Srečanja z ustvarjalci – Ciril Zlobec: Biti človek

V Knjižnici Domžale je v ponedeljek, 9. februarja 2015, Cveta Zalokar gostila slovenskega pesnika, pisatelja, publicista in bivšega politika Cirila Zlobca. Pogovarjala sta se o novi pesniški zbirki »Biti človek«, v kateri avtor ugotavlja, kako težko je biti človek … Govorila sta tudi o esejih »Trn ali radost v srcu«, kjer se avtor upira brezizhodnosti sodobnega človeka, in o življenju in smrti ter svojih izkušnjah z njima.

Še preden pa se je večer z naslovom Srečanja z ustvarjalci začel, nas je najprej pozdravila direktorica Knjižnice Domžale, mag. Barbara Zupanc Oberwalder ter nam predstavila gosta Cirila Zlobca.

Ciril Zlobec je izdal lani trideseto pesniško zbirko. Kot je na srečanju pred polno dvorano poslušalcev razlagal, je tako rekoč »posthumna«, vendar mu tega skorajda ne verjamemo. Res je, da bo letos star devetdeset let, toda glede na duhovne zmogljivosti, ki jih izžareva knjiga »Biti človek« , tudi enaintrideseta ni daleč, saj naj bi izšla, kot smo izvedeli, še pred njegovim rojstnim dnevom letos poleti.

Prejšnja Zlobčeva zbirka, »Tiho romanje k zadnji pesmi«, je izšla predlani, spodbudila jo je smrt hčerke Varje. Tudi ta, ki jo imamo pred seboj zdaj, je posvečena njej in sinu Jaši. »O bog, kako sta vsa še v meni«, nam je povedal pesnik in oče, ki je v kratkem času izgubil več, kot večina ljudi izgubi v svojem celem življenju.

Trideseta pesniška zbirka »Biti človek« je popis pesnikovega aktualnega stanja. Knjiga je razdeljena na tri dele. Po dveh kratkih uvodnih razdelkih načelne narave, v katerih se razgleda po svoji filozofski usodi »Sem, ki nisem« in se izmeri v ogledalu časa »Samo en sam samcat danes«, odpre vrata spomina v življenje pokojnega sina »O bog, kako si ves še v meni!«, to je najobsežnejši razdelek v knjigi. In pesnik Ciril Zlobec nam je te tri pesmi tudi sam prebral. Nekaj pesmi pa sta med pogovorom prebrali Zlatka Levstek ter Janka Jerman.

Pesniška zbirka »Biti človek» je izšla šestdeset let po legendarnih »Pesmih štirih«, ki je izšla leta 1953 in so jo napisali Janez Menart, Kajetan Kovič, Tone Pavček in Ciril Zlobec. Kot je dejal Zlobec, so se takrat šalili, da bo on živel najdlje od vseh štirih in to se je tudi zgodilo. Vsem trem prijateljem je ob odprtem grobu bral pesmi. Vendar pa kaže, da ima Zlobec, kot je v eni od pesmi zapisal bolnemu Pavčku, »v srcu, ki ga tišči«, še mnogo pesmi, in to boli, hkrati pa se, kot človek, ki je izkusil skorajda vse, obrača tako v neskončnost pred njim kot v pred spominski čas, v katerem se vsi »iščemo, zgubljamo, pehamo za bog ve kaj …«. To je nekaj verzov iz te pretresljive zbirke pesmi. In res se pehamo za ne vem kaj vse v tem življenju. Kot je še povedal Zlobec, ima ta večer na sebi oblečeno obleko, ki jo je kupil davnega leta 1982, ko je dobil Prešernovo nagrado. In ker je obleka še dobra in tudi zelo trpežna, mu sploh na misel ne pride, da bi kupil novo.

Navedel bi še Zlobčev verz, katerega nam je povedal ob koncu srečanja z ustvarjalci in ki se mi je usedel v dušo in ki me bo zagotovo spremljal še naprej: »Zmag ne slavim, poražen se ne vdam!« In tudi z ženo, ko zjutraj telovadita, se vedno objameta in si izrečeta zahvalo: »Hvala, da te imam«.

V tem večeru smo slišali marsikaj zanimivega iz celega Zlobčevega življenja. O šolanju, zelo verni družini, v kateri je zrasel, o partizanstvu, povojnem življenju in ustvarjanju.

Ciril Zlobec se je rodil v kmečki zelo verni družini kot najmlajši med sedmimi otroki. Osnovno šolo je obiskoval v vasi Avber, gimnazijo pa v Gorici in Kopru. Iz gimnazije (semenišča) je bil zaradi pisanja pesmi leta 1941 izključen. Po drugi svetovni vojni je šolanje nadaljeval v Ljubljani, kjer je tudi doštudiral slavistiko ter nato delal kot novinar. Povedal je, da je bil 25 let na radiu, kjer je imel čez literarne večere, igre, nokturne … Poznan je tudi kot prevajalec, zlasti iz italijanščine in srbohrvaščine. Od leta 1985 je član SAZU. Leta 1990 je postal član predsedstva Republike Slovenije.

Za svoje književno delo je prejel že več nagrad, med drugim Tomšičevo leta 1956, Prešernovo leta 1982, Župančičevo leta 1976 in Veronikino nagrado.

Je dopisni član Hrvaške akademije znanosti in umetnosti. Njegovo življenje zaznamuje tudi osebna tragedija, saj sta mu v času njegovega življenja umrla oba otroka, hčerka Varja in sin Jaša.

Lep in čudovit, kulturno bogat večer za vse, ki smo se pridružili temu pogovoru.