Srečanja pod slamniki: Naše tovarne, naš ponos – tovarna Toko Domžale

V Slamnikarskem muzeju Domžale je v sredo, 14. decembra 2016, potekal zanimiv pogovor o tovarnah, ki so bila nekdaj ponos gorenjske industrije, sedaj pa jih večine več ni. Pogovor z mag. Moniko Rogelj iz Gorenjskega muzeja Kranj je vodila Katarina Rus Krušelj, vodja muzejske dejavnosti v Kulturnem domu Franca Bernika Domžale, kateri sta obiskovalcem v prvem delu pogovora podrobneje predstavila skupen projekt gorenjskih muzejev Naše tovarne, naš ponos.

Sedem gorenjskih muzejev se je združilo v novem projektu, katerega rezultat ni le skupinska razstava o gorenjski industrijski dediščini s predstavitvijo poglavitnih gorenjskih tovarn, temveč tudi medsebojno sodelovanje in izmenjava bogatega gradiva tega vsebinskega področja. Skupinska razstava Naše tovarne, naš ponos potuje po glavnih gorenjskih mestih in z jesenjo je prišla tudi v Domžale, kar smo že poročali na našem portalu: http://www.domzalec.si/nase-tovarne-nas-ponos-industrijska-dediscina-gorenjske-na-ogled-v-domzalah Koordinator projekta je Gorenjski muzej Kranj, poleg domačega slamnikarskega muzeja so sodelujoči še Loški muzej Škofja Loka, Gornjesavski muzej Jesenice, Medobčinski muzej Kamnik, Muzeji radovljiške občine in Tržiški muzej.

Posebej zanimiv pa je bil v nadaljevanju pogovor s posebnimi gosti, s katerimi se je pogovarjala Katarina Rus Krušelj o razvoju domžalske industrije ter nam posebej predstavili usnjarsko tradicijo nekdanje tovarne Toko Domžale.

V pogovoru o zgodovini tovarne TOKO Domžale so sodelovali Marino Košuta, zunanji sodelavec tovarne, prvi komercialist za zahod (Italija), Vinko Okršlar, eden od sinov Vinka Okršlarja, nekdanjega lastnika tovarne, Janez Repanšek, oblikovalec usnjene galanterije, Primož Rozman, sin dolgoletnega direktorja tovarne Staneta Rozmana, Franc Zupanc, nekdanji tehnični vodja tovarne Toko, Janez Volf ter Joži Anžin. Vsak gost je pripovedoval o svojem delu v tej nekdaj drugi največji tovarni v Evropi, kako so prodirali na evropski trg, da so zaslužili devize za prepotrebne materiali, ki so jih uvozili, da so lahko šli v korak z svetovnim modnim trendom. Nič koliko odrekanj je bilo, da je tovarna šla naprej, veliko unikatnih izdelkov so naredili in tudi prodali na evropska in Jugoslovanska tržišča.

Vinko Okršlar, eden od sinov Vinka Okršlarja, je povedal, da sta stric Tone in oče Vinko Okršlar pozimi 1939/40 začela s tovarniško proizvodnjo drobne galanterije v opuščeni tovarni Mellitzer-Kleinlercher. Tovarna je nastala iz dveh podržavljenih podjetij usnjene galanterije. Kot smo izvedeli v nadaljevanju pogovora, je podjetje Franca Zorna postalo obrat I, podjetje bratov Okršlar pa obrat II. Kot smo izvedeli iz pričevanj gostov, je podjetje že leta 1948 začelo izvažati. Leta 1952 je izvozilo že 40 odstotkov izdelkov na zahodno tržišče. Največ so izvažali v Italijo, Nemčijo, Francijo in celo v Ameriko, pozneje pa tudi v Rusijo, kamor so izvažali po deset in več tisoč kosov raznih izdelkov naenkrat. Značilnost usnjene galanterije je bilo v tem, da je bilo potrebno največ dela opraviti ročno. Sčasoma pa so se modernizirali in postavili tekoči trak, ki je delo še pospešil. Ob prizadevanjih vseh, tako tehničnega vodstva kakor delavcev, se je tovarna Toko razvila v eno največjih galanterijskih tovarn v Evropi. Da je bila tovarna s svojimi kakovostnimi izdelki tako na domačem kakor na tujem tržišču med prvimi, kažejo številne nagrade. K nagradam je precej prispeval tudi takrat 25 letni mladi oblikovalec Janez Repanšek, ki je z svojimi kreacijami navduševal na sejmih. Na mednarodnem sejmu v Beogradu leta 1973 je žirija tujih strokovnjakov tovarni Toko enajstič prisodila prvo mesto in ji podelila nagrado Zlato košuto. Do takrat so se sejma udeležili 14 krat. Za to je imel zasluge oblikovalec Janez Repanšek. Kljub veliki konkurenci iz držav s cenejšo delovno silo so v Toko izdelovali okrog dvesto vrst luksuznih ženskih torbic, kovčkov… Toko se je hitro širil in je leta 1970 zaposloval že 1200 delavcev, kar nam je potrdila tudi Joži Anžin, ki je delala v kadrovski. Tako je bil Toko v Občini Domžale med podjetji z največ zaposlenimi. Vedno večja konkurenca na domačem tržišču in tudi zaradi uvoza vse manj kakovostnih in s tem tudi cenejših galanterijskih izdelkov pa je morala tovarna svojo proizvodnjo dodobra skrčiti. Iz tovarne je tako odšlo veliko usposobljenih galanterijskih strokovnjakov, delavcev in mojstrov, ki so z galanterijsko dejavnostjo začeli na svoje. Zaradi krčenja svojega programa je podjetje že v letu 1992 opustilo obrat II. Stroje in opremo pa so razprodali. Zemljišče in slabo vzdrževano tovarniško poslopje pa je bilo na osnovi denacionalizacijskega zakona 27. oktobra 1992 vrnjeno zakonitima lastnikoma Vinku in Tonetu Okršlarju. S tem je Toko zaključil svojo uspešno skoraj pol stoletno tradicijo, na njegovih porušenih temeljih pa je zrasla stanovanjska soseska Krizant.
S predstavitvijo tovarne Toko bodo še Srečanja pod slamniki, saj je ostalo še veliko nedorečenega tudi z strani delavcev, pogrešali smo Moravško Maro, ki bi kaj pridodala glede kulturnega udejstvovanja v tovarni Toko.

Katarina Rus Krušelj tudi pripravlja in išče gradivo ter izdelke tovarne Toko, ki bi jih razstavili ob sledečem, nadaljevanem pogovoru v bližnji prihodnosti.