Srečanja pod slamniki: Žensko delo na tujem

Ob mednarodnem prazniku žensk so v sredo, 18. 3. 2015 v slamnikarskem muzeju gostili prof. dr. Mirjam Milharčič Hladnik, sociologinjo, ki se ukvarja z migracijskimi in ženskimi študijami, ter Sašo Roškar, etnologinjo, ki se že nekaj let posveča raziskovanju slamnikarske dediščine. Pogovor je vodila Katarina Rus Krušelj.

Pogovarjali so se o migrantskem delu žensk v preteklosti ter v tem kontekstu izpostavili pomen domžalskih »slamnikaric«, ki so ob koncu 19. in v začetku 20. stoletja šivale slamnike v najpomembnejših slamnikarskih tovarnah po Evropi in v Ameriki.

Danes se v slovenski javnosti veliko govori o begu možganov iz Sloveniji, ki je posledica slabih gospodarskih in političnih razmer na Slovenskem. V tujini imajo boljše pogoje za delo, so bolj spoštovani in bolje plačani. Čeprav spremljamo ta beg možganov kot nekaj, ki se pač dogaja, to zelo vpliva na naše aktualne razmere, saj zmanjšuje našo konkurenčnost v svetu.

Med letoma 1815 in 1915 je okrog 30 milijonov Evropejcev zapustilo domovino in odšlo na tuje, v veliki večini v ZDA. Ta val izseljevanja je sčasoma zajel tudi Slovence, ki so v osemdesetih in devetdesetih letih 19. stoletja množično zapuščali Avstro­Ogrsko. V tem obdobju se je skupno izselilo 300.000 Slovencev. Avstrija ni dovolj vlagala v razvoj. S prihodom južne železnice leta 1857 je konkurenčnost slovenskega kmeta še bolj padla, saj ni več mogel konkurirati cenejšemu pridelku iz tujih dežel, železnica pa je povzročila tudi propad stranskih dejavnosti, kot sta bila flosarstvo in furmanstvo, s katerimi se je slovenski kmet ukvarjal, da bi dopolnil svoj borni zaslužek. Izseljenci so pisali domov in zgodbe o dobrem življenju so zaokrožile med ljudstvom. »V Ameriki mi gre vse vedno prav po sreči, zadovoljen sem v vseh rečeh. Ni pa tukaj, kakor je na Kranjskem. Tu smo vsi enih misli in enega srca, suknje ne delajo nobene razlike v deželi zlate svobode. Stan s stanom se ne prepira, tudi ljudje raznih verstev žive med sabo v lepi zastopnosti. Tu človek lahko diha, tu je dežela svete prostosti, zlate svobode – s temi besedami ti Amerikanec vse pove,« je v pismu prijatelju v domovino (1892) zapisal duhovnik Alojz Ignac Kostigar.

Podobo Amerike so risala pisma, tisk in slike slovenskih izseljencev, ki so jih pošiljali v domovino. Mnogim Slovencem je v novi domovini uspelo. Ustvarili so si družine, premoženje in otrokom omogočili dobro izobrazbo, nekaj, česar v Avstriji po vsej verjetnosti ne bi zmogli. Tam so se povezali v kulturna društva, ki so običajno delovala v okviru etničnih župnij, kjer so delovali slovenski duhovniki. Izdajali so časopise, prirejali kulturne dogodke v slovenskem jeziku in se zavzemali za pravice priseljencev v ZDA. Ustanavljali so tudi narodne domove, ki so skrbeli za namestitev novih prišlekov. Seveda pa so domov v Slovenijo pošiljali tudi denar in pakete, kolikor so pač lahko. Izvedeli smo tudi veliko o domžalskih migrantih, povečini žensk, ki so hodile šivat v Francijo, Švico, Belgijo, Poljsko, Madžarsko … Domžalski migranti so bili povabljena delovna sila in to zaradi znanja šivanja in drugega dela ter njihove pridnosti. Zato so se ob vrnitvi v domovino precej razlikovale po oblačenju, čeprav so po značaju ostale iste kot prej. A vseeno je dosti krat katera dejala. «Migrantke smo v tujini gospe, doma nas pa še vedno imajo za babe«. Še veliko smo slišali, tudi o pričevalcih migrantih, ki sta jih posnela Saša Roškar in Igor Kuzmič.

Res zanimiv večer o preteklosti, pridnih delovnih migrantih in njihovem življenju.