Stare rokopise je vrezal v les

V hiši Matjaža Brojana, dolgoletnega novinarja in urednika, publicista, prejemnika Steletovega priznanja in lanske zlate plakete občine Domžale, ohranjevalca naše kulturne dediščine iz Domžal, diši po lesu. Na vsakem koraku bomo naleteli na njegovo rezbarsko delo.

Matjaž je z dušo in srcem Domžalčan, vzor pridnosti in ustvarjalnosti, tako kot na splošno ocenjuje svoje prednike. Velik del svojega življenja je posvetil zbiranju gradiva, ki je povezano z Domžalami, še posebej o slamnikarstvu v tem koncu Slovenije. Že vrsto let ustvarja tudi kot rezbar.

Napravil je številne ure s secesijskimi motivi, lotil pa se je zahtevne in nenavadne naloge. Razmišljal je, kako stare rokopise, spomenike slovenskega jezika, prenesti z rezbarskim dletom v les. V lipovino na primer, ki je voljna in mehka, kot pravi rezbar.

Ko je šel v določenem življenjskem obdobju skozi pekel, mu je zdravnik priporočil tako delo, ki ga bo utrudilo, da bo svoje misli lahko preusmeril drugam. »Začnite ustvarjati v lesu ali kamnu, mi je dejal znameniti dr. Lev Milčinski,« se danes spominja Brojan. »Pod balkonom hiše v Domžalah sta se povsem slučajno znašla dva ogromna čoka lesa. Kupil sem si čisto navadna dleta in začel z delom, žena pa me je pri tem spodbujala. Kmalu sem pripravil prvo razstavo afriških okultnih mask, naredil sem zelo veliko ur v secesijskem slogu. Lotil sem se Prešernove Zdravljice in jo rezbarsko upodobil v lesu. Delal sem v les urezane Brižinske spomenike, kjer sta se srečala moj raziskovalni duh starih časov in zapisi naših prednikov.«

Pravkar je končal še eno pomembno delo. V les, v lipove plošče, je vrezal Stiški rokopis iz leta 1428, ki je nastal v cistercijanskem samostanu v Stični. To je edini tak dokument, ki je ostal pri nas, točneje v NUK, ostali, tudi Brižinski spomeniki, so vsi izven Slovenije.

V les je med drugim vrezal Brižinske spomenike. (Foto: Primož Hieng)

Od kod zamisel, da je začel stare slovenske zapise z dleti upodabljati v lesu. »Zelo sem obrnjen v preteklost, v moje prednike, v preteklost starih Domžal, prav tako me zanima celotna naša zgodovina,« razloži Matjaž. »Tako se s posebnim zanimanjem oziram tja, kjer je še veliko nepojasnjenih in nerazumljivih reči, torej povsod, kjer so bili naši ljudje. Začel sem pri Primožu Trubarju, ki je najbolj prisoten v slovenski zavesti, in je tudi začetnik slovenske misli, identitete, jezika in slovenskega duha. Zanimalo me je, kako je bilo to še v času pred Trubarjem. Potem sem začel zanimati za Brižinske spomenike. Ko sem jih začel rezbariti, se mi je odkrivala bogata vsebina, poleg tega še ozadje in načini razmišljanja ljudi pred tisoč in več leti, morda tudi manj. Hkrati se je pred menoj kazala sociološka plat Slovencev. Spoznaval sem, kako so živeli, zakaj so se kesali, kako so grešili. Skratka, skozi greh in življenje ljudi se kaže tudi način življenja Slovencev nekoč, ob tem pa posebej gledam na jezik, ki je še posebna plat vsega tega. Začutil sem, da je to tisto, kar me veseli, dviguje in izpolnjuje, skratka spoznal sem, da je to veliko zadoščenje.«

Svoje tovrstno rezbarjenje je nadaljeval z Rateškimi rokopisi, ki so, razen Stiških rokopisov, v državni knjižnici v Celovcu, zato mu nekateri pravijo tudi celovški rokopis. Stiški rokopis je k sreči ostal na domačih tleh, saj ga hranijo v NUK. To je del knjige z latinskimi napisi, na zadnjih petih straneh pa so slovenski sestavki. To sta dva obrazca splošne spovedi, začetek velikonočne pesmi, nekaj besednih parov latinsko-slovenskih izrazov ter priziv sv. Duha in Marije in še molitev Čaščena bodi (Savle Regina). Rokopisi iz Stične so zapisani v stari pisavi, ki se imenuje češka okrogla bastarda.

Prešernov podpis, vrezan v les. (Foto: Primož Hieng)

Rezbarja sprašujemo, kako je potekal prenos iz papirne oblike, iz faksimilov Stiškega rokopisa, v lesene lipove plošče. »Plošče so dolge 140, široke pa od 40 do 80 centimetrov,« pove. »Celotne rokopise iz Stične sem razdelil na primerne odseke, jih nato z episkopom projiciral na pergamentni papir ustrezne velikosti, ter nato vse z indigo papirjem in prerisovanjem prenesel na lipove plošče. Seveda je bilo treba les primerno pripraviti za moje rezbarsko delo, ki je zelo natančno. Dela sem se lotil s posebnimi rezbarskimi noži in čisto majhnimi dleti. Korak za korakom, torej od črke do črke je potekalo to delo. Zelo osrečujoče je bilo, ker sem vedel, kaj Stiški rokopisi sporočajo oziroma kaj je v njih dejansko zapisano. Ko sem v les vrezal celotne rokopise, sem z železovim oksidom, to je z naravnim lužilom, ki sem ga nanesel na plošče, poskušal posnemati rumenkasti videz strani tega rokopisa.«

»Skozi dleto in s to mojo ljubeznijo do vsega starega se mi izgrajuje nek poseben svet, ki je samo moj,« sklene svojo pripoved. »To delo me je nagradilo s tem, da vse to obvladam kot strokovnjak za stare slovenske rokopise.«