Srečanja pod slamniki: Ljoba Jenče – Pripovedne pesmi in zgodbe z domžalskega področja in širše

V sredo, 2. marca 2016, je v Slamnikarskem muzeju v Domžalah potekalo Srečanje pod slamniki, katerega gostja je bila Ljoba Jenče, pevka, pravljičarka, zbirateljica, prenašalka in ena najvidnejših interpretinj slovenskega ljudskega izročila. Polna dvorana Slamnikarskega muzeja, povečini samih vidnih Domžalčanov, je nakazovala, da je moderatorka in direktorica KD Franca Bernika, Cveta Zalokar v goste povabila enkratno gostjo.

Pevka, pravljičarka in zbirateljica Ljoba Jenče se je ljudskih pesmi učila predvsem s poslušanjem ljudskih pevk in pevcev v živo. Svobodna umetnica živi in dela ob presihajočem Cerkniškem jezeru. Je redna članica Upravnega odbora Kulturnega društva Folk Slovenija in redna sodelavka mednarodnega festivala Idriart. Na leto izvede več kot 100 nastopov. Pravi, da ji srečanja z ljudsko duhovno kulturo pomenijo neizčrpen vir spoznavanja in razumevanja življenja Slovencev, kot tudi dežele, kjer živimo.

Ker pri nas še ni ustrezne šole za naravni glas, se je izpopolnjevala v Angliji. Leta 1988 je pridobila status samostojne ustvarjalke na področju kulture in posnela prve interpretacije ljudskih pesmi na Radiu Slovenija v Studiu 14, pod vodstvom urednice Jasne Vidakovič. Leta 1989 je pričela z zbiranjem ljudskega ustnega izročila na Notranjskem s podporo Občine Cerknica.

»Izročilo še je, a ljudje se ga več ne zavedajo. Žal stvari začnemo ceniti šele takrat, ko jih izgubimo. Marsikaj starega mora umreti«, je v uvodu dejala umetnica Jenčeva in nadaljevala: »Ko je izročilo petja in pripovedovanja izgubljeno, je rekonstrukcija glasu nemogoča. Zavest o moči izročila je na nizki stopnji. Ne le pri vas, tudi drugod. Moje poslanstvo je, da pripovedujem, pojem in poučujem. Slovenci imamo poetično dušo, a današnji časi niso prijazni do nje. Če zatreš v sebi to kar si, se ne znajdeš, kako naprej. Treba se je vrniti h koreninam, poiskati moč, verovati vase in iz tega izumiti nove poklice.«

Prizadela jo je ugotovitev, da imamo dediščino pripovednih pesmi, balad, ki učijo o življenju, pa jo o tem niso poučili ne v šoli ne na univerzi. Po njenih besedah je slovenska kultura sebi naredila veliko škodo, saj je negirala svoje duhovne korenine, izvirnost, ki pomeni negiranje sebe, lastnega izvira. »Pri meni je bil to notranji klic, temu se ne moreš upreti. Če bi se mu ne odzvala, ne bi bila živ človek. Ljudje so se mi takrat smejali, saj je bil čas socializma. Čudili so se mojemu raziskovanju in mi govorili, da to ni nič. A ko greš v duhovno raziskovanje starih pesmi in zapoješ, jih doživiš kot bogastvo, so celostne. Ko jih je človek pel, ni bil odrezan od narave, ta občutek je v pesmi vtisnjen, in ko začneš peti, duša naroda zapoje s tabo. Današnje popevke, ki so odcepljene od narave in stvarstva, so v nekaj mesecih pozabljene. Ljudske pesmi pa imajo živa jedra resničnega življenja in jih je zapelo že na tisoče ljudi in še vedno živijo naprej. Kriza je dober čas za izročilo, saj se ljudje ponovno vprašajo o smislu, bistvu, premišljujejo tudi, kako so včasih ravnali: Vedno so črpali moč iz sebe in iz narave, torej iz stvarnega življenja. Institucije so zlorabile položaj moči, treba bo na novo sestaviti sistem in se naučiti novega sodelovanja med ljudmi.«

O ljudski pesmi je umetnica dejala, da so te najpreprostejši in najsvetejši izraz moči naroda in njegove duše: »So ljubezen. Duša je tista, ki je v stiku z Bogom. Ko poješ, se povežeš s tistim, kar je večno. To je hrana, s katero lažje prestaneš vsakdanjik. Priti v stik s svojo dušo za mnoge ni lahko in sodoben človek, izgubljen v materializmu, išče svojo dušo. Čaščeni sta lepota, mladost, stari ljudje, ki so modri, pa v tej družbi nimajo prostora. Oni vedo, kaj pomeni le čaščenje zunanjosti – prej ko slej mine. Ko poješ, bolj živiš. Se povežeš s tokom, ki obide razum, in predvsem občutiš in doživljaš globine življenja. Ko vdahneš za petje, ob izdihu traja cela pesem, tok petja kar traja, brez prekinitev. Vloga umetnosti je zdravljenje in celjenje. Vse diha s teboj.«

Seveda je Ljoba Jenče na Srečanju pod slamniki zapela tudi nekaj pesmi, zato je ta čudoviti pogovor potekal še bolj sproščeno in še v večjem vzdušju.

Pogovor z umetnico si lahko ogledate v zgornjem videu.