prečistil in ublažil sile zavesti o bivanju in z vztrajnim obstajanjem še vedno polaga svoje blage roke razbrazdanemu duhu našega časa. Glas umetnice, ki ga nosimo v sebi, je tisti, ki nam kaže smer in prav v tem se ji globoko priklanjamo.

Avtor: Miro Pivar; Foto, video: Miro Pivar

Komentarji uporabnikov
Tagi